Marija Frantar, Lidija Honzak, Irena Komprej, Irena Markuš, Ana Mažar, Lidija Painkiher, Marjana Šah, Marija Štremfelj (13. julij - ... avgust)
Friko.si, 13.07.2017: Prva jugoslovanska ženska alpinistična odprava
O izjemno močnem slovenskem alpinizmu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo že veliko pisali, tokrat pa pišemo o našem ženskem alpinizmu in to ne zgolj zaradi vljudnosti. Dejstvo je, da so bile naše alpinistke takrat močne ne le samo kot posameznice ampak tudi kot ekipa. Želja, da bi organizirali žensko alpinistično odpravo je postajala vse bolj realna.
Prva ženska (jugoslovanska) alpinistična odprava je odšla na pot v Pamir 13. julija 1982.
Članic je bilo osem:
Lidija Honzak, 26 let (AO Matica),
Irena Komprej, 21 let (AS Prevalje),
Irena Markuš, 24 let (AO Kamnik),
Ana Mažar, 29 let (AO Mosor - Split),
Lidija Painkiher, 27 let (Akademski AO),
Marjana Šah, 24 let (AO Celje),
Marija Štremfelj, 25 let (AO Kranj),
Marija Frantar, 26 let (AO Rašica).
Mariča Frantar je kot vodja odprave takole zapisala v Alpinistične razglede: "Mislim, da je uspeh v tem, da ima sedaj tudi Jugoslavija žensko alpinistično ekipo, ki se lahko sama odpravi v najvišje predele sveta. Koliko držav ima to? Malo. Vendar pa to ni odvisno le od tehnične zmožnosti posameznic, čeprav je tudi to eden od bistvenih elementov. Vendar posameznica ni ekipa. Uspeh je v tem, da se je pri nas po raznih krajih in odsekih raztresenim posameznicam uspelo združiti v tako ekipo. Sedaj je treba paziti, da ta ekipa ne razpade, čeprav se bodo posameznice menjavale. Tako bo naš slovenski in jugoslovanski ženski alpinizem sčasoma temu uspehu lahko pridružil še nove, višje vrhove in težavnejše smeri."
Na Pik Komunizma (7495 m) so se povzpele po severni steni in preplezale Borodkinov steber, ki sega do višine 6200 metrov. Sledil je 300-metrski spust na plato, vzpon na predvrh Pik Dušanbe in vzpon na sam vrh. Po petih dneh vzpona je na vrhu stalo sedem udeleženk, ki so s tem vzponom dosegle tudi jugoslovanski ženski višinski rekord.
Naša dekleta so kod odprava odšle na pot še enkrat in sicer na Južno Anapurno. To je bilo leta 1986, ko so poskušale z vzponom po jugozahodnem grebenu, a vrha niso dosegle. Čeprav je iz tega nabora naših alpinistk izšlo nekaj močnih in nadarjenih himalajk, kot je bila poleg Frantarjeve in Štremfljeve še Vlasta Kunaver, ki je leta 1987 skupaj s Sandijem Marinčičem dosegla vrh Trisula 1 (7120 m) in z njega poletela z jadralnim padalom, pa se nikoli več niso organizirale v kakšen večji skupni projekt v najvišjih gorah sveta. Delovale ali bolje rečeno delovali sta bolj vsaka zase, vsaj kar se tiče himalajskih odprav.
Fotografiji: Lidija Honzak
Vir: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma.