Turni - Špela Zupan: Zmaga Nejca Kuharja, Rok Bratina peti
Pretekli konec tedna so trije naši odlični gorski tekači nadvse uspešno sodelovali na treh preizkušnjah z močno mednarodno konkurenco. Vsak se je udeležil po dveh tekem in o uspehih Nejca Kuharja, Luke Kovačiča ter Roka Bratine na Dolomites Vertikal Kilometru ter SkyRaceu smo že poročali.
V nedeljo, 23. julija, pa je Nejca in Roka čakal še strm Vertikal KM Col de Lana. Trasa s štartom v Pieve di Livinallongo, ki je dobro poznan nekaterim turnim smučarjem, saj so pred leti tam dvakrat bivali med pripravami na sezono, je daleč naokrog znana s svojo zloglasno strmino in naša tekmovalca sta to samo še potrdila. V le dveh kilometrih se tekači vzpnejo za tisoč višinskih metrov! In če Nejc Kuhar po kakšni tekmi potoži, da je bila zanj preveč položna, lahko verjamemo, da mu je bila tokratna trasa res pisana na kožo, kar je potrdil z zmago, ki je bila še toliko slajša po tretjem mestu na petkovem VK na Crepa Neigra v močni mednarodni konkurenci. Rok Bratina pa se je prav tako veselil dobrega nastopa in 5. mesta.
Nejc Kuhar je na svoji spletni strani po tekmi zapisal: »Vertical KM Col de Lana sem imel na listi želja že nekaj let, a se je vedno termin prekrival s tekmo na Grintovec. Lokacija te tekme mi je še bolj domača, saj sem prav tu preživel številne tedne in mesece priprav pri prijatelju Filippu. Zato sem bil nastopa na tekmi še toliko bolj vesel, še bolj pa verjetno Filippo, ki tekmo tudi organizira. Pred štartom mu nisem verjel, ko je vsa leta govoril, da je trasa še bolj strma od tiste v Canazeiu, da je mogoče že prestrma za hitre čase. Med tekmo pa sem nato izkusil na lastnem telesu, kaj je imel v mislih. Res take naklonine v bistvu še nisem nikoli dirkal. Edino Fully se lahko primerja, vendar je tam boj enakomeren klanec in odseki vsekakor niso tako strmi kot tu. Trasa je res lepa, speljana naravnost navzgor po travnikih, skozi gozdičke, čez lestev, skratka lepa trasa za ‘umirati na oborke’. Tudi na tej tekmi se je zbrala zelo močna konkurenca in kljub temu, da so me napovedovali za glavnega favorita, sem se za zmago boril povsem do zadnjih metrov. Znanec iz turno smučarskih tekmovanj, zimzelen Manfred Reicheger, mi ni dal mirno dihati do konca. Vikend je bil tako popoln, preživet v dobri družbi domačih in prijateljev, v gorah, na tekmah, skratka na način, ki mi je všeč.« Kako je Nejc doživel petkov nastop, si lahko preberete na njegovi strani.
Rok Bratina je zapisal, da je za vsak vertikal ubral drugo taktiko, o nedeljski je med drugim zapisal tudi tole: »Glavo dol in gas! Nisem se oziral za ostalimi, vse kar sem videl je bila zgolj sveže pokošena trava. Po desetih letih sem se ozrl in videl, da sem na prvem mestu. Mogoče me je presenečenje nad tem kot tudi lahkota, s katero sem tekel prvo večjo strmino, toliko zmedla, da je bil zid, v katerega sem se po premaganih 350 višinskih metrih, še toliko trši. Bum! Potreboval sem nekaj časa, da sem se pobral, prestavil v nižjo prestavo in poskusil slediti tekmovalcem, ki so me v mojih kriznih trenutkih prehiteli. Vseeno sem progo oddelal na visokem nivoju, izgubil tudi nisem veliko (zgolj 1 minuta do stopničk in 1:35 do zmagovalca) in sem tako z doseženim 5. mestom kar zadovoljen.«
O obeh tekmah tudi na Rokovi spletni strani.