Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Lepotici med soteskami

11.07.2017


Belluno z okolico

 

 

sreda, 12. julij 2017, ob 05:29, Vid Pogačnik, ogledov: 608

Brent de l'Art in Bus del Buson sta izredno slikoviti soteski, ob obisku katerih človeku zastane dih. Gore so z lepoto radodarne tudi ob svojih vznožjih.

Bella Italia

Včasih razmere za obisk visokih hribov niso primerne in če smo v tujini, takrat začnemo tuhtati kako bi na hitro spremenili načrte. Tu vam predstavljam dva fletkana izleta v okolici Belluna, na južnem pragu Dolomitov. Tam je tudi sicer kaj za početi, saj je narava zelo lepa, pokrajina Veneto pa slovi tudi po bogatem zgodovinskem in kulturnem izročilu. Po naključju pri obeh sodelujeta potoka z istim imenom. Soteska Brent de l'Art je v hribovju južno od Piave; ime potoka Art je zkrajšana verzija za Ardo. Bus del Buson pa je v dolini potoka Ardo, ki izpod Schiare priteče v Piavo s severa.

Nastanek sotesk

Mogočni skladi Dolomitov so se v plitvih toplih tropskih morjih nalagali v obdobju triasa, pred dobrimi 200 milijoni let. Kasneje se je morje poglobilo in debelejši skladi raznih vrst apnenca so se spet lahko tvorili od obdobja krede naprej, od izpred nekako 100 milijonov let. Za kamnine naših dveh sotesk so značilne čudovite, razmeroma tanke plasti, ki so ponekod še različno obarvane. Seveda takrat naših sotesk še ni bilo. Najprej so se v procesu tvorjenja gorstev te kamnine morale dvigniti iz morja, šele nato je meteorna voda lahko začela s svojim delom. V glavnem ga je opravila v obdobju zadnje ledene dobe, pred 15.000 do 10.000 leti.

Brent de l'Art

Brent de l'Art

Soteska je vrezana v plasti dveh vrst pretežno karbonatnih kamnin. Starejše (spodnje) so iz obdobja krede, geologi kamnino imenujejo scaglia rossa (rdeči skrilavec). Ozke plasti so se odlagale v bolj odprtem morju in sestojijo iz glinastih apnencev in laporjev. Izmenjujejo se bele in rdeče plasti, slednje vsebujejo majhne količine železovega oksida. Mlajše (zgornje) plasti pa so iz obdobja spodnjega eocena, izpred nekako 50-60 milijonov let. Imenujejo jih scaglia cinerea (pepelnati skrilavec). Izraz »pepelnati« se nanaša zgolj na sivkasti videz kamnin, ne pa na njihov izvor. Sicer jih tudi tvorijo glinasti apnenci in laporji.
Do kanjona najlaže pridemo iz vasice Sant Antonio di Tortal, 550 m, ki se nahaja v okrožju Trichiane. Vas leži ob cesti, ki povezuje Trichiano s prelazom San Boldo in naprej kraji južno od Alp. Najbolje je parkirati kar v vasi, ozka cestica pa vodi iz nje tudi proti zahodu, proti kanjonu. Po njej se je čisto prijetno tudi sprehoditi in se s pomočjo razlagalnih tabel poučiti še o tem in onem. Cestica se konča po dobrem kilometru na majhnem parkirišču nad kanjonom (46.040334, 12.146698).

Kmalu po parkirišču gremo po dobri poti levo dol k potoku. Skozi gozd in čez travnike se spustimo sto metrov (10 min) in že smo na mostu, od katerega lahko vstopimo v Brent de l'Art. Že prvi metri kanjona so fantastični, kmalu pa postane ozek in njegovo dno je v celoti pod vodo. Zato se ljudje tam običajno obrnejo. Prehod kanjona menda ni preveč zahteven (če voda ni visoka), a midva sva bila pozna in brez vsakršne opreme nisva zabredla v vodo. Sicer pa je na spletu mogoče prebrati, da so za soteskanje priporočljivi trije odseki kanjona.

Vhod v Brent de l'Art seveda lahko obiščemo v vseh letnih časih. Zimske slike na spletu kažejo nekatere res izredne prizore. Drugo vprašanje pa je, kako zahteven je pozimi prehod celotnega kanjona. Kar pa zadeva čas dneva, je sotesko najbolje obiskati med 10:00 in 11:00 uro dopoldan. Takrat sonce vsaj malo osvetli tudi njeno notranjost.

Bus del Buson

Na južni strani mogočne Schiare pa se nahaja suhi, »fosilni« kanjon, ki je nad sedanjo strugo potoka Ardo vrezan v plastovite kamnine, ki jih geologi imenujejo biancone. Tudi te so iz obdobja krede in so stare približno sto milijonov let. Sotesko so izoblikovale vode v zadnjih ledenih dobah, domnevajo, da je bilo takrat celotno območje pod ledenikom. Kasneje je zemeljski podor potoku Ardo zaprl pot, tako si jo je bil prisiljen najti dobrih 100 m vzhodneje, kjer še danes dolbe globoko sotesko. Bus del Buson je torej soteska, ki jo je njen stvarnik »zapustil«.

Bus del Buson

Za razliko od Brent de l'Arta se skozi Bus del Buson lahko udobno sprehodimo. Pot je povsem lahka (primerna tudi za otroke) in čeprav gre za turistično znamenitost, v soteski običajno ni veliko ljudi, tako da se lahko naužijete popolne, »oglušujoče« tišine, ki v njej vlada. Videti pa je, da si domačini prizadevajo kraj tudi promovirati. Zato v soteski občasno organizirajo glasbene dogodke. To je lahko zanimiva izkušnja, a takrat je tišina kraja izgubljena. Najboljši čas za obisk je sredi dneva, ko v kanjon prihaja vsaj malo svetlobe.

Čeprav je v dolini potoka Ardo dovolj zanimivih krajev, da naredimo tudi daljšo pohodno turo, do Bus del Busona najhitreje pridemo od Case Bortot (46.182608, 12.195153). Iz Belluna peljemo proti severu v vas Bolzano, nato naprej skozi vasico Gioz in v dolino potoka Ardo do končnega parkirišča. To je tudi južno izhodišče za ture v Schiari – začetek poti h koči VII Alpini. Od tam skoraj vodoravno nadaljujemo po široki, označeni poti 10 minut, do prvega odcepa desno dol v dolino. Pot je kar strma, ni pa zahtevna. Vendar je priporočljivo narediti krožno turo skozi Bus del Buson. V tem primeru ne pojdite dol na prvem odcepu, pač pa na drugem, nekaj sto metrov naprej. Ta pot je še lažja, široka in dobro nadelana. Pripelje prav do ustja kanjona. Nato se udobno sprehodite skozenj, izstopite na drugi strani in se po strmi poti povzpnite kakih 100 m nazaj gor na prvi razcep.

Bus del Buson

Blizu južnega izhoda iz soteske, kraj se imenuje Col de Buson, so arheologi odkrili številne ostanke naselja, ki je živelo od neolitika naprej (med drugim okrog 20.000 konic puščic). Ljudje so tam živeli že 4.500 let pred našim štetjem, še več najdb pa je iz bakrene dobe. Naselje je imelo obrambno vlogo (nadzor nad dolino), med najdbami pa so tudi kultni predmeti. Poleg doma narejenih izdelkov najdbe kažejo tudi na trgovske povezave tedanjih ljudi z zelo oddaljenimi kraji – s Karpatsko-Podonavsko regijo in predvsem z ljudmi, ki so tedaj živeli v koliščarskih naseljih na Ljubljanskem barju. Najmlajše najdbe pa so keramika iz bronaste dobe.

Legenda o Pont de la Mortis

Menda so stari ljudje imenovali »Mortìs« sotesko, ki jo je vrezal potok Ardo, na mističnem kraju, kjer so živeli »hudiči«, to je, duše ljudi, ki so zagrešili kazniva dejanja ali ki so umrli nasilne smrti. Pod mostom so se ti zlobci igrali in zaradi njihovih vročih teles je voda potoka Ardo izhlapevala in tvorila gosto meglico.

eXTReMe Tracker