Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Planinci niso

  08.07.2017 10:00
Planinci niso vedno nežni z Aljaževim stolpom
NeDelo:
 Škodujejo mu surove razmere, a tudi planinci


 

Kaj bo na vrhu stalo med obnovo?

Na zavodu za varstvo kulturne dediščine razmišljajo tudi o tem, kaj naj bi stalo na vrhu Triglava, ko bo Aljažev stolp v delavnicah Restavratorskega centra. Morda zastava, kakšen drug simbol, maketa v naravni velikosti, ki so jo izdelali za dokumentarni film o Aljaževem stolpu? A navsezadnje to ne bo več vprašanje za restavratorje in konservatorje, pravita Jernej Hudolin in Martin Kavčič, ampak bo odvisno od širše družbene presoje, kaj je najbolj sprejemljivo. »Nekaj bo treba začasno postaviti tja, kar prazno ne more biti, to bi bilo, kakor da bi nekoga obglavili,« zavzeto pripoveduje Franjo Potočnik. Prazno? Ne, to pa ne, pritegne tudi Zvone Frantar, češ, koliko ljudi pride gor, da bi se fotografirali z Aljaževim stolpom, potem pa bodo našli prazen prostor: »Jaz bi ta čas postavil na vrh Triglava kopijo stolpa, maketo, saj jo že imajo. Ko bodo prišli po stolp, naj jo pripeljejo gor.«



Rja je napadla železna vrata. Tudi nanje planinci lepijo nalepke. Junij 2017. Foto arhiv ZVKDS


Rja se zažira v okenske line, te služijo tudi za "stopnice" na vrh stolpa. Junij 2017. Foto arhiv ZVKDS


Gorenjski glas, 07.07.2019

ponedeljek, 10. julij 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 381

Delo - Katarina Fidermuc: ... vedno nežni z Aljaževim stolpom
Gorenjski glas: Aljažev stolp s Triglava le za obnovo

Po njem pišejo s flomastri in lepijo nalepke. Nasploh je zob časa močno načel dragoceno dediščino.

»Vedno sem bil zraven,« pravi Franjo Potočnik, ko ga sprašujemo, kolikokrat je sam obnavljal Aljažev stolp na vrhu Triglava. Z njim in njegovim planinskim tovarišem in prijateljem Zvonetom Frantarjem sedimo v senci, nedaleč stran o skalnjaka, na katerem stoji kip dovškega župnika Jakoba Aljaža, ki z iztegnjeno roko kaže proti vrhu, na katerega je dal postaviti majhno zavetišče iz pocinkane pločevine. »Skupaj smo hodili na Triglav, pa smo si rekli, zakaj pa ne bi ustanovili društva, pripovedujeta planinca. Tako je leta 2003 nastalo društvo Prijatelji Triglava, ki je pomembno prispevalo k ohranjanju kulturnega spomenika.

Na vrh, okoli stolpa, domov

»Na Dovjem imajo vedno sonce, tam, na desno, sem bil doma, na kmetiji, ampak zdaj sem spodaj, v Mojstrani,« pravi Franjo Potočnik, ki je zaradi številnih vzponov na najvišjo slovensko goro prava planinska zvezda in vzornik številnim hribolazcem. Do leta 2015, ko je dopolnil 80. let, se je na vrh povzpel tisočkrat.

Zdaj se kmalu po polnoči s svetilko na čelu od doma odpravi vsaj enkrat na teden, na vrhu stopi okoli in okoli Aljaževega valjastega zavetišča, pogleda, ali je kaj novega, morda kakšna škoda, in se odpravi nazaj v dolino. Pohod začne in konča v dolini Krme. Ker ima na vrtu že zloženih 12 kubikov drv, ga sploh nič več ne preganja. »Šel sem prejšnji teden, nekdo je spet pritisnil veliko samolepilno nalepko na stolp, tujo, na vrhu za sprednjo jeklenico. Jaz je nisem mogel odstranit.« V začetku tega tedna je bil znova na Triglavu. Opazil je, da zimske zaščite na okenskih linah ni bilo več, vse je bilo lepo narejeno, zato domneva, da je bil pri stolPU nekdo iz zavoda za varstvo kulturne dediščine – ampak nalepka je bila še vedno tam.

Spomenik Jakobu Aljažu ob vznožju vasi Dovje nad cesto proti Kranjski Gori.
Foto Jože Suhadolnik/Delo

Peš na delo na 2864 metrih

Franjo Potočnik je večino delovne dobe preživel pri slovenskih železnicah, v delavnicah, bil je kovač, po potrebi mizar, nazadnje tehnolog. Jeseničan Zvone Frantar, ki je v te kraje pred desetletji prišel iz Tržiča, z velikim spoštovanjem posluša starejšega prijatelja in mu ne sega v besedo. Ničkolikokrat sta se že sredi noči skupaj podala proti Triglavu. »V Krmi se dobiva okoli pol dveh, greva na vrh, ob desetih jaz že pijem kavo doma s ženo,« s širokim nasmehom pripoveduje slikopleskar, ki pri 60. odšteva dneve do upokojitve. »Ko smo imeli društvo Prijatelji Triglava, pa smo si rekli, ja, kaj pa bomo delali,« pripoveduje o tem, kako so se odločili, da bodo med drugim skrbeli za Aljažev stolp. Leta 2003 so izpeljali prvo obnovo, to je bilo tudi edinokrat, da jih je na vrh peljal helikopter, skupaj s peskom in drugim materialom.

Tudi pozneje jim je še pomagal s prevozom. Sami pa so tudi delat prišli peš iz Krme. Med sedmo in pol osmo so začeli, okoli štirih so orodje pospravili. Leta 2003 so med prvo obnovo utrdili parcelo okoli stolpa, skalovje so povezali z betonom – delali so Franjo, Zvone in še tretji prijatelj, nositi jim je pomagal vremenar s Kredarice. »Vsak od nas je na hrbtu prinesel okoli 20 kilogramov tovora, vzeti moraš tudi delovno obleko. Dobro moraš razmisliti, kaj boš delal, in kaj vse boš rabil na vrhu, predvideti moraš vse faze dela, ničesar ne smeš pozabiti v dolini. No, nam se to ni nikoli zgodilo,« pripoveduje Zvone Frantar, ki je bil v takem poslu, da je bil navajen dobre organizacije dela.

Pri zadnji večji obnovi Aljaževega stolpa leta 2011 so temeljito očistili plašč stolpa na zunanji in notranji strani ter ga prebarvali. Dobili so vsa dovoljenja zavoda za varstvo kulturne dediščine, kjer so jim priporočili, naj za brušenje ne uporabljajo strojev, da ne bi stanjšali pločevine.

»Res smo vsega prebrusili na roke. Ne morete si misliti, kakšen je bil. Ves pokracan in prelepljen z nalepkami, znotraj in zunaj,« se še dobro spomni Franjo, ki jih je več ur strgal s pločevine. Planinci prinašajo s seboj močne flomastre in z njimi pišejo po stolpu, tega nikakor ne moreš zbrisati, dodaja Zvone Frantar, a napise je treba odstraniti, drugače prebijajo skozi premaz.

Ni šlo drugače, kot da so jih malo obrusili, pripoveduje, zelo prav mu je prišlo, da je slikopleskar: »Za premaz smo uporabili dvokomponentni material. Za te vremenske razmere na 2864 metrih niso primerne barve, ki jih uporabljamo v dolini. Poleg tega mora biti stolp suh, dvokomponentnih premazov sploh ne moreš nanašati na vlažno podlago. Problem je tudi v tem, ker so na vrhu vedno ljudje. Uporabiti moraš premaz, ki se posuši v 15, 20 minutah.«

Stolp ne sme biti odvisen od prostovoljcev

Pri materialu so jim pomagali sponzorji, delali pa so vedno brezplačno. Pozimi planinci poškodujejo streho stolpa s cepini in derezami, ker stopajo nanj, posebej če je ves pod snegom in poskušajo ugotoviti, kje leži, s cepini drezajo v sneg: »Za njimi ostanejo udrtine, moraš jih poravnati, pokitati, prebarvati.«

To ne more biti večno tako, vzdrževanje tako pomemebnega kulturnega spomenika ne more biti odvisno od prostovoljnega dela, država mora poskrbeti, da bo stolp tudi redno in načrtno vzdrževala, ko ga bo sanirala, v en glas poudarjata sogovornika, zdaj ko na zavodu načrtujejo veliko obnovo Aljaževega stolpa.

V društvu pričakujejo, da bodo skrbniki po sanaciji natančno določili tudi pravila za redno vzdrževanje in določili fond zanj: »Enkrat na teden bo moral nekdo na vrh pogledat, kako je s stolpom. Denar za vzdrževanje je treba porabiti na vrhu, ne v dolini.«

Planinska zveza je v delovno skupino, ki bo določila podrobni potek prenove, povabila tudi Prijatelje Triglava. »Želim si, da bi stolp v dolino odpeljali še pred letošnjo zimo. Res je nujno potreben obnove, tak, kot je zdaj, je Slovencem v sramoto. Nič ne bi bilo narobe, če bi še to jesen pljunili v roke in ga čez zimo generalno obnovili. Koliko nanosov barve je že na njem, treba ga je očistiti do kovine,« pravi Zvone Frantar. Za obnovo objektov v gorah pa je najboljši čas ravno zdaj, recimo od 10. do 20. julija, ker še ni toliko ljudi.

Kulturni spomenik največje vrednosti

Aljažev stolp na vrhu Triglava je od leta 1999 kulturni spomenik državnega pomena. V začetku letošnjega leta je vlada za njegovega skrbnika, upravljalca, imenovala Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – ne le za pločevinasti stolp, ampak tudi za štirikrat krat štiri metre zemljišča okoli njega, kolikor je za svoje načrte od občin Dovje in Mojstrana leta 1893 za en goldinar odkupil Jakob Aljaž.

V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra nasproti Križank v središču Ljubljane je prav zdaj na ogled razstava Aljažev stolp – ohranimo naš simbol, s katero v zavodu izpostavljajo posebni pomen tega kulturnega spomenika za slovenstvo. Njegova vloga je v tej povezavi izjemna, poudarjata generalni direktor zavoda Jernej Hudolin in dr. Martin Kavčič iz Restavratorskega centra, ki je skupaj z mag. Gorazdom Lemajičem iz Narodnega muzeja in drugimi sodelavci pripravil konservatorski načrt.

»Aljažev stolp je del naše materialne kulture, materialni objekt z močnim simbolnim pomenom. Razumemo ga kot prepoznavni znak naše skupnosti, simbol slovenstva, znak naše trdoživosti, neuklonljivosti. Je element, ki nas združuje,« pravi Jernej Hudolin.

Zgodovinski pomen kulturnega spomenika na najvišjem slovenskem vrhu je nesporen, dodaja Martin Kavčič iz Restavratorskega centra pri zavodu: »Leta 1895, ko ga je Aljaž postavil, so se Nemci zelo sistematično lotili ponemčevanja Julijskih Alp, načrtno so postavljali planinske koče. V njih so imeli prednost nemški planinci, šele ko so bili ti preskrbljeni, so posteljo dobili tudi slovenski. Ko je Aljažu uspelo na Triglavu, najvišji in najprestižnejši točki, postaviti slovensko zatočišče, je s tem nekako zasenčil vse, kar so nemška društva poskušala doseči na nižjih legah v Julijcih. Stolp ima tudi zato velik narodni pomen za slovenstvo.«

Z drugimi besedami: javnost želi vedeti, kaj se dogaja na najvišjem slovenskem vrhu, ki si ga ni mogoče več predstavljati brez 122 let starega zavetišča, čeprav se velik delež prebivalstva ne bo nikoli povzpel po gorskih poteh do njega. »Gre za tako vsesplošen nacionalni simbol, da tukaj ne zdrži vprašanje, zakaj se mora skoraj vsak ukvarjati z njim, ampak ima čisto vsak Slovenec neko pravico, da pove svoje mnenje. Vsaj malo,« zanimanje javnosti povzame generalni direktor zavoda.

Ne smejo več dolgo odlašati

Če sodimo po odzivih na različnih spletnih mestih, ki so omenjala to možnost, so pred nekaj leti prebivalstvo, posebej planince, močno vznemirili predlogi, da bi Aljažev stolp shranili na varno v dolini, na mesto, kamor ga je dovški župnik Jakob Aljaž dal postaviti leta 1895, pa postavili kopijo.

O takšni rešitvi se zdaj ne pogovarjajo več, pravi Jernej Hudolin, ki ima več kot 25 let delovnih izkušenj na področju varovanja in restavriranja kulturne dediščine: »Pretehtali smo okoliščine in se iz čisto konservatorskega vidika odločili, da na vrhu Triglava ostane original, treba pa je zagotoviti pogoje, da bo stal še dolgo.«

Stolp nameravajo jeseni 2018 po koncu planinske sezone, prenesti v Restavratorski center na Roški cesti, kjer ga bodo prenovili. Idealno za obnovo bi bilo, če bi to lahko naredili okoli 10. septembra, po kakšen mesecu pa bi ga prav tako s helikopterjem odpeljali nazaj na vrh Slovenije.

Izhodišče za sanacijo kulturnega spomenika največje vrednosti bo sporazum med Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Planinsko zvezo Slovenije, ker ta lahko poveže in pritegne vse, ki so doslej kakorkoli skrbeli za stolp, vsekakor Planinsko društvo Ljubljana Matica in društvo Prijatelji Triglava. V prenovo je vključen tudi Narodni muzej Slovenije. Vse bodo že kmalu povezali v delovno skupino, v kateri se bodo dogovorili za natančen izvedbeni projekt, s katerim bodo popisali, kaj vse naj vključuje temeljita sanacija kulturnega spomenika, ki mora obstati v izjemnih vremenskih okoliščinah, več mesecev ob velikem številu obiskovalcev.

Na obnovo se hočejo dobro pripraviti, tako da napak ne bo. »Glede na stanje Aljaževega pločevinastega zavetišča ne smemo pretirano odlašati. Doslej so bile poškodbe bolj estetske, likovne, na površini stolpa. Letos pozimi so bile prvič opažene tudi resne konstrukcijske poškodbe. Stolp ni več povsem okrogel, postaja vse bolj amorfne oblike. Morali bomo najti odgovore, kaj je vzrok za to deformacijo, morda nesorazmerno napete jeklenice, s katerimi je vpet v tla, ali tudi kaj drugega. Ne gre za to, da bi jih zdaj napenjali drugače kot zadnjih deset let, očitno pa se material na ta pritisk zdaj odziva drugače. S plašča je treba odbrusiti številne sloje barve, ponekod jih je tudi 18, tako da bomo videli, v kakšnem stanju je pločevina pod njimi,« našteva Jernej Hudolin.

Poškodujejo ga tudi planinci

Zaradi plezanja po stolpu so nastale raztrganine v pločevini ob okenskih linah, sedanje stanje kulturnega spomenika na najvišji legi v državi opisujeta sogovornika.

Pred desetletji je bilo pri neki obnovi z betonom zalito dno stolpa, gotovo v dobri veri, da bo to koristilo zavetišču, a odtlej je voda v stolpu zastajala in se v njem »kuhala«, ko se je pomladi začel topiti sneg, ki ga je viharni veter pozimi nanesel vanj. Zdaj line v plašču pred zimo prekrijejo, tako da sneg ne more naletavati v notranjost.

»S sodelavci smo ugotovili, da se je z betonsko ploščo dno glede na prvotno postavitev precej zvišalo. Ta beton bo treba ob prenovi najbrž odstraniti in znova narediti drenažno nasutje, tako kot si ga je zamislil Jakob Aljaž. Spodnjo lino oken v stolpu je mojster klepar Anton Belec prvotno izrezal tako, da so omogočale razgled iz stolpa na vse strani neba, če je planinec sedel na nizkem trinožnem stolu. S povišanjem tal so te line postale neuporabne, saj bi se bilo treba močno skloniti, če bi se hoteli razgledovati skoznje. Najbrž so zato precej višje v plašču izrezali nove. Tega še ne vemo natančno,« pravi Martin Kavčič. Takšni dodatni izrezi v konstrukciji gotovo niso prispevali k njeni trdnosti.

Jeklenice, ki so speljane skozi plašč in vpete v zemljišče okoli stolpa, naj bi služile tudi kot strelovodi, saj naj bi zavetišče delovalo kot Faradayeva kletka in ljudi v njem varovalo pred udarom strele. »Treba bo dobro pretehtati odločitve glede udarov strele in ozemljitve. O tem se bomo posvetovali s strokovnjaki za to področje,« dodaja Jernej Hudolin. Na kovini so se z leti nabrali številni sloji barve, udrtine so zapolnjene s kitom, tako da bo šele po čiščenju mogoče videti, v kakšnem stanju je kovinski plašč.

Koliko je še originalnega?

Kaj je na Aljaževem stolpu po 122 letih še originalnega, kar je naredil kleparski mojster Anton Belec, potem pa Aljaževi nosači z veliko napora znosili na vrh?

»Originalno je dejansko vse razen strehe. Ta je bila nekajkrat zamenjana, ker je tudi najbolj izpostavljena in je prerjavela. Nosilna konstrukcija je v celoti originalna, tudi plašč, obod zavetišča.
Jeklenice so bile zamenjane, seveda, sprva so bile tudi pritrjene na drugih mestih kot zdaj, vse so izhajale z vrha strehe. Vsi spoji so bili narejeni z izredno kakovostnimi zakovicami, a po vsem tem času jih vsako leto nekaj odpade. V tleh je v konstrukciji pet horizontalnih zvezdastih nosilcev, nanje so pritrjeni stebriči, ki so povezani z obroči in obdani s plaščem. Spodnji del konstrukcije je v tla zasidran s petimi sidri. Vse to je seveda originalno,« pravi Martin Kavčič.

V planinskem muzeju hranijo litoželezni štedilnik, ki je stal ob stolpu.
Foto Jože Suhadolnik/Delo

Po starih zapisih je dal Jakob Aljaž je v stolp postaviti tri trinožne stolčke, »štokerle«, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer, saj si ga je zamislil kot zavetišče v nevihti. Nič od te opreme se ni ohranilo. Edini kos, ki je že v Aljaževem času stal na vrhu Triglava, hranijo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani – to pa je litoželezni štedilnik, ki ga je dovški župnik uporabil kot mizico, na kateri so planinci na vrhu žigosali svoje dokumente in razglednice, pozneje so dodali še skrinjico za vpisno knjigo in žig. Kot povedo v planinskem muzeju, spodaj v Mojstrani, so štedilnik najbrž postavili ob stolp leta 1909, ko so obnavljali Triglavski dom na Kredarici.

Obnova po starem načinu

V Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije za zdaj še ne morejo določiti, koliko bo stala sanacija Aljaževega stolpa,

tako tudi še ni mogoče reči, ali bo tolikšna, da bodo izvajalce morali iskati prek javnega razpisa. Ko bo prišel čas za obnovo, bodo vsekakor iskali mojstra kleparja, ki bo svojega dela vešč, kakor ga je bil pred več kot 120 leti kleparski mojster iz Šentvida Anton Belec, ki je po Aljaževih preprostih skicah opravil vrhunsko delov, pravi Martin Kavčič: »Za obnovo bomo iskali kleparja, ki bo imel veliko mojstrskega znanja in željo, da bo ohranil ta 'pleh, ki ima dušo'. Klepar bo moral delati tako, da bo poškodbe saniral s čim manjšimi posegi in ohranil čim več originalne substance. Pri tem šteje vsak opilek. Ohraniti želimo čim več originalnega materiala. Najbrž bo treba zamenjati vse zakovice. Prerjavele dele bo treba zamenjati z novimi. Glede sider se sprašujemo, ali bomo lahko odvili vse železne matice, ki so v tleh več kot 120 let.«

Stolp nameravajo obnoviti s tehnologijo, kakršno so uporabili ob nastanku, varjenje pa le tam, kjer bo nujno.

Vse morajo določiti vnaprej

V konservatorskem načrtu, ki ga je v sodelovanju z mag. Gorazdom Lemajičem iz Narodnega muzeja in drugimi sodelavci pripravil Martin Kavčič, je podroben opis spomenika, njegove fotografije, popis vseh sestavnih delov do najmanjšega kosa, navedene so njihove natančne mere, vključena je stratigrafija barv.

Pri vsakem kosu piše, kakšno sanacijo predlagajo, in tudi natančno poimenovanje, kar je nujno zaradi sporazumevanja o obnovi, našteva sogovornik: »Najprej moramo določiti vse probleme, ki smo jih opazili na Aljaževem stolpu, potem bomo poiskali strokovnjake za posamezna področja in se posvetovali z njimi, recimo o problemih s strelo, o vzrokih za krivljenje obročev, o raztezanju jeklenic, kaj pomeni vpetje ob strani ali z vrha ... Preden začnemo delati, moramo dobiti odgovore na vsa ta vprašanja. Plašč je bil že v celoti obrušen pri preteklih prenovah, ki pa ga niso pretirano stanjšale, čeprav vsako brušenje odnese nekaj materiala. S sodobno tehniko dobimo vpogled v globino po slojih. Prek uporabljenih materialov je mogoče določiti, iz katerih obdobij izvirajo.«

Poskušali bodo tudi zvedeti, zakaj so društva in posamezniki, ki so ljubiteljsko skrbeli za Aljažev stolp in ga tako ohranjali, da še vedno stoji, pri vzdrževanju opravili določene posege vanj in na zemljišču okoli njega, zato je pomembno, da se ti prostovoljci vključijo v delovno skupino.

Z obnovo se ne vračajo v preteklost

»Stolpa z obnovo ne vračamo v neko preteklo historično fazo oziroma v podobno, kakršen je bil, ko ga je dal Aljaž postaviti. V vseh teh desetletjih je bilo na njem že toliko sprememb, da bi bilo to praktično mogoče narediti le tako , da bi na njem zamenjali ogromno substance. Plašč, recimo, bi morali povsem zamenjati, v sedanjem ni več mogoče zapolniti naknadno izrezane zgornje linije okenc. Konservatorsko gledano smatramo, da so vse te spremembe tudi podatek o nekem času, kar je vredno ohraniti. Zato bomo stolp pretežno obnovili takšnega, kot je zdaj, odstranili bomo le dodatke in posege, za katere menimo, da mu škodijo,« pravi Jernej Hudolin.

Nekaj pa bo seveda neprimerljivo drugače, kot je bilo leta 1895 – stolp bodo s Triglava in nazaj prepeljali s helikopterjem, tako da na vrhu ga ne bodo ne razstavljali ne sestavljali. »Mojster Anton Belec je razmišljal tudi o tem, da ga bo treba prinesti na vrh, ko je izdeloval sestavne dele. Nosači so jih brez alpinistične opreme, kakršno imamo danes, znosili na Triglav. To je bilo skupaj z Aljaževo idejo res drzno dejanje. Belec je izbral najbolj primerne materiale,« z občudovanjem pripoveduje arhitekt Martin Kavčič iz Restavratorskega centra pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Človek pogumnih misli in mojster

Jakob Aljaž se je rodil 6. julija 1845 v kajžarski družini v Zavrhu pod Šmarno goro kot šesti od desetih otrok. Po nemški gimnaziji v Ljubljani je študiral stare jezike na Dunaju. Želel si je postati profesor, a je moral po očetovi smrti študij opustiti in se posvetiti bogoslužju. Na Dovjem je bil župnik od leta 1889 do smrti 1927.

Jakob Aljaž, fotografija nad nagrobnikom pri cerkvi svetega Mihaela na Dovjem. Foto Jože Suhadolnik/Delo

Več let je razmišljal o tem, da bi na vrhu Triglava postavil četudi majhno slovensko zavetišče in ga tako ubranil pred nemškimi društvi, ki so se šopirila po Julijcih. Sanje mu je pomagal uresničiti kleparski Mojster Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani, ki je izdelal stolp iz pocinkane pločevine. S tremi pomočniki ga je sestavil 7. avgusta 1895 na vrhu Triglava, Aljaž je zapisal, da so delali v hudi megli. Jakob Aljaž je stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu, ki so ga pred skoraj 125 leti v Ljubljani ustanovili Piparji.

eXTReMe Tracker