Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Grintovec

sobota, 15. julij 2017, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 335

Silvo Baznik: Obetavna vremenska napoved, vstajanje v noči in v jutranji zori vožnja proti Kamniški Bistrici. 

Na nebu kopica oblakov prekriva pogled na visoke Kamniško Savinjske Alpe. So se vremenarji zmotili ali so vetrovi poskrbeli za spremembo na nebu, se sprašujem. Ko vozim po dolini Kamniške Bistrice in zagledam jasno nebo nad Grintovcem, mi srce zaigra. Avto pred menoj ustavi pri izhodišču poti na Kamniško sedlo. Nadaljujem vožnjo po gozdni cesti mimo odcepa za tovorno žučnico in odcepa za Jermanco. Zavijem levo in ustavim na parkirišču pri Žagani peči, medtem ko avto za menoj nadaljuje vožnjo.

Preobujem čevlje, oprtam nahrbtnik in stopim po cesti do tovorne žičnice za Kokrško sedlo, kjer zavijem na markirano stezo. Steza se zložno vzpenja, zavija levo in desno in je nikakor ne zmanjka. Odpre se pogled na Kotliče, kjer nad njimi se bohoti svetel oblak in za njim je slutiti sončni vzhod. Pot pelje mimo klopce, a časa za počitek ni. Stopam naprej in končno pridem iz gozda v odprto Kokrško dolino. Nad menoj pelje tovorna žičnica v dolino in kmalu bo peljala pijačo in hrano iz doline na sedlo. Stopam po poti med kamenjem in skalami v senci sten nad menoj. Sončni žarki so dosegli dolino in Kalško goro. Trudim se ostati v senci in zato se vzpenjam po desnem melišču in višje stopim ponovno na stezo, po kateri dosežem Kokrško sedlo. Pri Cojzovi koči ima oskrbnik opravka s tovorom, ki ga je pripeljala žičnica. Nadaljujem hojo, se povzpnem nad kočo, stopim mimo odcepa poti za Skuto, se spustim na Spodnje jame, kjer pogledam proti Kalškemu grebenu. Za njegovim vrhom je ogromen oblak, ki preti objeti greben. Nič dobrega se ne obeta, si rečem, ko nadaljujem vzpon.

Dosežem odcep poti za Dolce in Kočno, pogledam v nebo, ki izgublja jasnino in odločim, da bo vzpon na Kočno kdaj drugič. Pohiteti moram na Grintovec, preden ga dosežejo meglice oblakov, ki pritiskajo iz doline. Stopam po rjavi poti, ko me dohiti pohodnica v tekaški obutvi. Stopam za njo na streho gore, ko me dohiti naslednji pohodnik v nizki pohodni obutvi. Sem že v manjšini tistih, ki še hodijo v gore v visoko pohodni obutvi, a nič za to. Pomembno je varno stopati na svoji poti. Pred in za menoj je še nekaj pohodnikov, ko premagujem zadnjo strmino strehe in stopim na njen vrh. Sem na najvišji gori, kjer so vsi ostali vrhovi že zaviti v meglice oblakov. Za trenutek se odpre okno in ugledam vrh Jezerske Kočne in pod njo Jezersko. Vetrič podi oblake in okno se zapre.

Hitro zaužijem nekaj hrane, popijem nekaj požirkov vode iz mehu in se odpravim z gore. Pod seboj vidim pohodnike, ki se vzpenjajo in jim zaželim srečo z vremenom. Spotoma naredim nekaj posnetkov gorskega cvetja, gora se tako in tako ne vidi. Nižje, nad jamami, srečam skupino mladih planincev z vodnikoma, ki se še vzpenjajo. Verjetnost za vzpon na vrh brez dežja je vedno manjša. Nadaljujem sestop, hodim mimo črede ovac in prispem do koče, kjer si privoščim steklenico pijače iz hmelja in ječmena. Kako prija v tem težkem ozračju. Komaj popijem, že so tu prve kaplje dežja in zato stopim v kočo in listam po Kamniškem zborniku. V kočo pride vedno več mokrih pohodnikov in tudi skupina, ki sem jo pred tem srečal na pobočju Grintovca. Ko je pričelo deževati, so se obrnili in odšli v varno zavetje koče. V dolini, pri Jurju, sem izvedel, imajo tabor in prav tako, da jih je pri vzponu na Brano prejšnji dan tudi pralo. Kdor čaka, dočaka in dočakali smo po slabi uri, da je prenehalo deževati.

Stopim iz koče in ugledam nekaj jasnine na nebu. Ravno dovolj, da se odločim za vzpon na Kalški greben in spust v dolino Ovčarijo in naprej v dolino. Pod skalovjem Kalške gore poveznem na glavo čelado, srečam pohodnika, ki ju je ujel dež na grebenu in sedaj hitita na Kokrško sedlo in nato v dolino, sam pa ob lahkem plezanju in hoji dosežem Kalški greben.

Na vrh ne grem, saj je ponovno v oblakih. Tudi sprehod na Kalško goro nima smisla, saj razgleda na visoke gore ni in zato pričnem spust po stezici med mokrimi travami. S pomočjo jeklenice se spustim po skalah navzdol in pričnem prečenje pobočja proti Kalcam. Redke markacije so dobrodošle, saj je stezica komaj vidna, kar kaže, da ni ravno pretirano veliko število pohodnikov, ki bi hodili po njej. Dosežem Ovčarijo, kjer gre stezica naprej proti Kalcam, nad menoj je izhod na Kalški greben, spodaj pa široka dolina in sestopim. Sprva po melišču, nato preko večjih skal in skozi ruševje na lovsko pot in po njej med Čmaževskim in Kalškim turnom navzdol in že sem v gozdu, kjer so meglice oblakov in s tem slabša vidljivost. Previdno stopam preko spolzkih korenin in se držim stezice, ki me po daljšem času pripelje do lovske koče v bližini Pisanega turna.

Ne ustavim se. Spuščam se skozi strm gozd. Nebo je še vedno prekrito z oblaki, a na srečo ne dežuje. Pot je dolga in ko sem že skoraj v dolini, dohitim pohodnico in skupaj stopiva do parkiranih avtomobilov. Ne gre brez komentarja na vremensko napoved, še nekaj besed o današnji turi in skočiva v suha oblačila ter odpeljeva proti Ljubljani.  

eXTReMe Tracker