Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Aljaska 2017 - poročilo

14.07.2017
Poročilo alpinistične odprave Aljaska 2017


G-L: sporočilo | VTG 2017 | VTG

 

ponedeljek, 17. julij 2017, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 537

Luka Stražar in Petra Klinar, oba Akademski AO, Denali: od 16. maja do 15. junija 2017

Poročilo za vroče poletne dni ... Kako pripraviti 60 jajc za vandranje po ledenikih Denalija? Potrebuješ 2,5 čutare s širokim vratom, ubijanja (jajc) vajene roke in dobre pol ure časa. Sadove dobro opravljenega dela nato žanješ celotno odpravo.

To je bil eden od logističnih prebliskov, ki se je izkazal za dokaj uporabnega. Kot se za novinca na aljaškem terenu spodobi, pa sva z nekaj idejami brcnila v temo in posledično sopihala v breg. Od pristajalne steze na ledeniku Kahiltna je namreč treba vso opremo in živež tovoriti s seboj. Poleg tega s teboj potujejo tudi tvoji ostanki v taki menovanem "shit bucketu".

Nad "baznim taborom" oziroma kampom 14 (14.000 ft) se je igra obrnila proti bolj poznanim okvirom. Nič več vlečenja sani in ogromnih nahrbtnikov. Najina sta zdaj bila bolj podobna tistim za na Dovško babo in veselje do življenja se je vrnilo. Tako sva vsa navdušena dva dni pohajala med taboroma 14 in 17. Ker se navdušenje še ni poleglo, sva tretji dan izvedla marš na najvišjo točko Severne Amerike. Zadnjega maja sva stala na vrhu Denalija. No v bistvu malo pod njim, ker se je na vrh kot kura na jajce nadrenjal nek Nemec.
Aha, na vrhu/pod njim je torej bila celotna ekipa: Petra Klinar in Luka Stražar, oba AAO.

Šla sva pa s kombijem do Münchna, pa z vlakom do Frakfurta, pa z letalom v Anchoragea. Naslednjič dodava še potovanje z ladjo in konjsko vprego.
Hvala Planinski zvezi Slovenije, podjetjema Tinex in ELES za finančno podporo. Italijanskemu proizvajalcu Karpos za kakovostna oblačila in Treking Športu za tehnično opremo Petzl. No, kakorkoli.

Nazaj v 14-ki leživa, se čudiva temu in onemu, predvsem pa Američanom. Proste dopoldneve, popoldneve ter kar je še časa vmes, pred in po izkoristiva za obiske znancev v bazi, odvoz fekalij v razpoko, kuhanje in neumen poskus najti izgubljeni zaklad najinih zalog, puščenih nekje daleč spodaj. Osma ura je navadno vrhunec dneva, takrat je namreč na sporedu zmerno do pretežno neuporabna vremenska napoved.

Ležalne podloge se čedalje bolj pogrezajo. To dejstvo vzpodbudi razmišljanje o ponovnem skoku iz gnezda na 14-ki. Tokrat za voljo poskusa v Cassinu. Vreme, seveda pretežno do zmerno, bo. Omake in marmelade iz steklenih kozarcev nama pomahajo v slovo, midva pa jo opogumljena z donacijo Kanade v obliki dehidrirane hrane kreševa proti West Ribu, kjer bova sestopila do vstopa v smer.

In bilo je epsko, vsaj zelo težko, če ne še malo lažje.
Prvi dan sva opravila sestop/dostop po West Ribu in prilezla nad prvo skalno stopnjo. Ni se nama zdelo slabo. Drugi dan so se igri pridružili močan veter in oblaki, ter zadevo nekoliko začinili. 200 do 300 metrov pod vrhom sva se umaknila v šotor, upajoč, da zadeva malo pojenja. To se seveda ni zgodilo. "Po vseh štirih" sva tako naslednje jutro prilezla na rob stene. Ob konkretnem vetru sva ponovitev zadnjih sto metrov normalne poti do vrha pustila za kdaj drugič.

Na sestopu nisva do tabora 17 srečala nikogar. Zadovoljna z izplenom, s kakšnim mravljincem v prstih in ob vremenski napovedi za prihodnje dni v stilu "mostly shitty with a chance of crap" sva se odločila obrniti proti domovini. Med vožnjo proti Anchorageu sva videla eno losinjo – awesome.
Luka Stražar 
Vir: PZS.si 
Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker