Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Z Nanosa

Dnevnik - Nataša Bucik Ozebek: ... je moč uzreti zvonik cerkve svetega Marka v Benetkah

Nanos je eden bolj obiskanih hribov na Notranjskem. Po noči s poletnimi nevihtami je ponudil razgled do zvonika cerkve svetega Marka v Benetkah. Oskrbnica Vojkove koče pa domačo joto.

Poletne nevihte so ponoči oprale nebo in zjutraj s Pleše, 1262 metrov visoke točke Nanosa, odprle pogled do tržaškega zaliva in naprej vse do Benetk. Tisti najbolj vešči bi znali uzreti sam zvonik beneške cerkve svetega Marka. Iz koprske luke je izplula rdeča kontejnerska ladja, Triglav se je kazal na severozahodu. Spodaj je avtocesta delila Postojnsko kotlino in Vipavsko dolino na pol. »Nanos vam je danes ponudil svoj najboljši možen razgled,« je v sredo dopoldne menila oskrbnica Vojkove koče na Nanosu Lilijana Valenčič.

Medtem so divji nageljni, lan, gozdna košeničica, košutniki, zvončice in kranjski grahovec pobočje Nanosa barvali v bele, rumene in vijolične odtenke, ki so se zibali in prepletali v rahlem vetriču. Čez vrh je prisopihal starejši planinec in njegov odločni vdih in izdih sta za trenutek zarezala v zvoke čričkov in kobilic. Nekaj metrov zadaj za grebenom je v koči oskrbnica mešala joto za najbolj lačne planince in pohodnike. Na Nanos se jih vsako leto povzpne več tisoč. Najbolj obiskan je spomladi in nato po 20. avgustu. »Vmes se planinci podajajo v visokogorje, pohodniki pa so tedaj na plaži,« pojasni Valenčičeva in prikima, da ima Nanos svoje zveste obiskovalce. Eden takšnih je bil Franc Žigman, ki se je na Nanos povzpel tisoč nedelj zapored. Preračunavate v leta? Dobrih 19 se jih je nabralo.

Vsako nedeljo na Nanos

Tudi Ivan Lovrič iz Izole se običajno na vrh Nanosa povzpne vsako nedeljo, a je tokrat v družbi dveh prijateljev za vzpon izbral sredo. V nedeljo jo bo namreč za spremembo mahnil na Razor. »Proti Nanosu vedno krenem iz Razdrtega, potem pa do vrha ubiram različne, včasih tudi divje poti. Če sem sam, potrebujem 50 minut, v družbi seveda nekaj več,« je razložil. »Rad hodim v hribe in te urice so samo moje, tako si vzamem čas zase,« je še pojasnil svojo strast do hoje v hribe. Oskrbnica Lilijana pa meni, da na Nanos vabita narava in njegov dolgoletni sloves. In kljub temu da Nanos pozna že dolgo, ga še ni povsem razbrala. »Zelo je nepredvidljiv. Lahko je napovedano lepo vreme, pa bo malo ljudi. Pozimi, ko burja po sneženju z vrha odpihne sneg, pa jih bo tukaj veliko,« pove.

Oskrbnica je kuharica in hišnica obenem

Lilijana je oskrbnica na Nanosu dobri dve leti. Od začetka maja do konca septembra v dolino odide le ob četrtkih, jeseni, pozimi in zgodaj spomladi kočo odpira ob koncih tedna in praznikih. Je kuharica, natakarica, hišnica, taksi prevoznica opešanih planincev in še kaj. »Pozimi je najtežje. Vstanem ob štirih, najprej moram zakuriti tri štedilnike in peč na drva, potem se lotim priprave jedi, sprejemam goste. Do desetih zvečer se pošteno nadelam, saj me čaka še veliko pospravljanja in pomivanja tal,« pripoveduje, a se ne pritožuje. Tukaj je našla svoj mir. Planinci in pohodniki pohvalijo njeno kuhinjo. Sama pripravlja njoke in nariba sleherno jabolko za jabolčni zavitek. »V tem, da gostu ponudim nekaj pristnega, vidim svojo dodano vrednost,« pove in z roko pokaže na črno tablo, na kateri piše, da ponuja tudi joto, ričet, klobase, skutne štruklje in ob koncih tedna celo presne tortice.

Samotnega življenja v koči je ni strah. »S tem moraš opraviti, preden se podaš v takšno delo,« pravi. Ko je pred tedni skozi okno koče na dvorišču opazovala medveda, je pri tem prav uživala. Jo je pa pošteno skrbelo, ko je ta teden tik pred večerno nevihto v dolino odpeljala gospo z otrokom. Ko se je vračala po pobočju Nanosa, so strele neusmiljeno švigale mimo nje. Komaj je čakala, da zavije v gozd in ji te ne bodo več tako neposredno prihajale naproti.

Klic po obnovi

Kočo na Nanosu so slovesno odprli avgusta 1949, nazadnje so jo dodobra prenovili leta 1990. »Pripravljamo se na obnovo. Najbolj potrebujemo čistilno napravo, elektriko imamo napeljano še iz časov, ko je v koči gorelo nekaj luči in je bil nanjo priklopljen zgolj en hladilnik. Danes moramo denimo izključiti skrinjo, če hočemo prižgati mikrovalovno pečico,« probleme s prešibko električno napeljavo pojasni Neva Šemrov, predsednica planinskega društva Postojna, pod katerega okrilje spada koča. Južno steno koče bi radi izolirali, razširili kuhinjo in obnovili sanitarije. Računajo na nepovratna sredstva in seveda na pomoč dobrih ljudi. »Enkrat bomo šli pomolit v cerkvico svetega Hieronima, enkrat pa k cerkvi svetega Brica. In bomo videli, ali bodo več dali Vipavci ali Postojnčani,« svoj načrt hudomušno razkrije oskrbnica.

To sta cerkvici, ki ju pohodniki srečajo med potjo na Nanos. Če izberejo pravo pot, seveda. Nika Čuk, vodnica iz postojnskega planinskega društva, pove, da je poti na Nanos veliko. »Lahko krenete iz Razdrtega, Ubeljskega, Stran, Vipave, Podnanosa, lahko pridete od lovske koče, od Abrama. Z Gradiške ture je pot zahtevnejša, saj je prvi del plezalen. Ljudje pa pogosto uberejo tudi svoje poti po brezpotjih,« pravi. Za tiste najmanj utrjene in družine priporoča položno pohodno pot iz Razdrtega. Od parkirišča do vrha v tem primeru pohodnike loči dve uri in 20 minut hoda.

17.07.2017
Z Nanosa je moč uzreti zvonik cerkve svetega Marka v Benetkah


Oskrbnica Vojkove koče na Nanosu Lilijana Valenčič gostom pripravlja domače njoke in sama peče jabolčni zavitek. Sem in tja komu pomaga tudi pri odrgninah, ki jih je nabral po poti. Namaže jih z arniko, namočeno v žganje. Na pobočjih Nanosa je je veliko. 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti