Silvo Baznik: Sveže poletno jutro z nekaj oblaki na vožnji proti
Škofji Loki, izhodišču kolesarske ture.
Parkirišče je skoraj prazno, ko prispeva. Pripraviva kolesi in se odpraviva na pot. Startava na višini tristopetdeset višinskih mmetrov in prve metre narediva po praznih mestnih ulicah, nadaljujeva v Podpulferco in že se začne prvi resen vzpon po klancih v vasico Gabrovo. Cesta se vije skozi gozdove in mimo izhodišč pohodnih poti za Lubnik, kjer je parkiranih lepo število avtomobilov.
Sem ter tja se odpro lepi razgledi, ko kolesariva po gozdovih okoli Lubnika in mimo manjših naselij in osamljenih kmetij. Preideva na makadam, po katerem se vzpenjava in po dobrih enajstih kilometrih kolesarjenja, ko se povzpneva na višino osemstoosemdesetih metrov pride na vrsto prvi resnejši nekaj kilometrski spust z nekaj kratkimi vzponi na približno višino sedemsto metrov. Od tu dalje pa gre spet večinoma navzgor. Licni smerokazi na velikih tablah nama pri kolesarjenju zelo pomagajo. Ker želiva v Javorje, ne greva navkreber na Stari vrh, temveč v spustu doseževa vas in s tem asfaltno cesto. Iz vasi sva ponovno na vzponu. Peljeva skozi naselje Murave in mimo odcepa pohodne poti na Goro doseževa Žetino.
V daljavi je viden najin današnji cilj, a do njega je še nekaj ceste. Ko asfalt preide v makadamsko gozdno cesto, se bližava Črnemu Kalu. Avtomobili peljejo mimo naju in nama podarijo nekaj prahu. Tako prikolesariva do parkirišča, kjer je večje število pohodnikov. Povzpela sva se na tisočsto metrov in do cilja jih je še več kot štiristo. Poženeva kolesi in nadaljujeva kolesarjenje po gozdni cesti, ki se zlagoma vzpenja. Le na koncu, ko se cesta obrne proti koči in je strmina le prehuda, je potrebno sestopiti in ob kolesu prideva iz gozda do koče, kjer je veliko obiskovalcev in precejšnje število kolesarjev.
Greva mimo koče, se za kratko vsedeva na kolesi in pri prvi strmini sestopiva. Od tu dalje morava hoditi ob kolesu, ga včasih prenesti ali le prevzdigniti preko lesenega stopnišča ali skalovja. Napredujeva proti vrhu srečajoč pohodnike, ki se spuščajo proti koči. Bolj se bližava vrhu, bolj piha mrzel veter in na vrhu Blegoša je prav mrzlo in hitro se dodatno oblečeva. Dosegla sva vrh na višini 1562 m s kolesi, kar je bil najin cilj. Čas je za predah in okrepčilo ter za neskončno fotografiranje. Na nebu je vedno več oblakov in tudi kakšne dobre vidljivosti na oddaljene gore vključno s Triglavom ni. Kljub temu sva zadovoljna, a sva šele na pol poti.
Z vrha se malce zapeljeva v smeri juga do bunkerjev, nato sestopiva in po stezici ob kolesu pričneva spust.
Doseževa gozd in po številnih kamnih in koreninah napredujeva navzdol. Srečava še nekaj pohodnikov in doseževa kolovoz, po katerem se spustiva do gozdne ceste, kjer je stičišče več poti. Odločiva se za kolesarjenje proti Črnemu Kalu. Na srečo je cesta dobro vzdrževana in spust ne predstavlja kakšen problem, čeprav je potrebna previdnost zlasti pri srečevanju s pohodniki. Cesta preči pobočje Blegoša in se spusti do parkirišča, kjer je več možnosti za povratek. Odločiva se za spust v Hotavlje in greva.
Cesta je prepredena s številnimi žlebovi za odvodnjavanje in pri veliki hitrosti je kar nekaj premetavanja kljub blažilcem na kolesih. Tresljaji naju spremljajo pri kolesarjenju v dolino in kilometri gredo hitro izpod koles. Nižje imava srečanje z avtomobili, a gre brez problema. Na ovinkih zmanjšujeva hitrost in varno prikolesariva na asfalt nad prvimi hišami. Serpentinasta cesta naju popelje v dolino ob reki Volaščici. Ustaviva se pri nekdanjem mlinu ali žagi, zapisa in table ne vidiva in nato nadaljujeva vožnjo skozi Hotavlje do mostu ćez Poljansko Soro. Kolesarila bova ob desnem bregu reke dokler bo šlo, sva dejala in pognala kolesi. Prijetno je kolesariti ob reki skozi zaselke in po nekaj kilometrih prideva v Visoko, znano po pisatelju Ivanu Tavčarju. S kolesarjenjem nadaljujeva mimo kmetij in hiš vse do zadnjega mostu čez Soro, od koder je še osem kilometrov potrebno kolesariti in si deliti cesto z motoristi in avtomobilisti.
Veter piha v prsa, kar nama ni ravno povšeči. Kmalu zaostanem za prijateljem, ki pa nato ne gre na vso moč in se mu lahko pridružim ter družno prispeva v Podpulferco in od tam nazaj na parkirišče v Škofji Loki. Za nama je dvainšestdest kilometrov vzponov in spustov in skupno sva naredila dvatisočtriinosemdeset višinskih metrov poti. Kolesi romata zopet na streho avtomobila. Midva se še malo osveživa in nato odpeljeva iz srednjeveškega mesta.