Silvo Baznik: V izogib morebitnim popoldanskim ploham sem v ranem
jutru že na avtocesti v smeri Kranja.
Za izhodišče današnje kolesarske ture sem izbral kraj Tupaliče, kjer iz prtljažnika avtomobila vzamem gorsko kolo, vpnem prednje kolo in nastavim višino sedala, ostalo je že na svojem mestu.
Še nekaj požirkov iz rezervne plastenke in sem pripravljen za pot.
Jutro je hladno in sonce še ni posijalo izza gora. Prve kilometre bom torej kolesaril v senci in hladu. Odpeljem na prometnico in grem mimo odcepa za Predvor. Pogrešam sončne žarke, ki bi me ogreli. Cesta se počasi, a vztrajno vzpenja. Po nekaj kilometrih sem pri odcepu pohodne poti za dom Čemšenik in Potoško goro, ki sva jo obiskala s prijateljem pred kratkim, ko sva bila na vrhovih nad Dolgo njivo. Pritiskam pedala na cesti ob reki Kokri in kmalu dosežem Spodnjo Kokro, kjer je izhodišče za peš pot na Davovec in Krvavec. Dobra dva kilometra dalje je naslednja markirana pot, ki gre iz Podlebelca preko Roblekovega kota na Dolgo njivo pod Zvohom. Še nekaj kilometrov kolesarjenja in peljem mimo odcepa ceste in markirane poti za Suhadolnika in naprej na Kokrško sedlo. Sem v Zgornji Kokri in nadaljujem kolesarjenje ob reki. Nekoliko sem se že ogrel. Venomer pogledujem na obe strani doline in si skušam vtisniti v spomin naravne znamenitosti. Visoko nad dolino so pobočja Kočne in na drugi strani gozdnati bregovi, za katerimi se skrivati vrhova Akle in Starca. Redke hiše stojijo na obeh straneh ceste. Nad eno od njih je na majhni vzpetini kapelica Sv. Huberta, a peljem mimo in nadaljujem pedaliranje do gostilne Kanonir, kjer se levo odcepi cesta in po dolini reke Reke pripelje na planino Podstoržec, od koder gre naprej markirana pot na Bašeljski preval pod Storžičem.
Nadaljujem vzpon po cesti ob Kokri in pridem do Spodnjega Jezerskega, kjer je sotočje rek Kokre in Jezernice. Moja pot se nadaljuje ob Jezernici in po nekaj serpentinah dosežem sončno Zgornje Jezersko. Ustavim se in oči spočijem na visokih vrhovih Kamniško Savinjskih Alp. Trud je poplačan in počasi zavrtim pedala ter se iz centra kraja odpravim proti severu do Planšarskega jezera. Brez obiska te znamenitosti pač ne gre in če sem že tu, si rečem, zakaj ne bi šel v dolino Ravenske Kočne, in grem.
Sprva kolesarim okoli jezera, sestopim in fotografiram, nato nadaljujem mimo kmetije Ancelj na ograjene široke pašnike, med katerimi poteka makadam. Bližam se goram, zapeljem v gozd in do parkirišča, kjer vodijo pohodne poti na Jenkovo planino pod Golim vrhom, na obe Babi, na Češko in Kranjsko kočo in seveda na visoke vrhove nad njima. No, naprej ne grem in se obrnem, zapeljem malce nazaj in na stransko slepo cesto, kjer je bajta in čudoviti pogledi na Skuto in sosede. Tu je umetelno narejen pitnik, po katerem teče studenčnica. Kako prija hladna gorska voda…
Ponovno stopim na kolo in se odpeljem nazaj na Jezersko, kjer zavijem desno do cerkvice Sv. Andreja, od koder, kot že nekajkrat danes, lepo vidim gore nad Ravensko Kočno in proti zahodu Mali Grintavec in Storžič ter pred njima Kozji vrh. Dovolj bo, si rečem in odkolesarim nazaj na Jezersko, a žilica mi ne da miru in zavijem v zaselek Ravne. Peljem mimo Mlinarja, se strmo vzpnem po cesti do domačije Makek in nadaljujem po prašni makadamski cesti, ki se venomer vzpenja. Ko višje pridem do razcepa, me tabla opozori na podor pri slapu Čedca. Malce se spustim do Makekove Kočne, a le toliko, da naredim nekaj fotografij in se nato vrnem do odcepa in nadaljujem navzgor po cesti dokler ne pridem do smerokaza in markacije za vzpon na Visoki vrh. Še naprej peljem proti Malemu vrhu, a po kilometru, ko vidim v daljavi Košuto in Stegovnik, se obrnem in odpeljem nazaj. Da ne bi šlo prehitro navzdol, roki pridno pritiskata na zavori. Kljub temu sem hitro pri prejšnem odcepu in še hitreje pri kmetiji Makek, kjer se malce ustavim in pogledam okoli sebe.
Grem nazaj na asfaltno cesto in zelo hitro sem na Jezerskem, kjer me premami smerokaz za staro cerkev Sv. Ožbolta. Cesta se hitro postavi pokonci in uporabiti moram najlažje prestavno razmerje, da prekolesarim klanec, ki me popelje do domačije Karničarjev in stare cerkve z lepim razgledom na Kočno in ostale gore na eni strani in Storžičem na drugi strani. Sedaj je pa dovolj, si rečem in se ponovno podam na kolo.
Kakor sem prišel, tako tudi grem, le da tokrat gre vse navzdol. Zapiha veter, ki poskrbi, da ni potrebno veliko uporabiti zavore. Tokrat se ustavim pod kapelo Sv. Huberta, se povzpnem na vzpetino, obkrožim kapelo in pri povratku poklepetam z domačinom. Kar nekaj idej mi da za naslednjo kolesarsko potepanje po teh koncih. Ponovno zajaham kolo in oddrvim navzdol. Kilometer gre za kilometrom in že sem v Tupaličah, kjer odvijem v Preddvor in ob pomoči domačina najdem pot do jezera Črnava s pogledom na Kriško goro, Storžič, Zaplato in Sv. Jakoba.
Ne ostanem dolgo, ponovno sem na kolesu in v Tupaličah pri avtomobilu, kjer zaključim kolesarsko turo. Kolo gre v prtljažnik, jaz pa v restavracijo na osvežilno pijačo, od koder se še enkrat ozrem na Storžič in nato odpeljem proti domu.