Dnevnik/Intervju - Gorazd Suhadolnik: ... alpinistka: Kako se bo končalo, ne ve nihče
Soplezalca sta eno, vsak razmišlja s svojo glavo, a se dopolnjujeta. Ko je eden utrujen, prevzame pobudo drugi, pravi Nastja Davidova, 37-letna alpinistka iz Ljubljane. Za sabo ima več kot 500 alpinističnih plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah, deset uspešnih odprav po svetu, od Patagonije in Aljaske do indijske Himalaje, tri od njih v ženski zasedbi.
Štirikrat ste že prejeli priznanje PZS za alpinistko leta. Kaj poleg plezanja določa vrhunsko alpinistko?
Odgovorna osebnost, ne le fizična pripravljenost, ampak tudi organizacijske, komunikacijske in raziskovalne sposobnosti. Prilagodljivost, načrtovanje, razsodnost, treznost, žilica za izbiro cilja. Imeti moraš idejo, motivacijo, čas, odprte oči, širok pogled, spremljati plezalsko dogajanje, biti zgodovinsko podkrepljen in sproti ocenjevati proces, ga na koncu objektivno ovrednotiti in podati realno sliko, pa naj bo to vzpon v veliki steni, odprava ali pregled celotne sezone. Sam se najtežje oceniš, a z leti izkušenj postajaš objektivnejši in znaš pogledati stvari z distanco. Obenem Komisija za alpinizem v PZS vsako leto zbira podatke o opravljenih vzponih in jih ovrednoti.
Kaj pa v kritičnih situacijah?
Vrhunsko zame pomeni tudi, da se znaš pravočasno umakniti, obrniti v smeri, prilagoditi izbiro cilja trenutnim razmeram in svojim sposobnostim, biti razsoden v ključnih situacijah. Celota deluje kot harmonija, sožitje plezalca z naravo. Soplezalca sta eno, delujeta preudarno. Ko je eden utrujen, prevzame pobudo drugi, vsak razmišlja s svojo glavo, a se dopolnjujeta. Ko si mlajši, razmišljaš drugače, tudi jaz sem, z več izkušnjami pa več predvidevaš in manj stvari prepuščaš naključju.
Katera gorstva so vam bila največji izziv? Kateri plezalski problemi se vam zdijo najbolj zanimivi?
Včasih je zame problem, da moram v plezališču bolj pritisniti z desno nogo na stop. Največji izziv pa ni le preplezati smer, steno ali goro, ampak uspešno speljati celotno pot od doma do doma. Sicer med največje izzive štejem zadnji dve odpravi v indijsko Himalajo. Norbert Sandner, predstavnik podjetja Patagonia za Evropo, me je vprašal, katera odprava je bila zame najtežja, in odgovorila sem mu, da je bilo vseh deset posebnih in na vsaki sem bila dobro pripravljena. Od vsake prinesem nove izkušnje, ki mi pomagajo v prihodnjih plezalskih izzivih. Med zahtevnejše vzpone štejem Aljasko 2008, kjer sem v navezi z Moniko Kambič in Majo Apat ponovila dve smeri v stenah The Stump in Eye Tooth. Tura iz baznega tabora in nazaj je trajala 46 ur, brez spanca. Leta 2006 sem šla skupaj z Miho Bogatajem in Petrom Jeromlom v Himalajo. Za vse tri je bil to prvi obisk Himalaje, prepuščeni smo bili sami sebi in pogrešali smo nekoga z izkušnjami. Leta 2013 sva se s Tino Di Batisto kot druga ženska naveza v treh dneh povzpeli na vrh Fitz Roya po smeri Afanassieff. Bilo je prelepo.
In indijska Himalaja?
Izkušnje so se nabirale in zaželela sem si plezanja na 6000 metrih. Poleti 2015 sem z Maticem Joštom obiskala gore v pogorju Raru v indijski Himalaji. Splezala sva na tri deviške vrhove. Zame je bil to velik preizkus: ne odnehati tik pod vrhom, po štirih dneh plezanja in iskanja prehodov, zaupati vase in soplezalca. Matic je imel izkušnje na tej višini in je deloval kot človek, na katerega se lahko zaneseš, ki mu je mar za soplezalca in ne pritiska nanj.
Zakaj je pomembno, da imate alpinistke (v Sloveniji) »svojo« plezalsko in alpinistično sceno?
Trenutno ne čutim, da imamo svojo sceno. V času Tine Di Batiste, Monike Kambič, Tanje Grmovšek in še katere smo bile bolj povezane. Tudi v času Lidije Honzak in Mire Zorič sem dobila občutek, da je bil ženski duh veliko bolj prisoten. Zdaj je v ospredju posameznik oziroma posameznica, ki si želi uspeha in uveljavitve v plezalni javnosti. Na sceni imamo soliste, uspešne posameznike, manj je skupinskega duha in povezanosti med člani odprav. Včasih imam občutek, da sem le ena s seznama plezalk.
Katera od žensk, alpinistk, bi lahko bila vaša vzornica?
Spoštujem dejanja in pot Nives Meroi zaradi njene bogate skromnosti, Ireno Mrak kot žensko, ki se je lotila visokih hribov, Tino Di Batisto kot alpinistko, Marijo Štremfelj in druge. Vzornica v vseh pogledih pa je Martina Čufar.
Kaj je specifičnega pri ženskem alpinizmu?
Govorimo svoj ženski jezik in se hkrati med sabo zelo razlikujemo. Dober primer je naslednji stavek: »Bi, ampak, vendar…«
Tudi vi veliko plezate v ženskih navezah. Zakaj je to »boljše«, zanimivo, drugačno?
Zadnje obdobje več plezam s puncami, ker vsaka prispeva, kolikor je sposobna, da je naveza uspešna. Fantje so v vseh pogledih močnejši, to je naravno.
Katerim plezalskim ciljem ste se najbolj posvečali v zadnjih letih?
Alpinistično slabo raziskanim območjem v Zanskarju, v pogorjih Raru in Haptal, kjer ni gora z odmevnimi imeni, ni pretirano visoke nadmorske višine in ni prezahtevne logistike. So pa to hribi, kamor redko zaide človeška noga, če sploh, in so deviške stene. Niže ob glavni cesti, ki te pripelje iz Kargila do Paduma, so vasi in stranske doline, ki ne pokažejo takoj svojih skritih gora. Niti domačini ne hodijo nanje, ampak ostajajo v dolini, kjer ne primanjkuje vsakodnevnega dela na polju, vrtu in doma.
Katero odpravo pripravljate v bližnji prihodnosti?
Zanimajo me neraziskana območja in prvenstveni vzponi, občasno tudi kak plezalni izlet z že izdelano logistiko in ponovitev kake zanimive smeri, le zaradi plezanja, brez zahtevnega načrtovanja. Pred leti sem bila bolj ciljno usmerjena v to, katero smer bi želela preplezati, zdaj mi je pomembnejše, kako in s kom si delim izzive. To ne pomeni, da manj plezam. Če se z nekom ujameš, pride tudi uspeh. Zdaj načrtujem plezalno odpravo v skalno gorovje Pamir-Alaj, njena uspešnost pa bo odvisna od uigranosti naveze, pripravljenosti in povezanosti s soplezalko.
Kako komentirate aktualno alpinistično sceno v Sloveniji – vzpone v velikih stenah v zadnjih letih?
Supermočni posamezniki z boljšo tehnično opremo. Redki posamezniki z dobrimi idejami, drugi pa bolj v sledenju črednemu nagonu. Generacije naših očetov so postavile visoke standarde. Manj se tvega in manj smo pripravljeni trpeti. Tehnična oprema nam omogoča večje udobje. Hitrejši vzponi se ne izidejo vedno.
V preteklih letih ste se pri plezanju v velikih gorstvih tudi poškodovali. Kakšen je vaš odnos do nevarnosti?
Vsaka poškodba te opozori in ustavi napredek, trenutno pripravljenost. Plezanje je tudi nevaren šport. Vsaka izguba prijateljev pusti v meni praznino, spomini se vračajo k utrinkom v našem vihravem življenju. Na nekatere dogodke v življenju nimamo vpliva, imamo pa izbiro, kam gremo, kaj in kako bomo tam počeli. Kako se bo končalo, ne ve nihče.
Koliko vam pri karieri pomaga zaposlitev v Slovenski vojski?
Zame je to velika pomoč, ki mi omogoča, da se lahko ukvarjam z alpinizmom. Imam socialno varnost in nemoteno nadaljujem športno kariero.
Poleg zaposlitve v SV so pomembni tudi drugi podporni člani, med njimi je tudi PZS, ki me podpira pri mojih kakovostnih vzponih, kategorizaciji in alpinističnih odpravah.
Za vso pomoč se iskreno zahvaljujem PZS in Komisiji za alpinizem, SV, podjetju Patagonia, Treking-Športu, distributerju opreme Petzl v Sloveniji, AMM, zastopništvu očal Adidas v Sloveniji, TopAtletu, Iglu športu, Medexu in Garminu.