Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Honnoldov vzpon

Dnevnik/Planinstvo - Gorazd Suhadolnik: ... zmagoviti brez vrvi

“Bilo je grozljivo, obenem pa ena izmed najlepših stvari, ki sem jih kdaj videl,” je dejal fotograf, ki je spremljal solo plezanje Alexa Honnolda v El Capitanu.

Dosežek Alexa Honnolda, 31-letnega profesionalnega ameriškega plezalca, ki je 3. junija prvi prosto solo (brez vrvi) preplezal jugozahodno steno El Capitana v Yosemitu, je sprožil velik medijski odziv, še bolj pa je »pretresel« plezalce. Honnold je 900-metrsko, 33 raztežajev dolgo smer Freeride (ocenjeno s 7c/c+) v vertikalni granitni steni preplezal v štirih urah, poznavalci pa so njegov podvig označili za največji dosežek v zgodovini plezanja.

V ozadju Honnoldovega vzpona je tisoče ur plezanja brez vrvi (»soliranja«) v lažjih smereh, treninga in preseganja plezalskih meja. Nešteto ur vizualiziranja, kako bi bilo v resnici vstopiti v granitno steno El Capa zgolj s parom plezalnih copat in vrečko magnezijeve krede (ki si jo plezalec vtira na blazinice prstov za boljši oprijem v skali). Njegov načrt ni bil nobena skrivnost. »Vsi smo vedeli, da ima soliranje v El Capitanu v mislih že od začetka svoje plezalske kariere. Nismo le vedeli, kdaj oziroma ali sploh lahko ta nora ideja postane resničnost,« je zapisal Honnoldov plezalski prijatelj na blogu Eveningsends.

Teden dni pred solo vzponom je Honnold preplezal Freeride v navezi (s pomočjo vrvi) s Tommyjem Caldwellom, enim od najboljših svetovnih plezalcev velikih sten. »Poskušal sem se mentalno prestaviti v Alexovo glavo. Ko sem bil z njim visoko v Freeriderju, si še vedno nisem mogel predstavljati, da bi bil tam brez vrvi. Njegovo plezanje je brezkompromisno in neizrekljivo določilo generacijo,« je po koncu Honnoldovega podviga dejal Tommy Caldwell.

Noro drzno dejanje

Honnold je moral dolgo graditi občutek, da lahko med plezanjem nadzira vse spremenljivke, vključno s svojim umom, meni Matt Samet, urednik revije Climbing. »To je predanost, mojstrstvo, le občudujemo lahko njegovo spretnost in samodisciplino,« je zapisal.

Ameriška revija Men's Journal je objavila podroben opis Honnoldovega plezanja v Freeriderju in ob tem komentarje najboljših ameriških plezalcev. Kot je povedal Caldwell, je Honnolda v spodnjem delu smeri najbolj skrbel nevaren gib v gladki skalni izboklini (strehi) ki se je nadaljeval s 40-metrskim odsekom gladkega granita brez konkretnih oprimkov. Jeseni 2016 je Honnold na tem mestu zdrsnil in si zvil gleženj. V tem delu se je moral Honnold skoraj povsem zravnati in zaupati trenju plezalnih copat na minimalnih izboklinah v skali. Obenem ni smel preveč pritiskati na podlago, da ne bi izgubil ravnotežja. »Ne moreš si privoščiti niti, da bi kihnil,« je dejal ameriški solo plezalec Brad Gobright. »Na tem delu sem bil nekoliko napet,« je po končanem vzponu povedal Alex Honnold. »A sem si rekel – kar koli že – in splezal.«

Naslednjih deset raztežajev je plezal navzdol po počeh, si privoščil kratek postanek za hrano in vodo, naredil 50 metrov svoje inačice smeri, da se je izognil delu s preveč spolzkimi stopi, se spustil ob za roke skrajno naporni poči, prišel do 80 metrov lažjega plezanja po plošči, nadaljeval po poči, široki za nekaj prstov, mestoma za celo pest, ki se potem razširi v 70 metrov dolgo poč, v katero je mogoče zriniti nogo in roko. »To je že tako visoko, da ne smeš več pogledati navzdol,« pravi Caldwell. »Vrtoglavice se ne moreš odvaditi. Za marsikaterega plezalca je to najtežji del smeri.«

Kot enega od najzahtevnejših se tega dela Freeriderja spominja tudi Matjaž Jeran, direktor Plezalnega centra Ljubljana, ki je to smer prosto preplezal leta 2003 v navezi z Miho Valičem (Valič je pet let pozneje nesrečno preminil med spustom po vrvi na tehnično najzahtevnejšem delu osemtisočaka Čo Oju). To je bila šele sedma ponovitev smeri (prva slovenska), ki sta jo leta 1995 kot prva splezala nemška plezalca, brata Alex in Thomas Huber.

Jeran in Valič sta v Yosemitu preživela 45 dni, najprej sta plezala lahke smeri, potem klasike, se z vrvjo spustila z vrha El Capa in naštudirala najzahtevnejše odseke Freeriderja, šele potem pa sta se smeri lotila zares. Plezala sta pet dni, štirikrat sta prespala na policah v steni. »Čeprav so doslej solirali tudi že težje (krajše) smeri, je bilo Honnoldovo plezanje res drzno, noro dejanje,« pravi Matjaž Jeran. »Splezati je moral brez počitka, ki si ga lahko privoščiš pri plezanju v navezi, ko na kakšni polici narediš varovališče. Pri njem je bilo 'all in',« pravi Jeran in se sprašuje, kako se lahko Honnoldov dosežek sploh nadaljuje. »Družba išče meje, mladina jih premika, to je zdrav proces. Vendar je Honnold postavil lestvico zelo visoko, predvsem sam sebi. Kaj bo naredil zdaj, se bo upokojil kot Steve House po Nanga Parbatu?«

Takoj bi še enkrat

Po 500 preplezanih metrih Freeriderja je Honnolda čakal »balvanski problem«, najbolj zahrbten del smeri: osem metrov navpične stene. Drobni oprimki, nekateri nič večji od širine svinčnika. Uporabiš lahko približno četrtino blazinice prstov. »Zaradi tega dela nihče drug nikoli ni pomislil na soliranje,« je povedal Caldwell. Gobright pa je dodal: »Na tem mestu ne moreš biti nikoli stoodstoten. Konico stopala moraš postavljati ravno prav na vsako zrno skale in idealno dvigniti svojo težo telesa.« »Sklop ločenih gibov sem povezal tako kot ponavadi, le da tokrat brez vrvi,« je dejal Honnold.

Niti zadnji raztežaji Freeriderja ne dovolijo počivanja, saj zahtevajo močno, »full-body« plezanje. Na sporedu je že izčrpanost, nabere se že zaloga strahu. »Če bi šel plezat sam, bi se tega dela najbolj bal,« je povedal Caldwell. Honnold je povedal, da se je v tem delu počutil malo heroičnega. »Prvič sem si dopustil začutiti okolje, višino in izpostavljenost. Še vedno sem moral paziti, a predstavljal sem si, da sem v zmagovalnem krogu, razmišljal sem, kako je vse skupaj noro.« Na vrhu mogočne stene El Capitana je po izstopu iz smeri poklepetal z Jimmyjem Chinom, vodjo snemalne ekipe, ki je za revijo National Geographic posnela vzpon. »Ko je prišel na vrh, me je pogledal in dejal: 'Takoj bi lahko šel nazaj dol in splezal še enkrat,'« je povedal Jimmy Chin.

Obvladati tveganje

Večletne Honnoldove uspehe v plezanju brez varovanja pripisujejo njegovi sposobnosti obvladovanja stresa pri izpostavljenosti v steni. »Na neki način je bilo v Freeriderju zagotovo tudi Honnolda strah,« pravi Matjaž Jeran. »Kljub dobri pripravljenosti vsega ni mogel nadzorovati. Najtežji raztežaji so v gibalnem smislu na meji in z močjo ne moreš kaj veliko rešiti. Čarovnija je prav v prepričljivosti Honnoldovega plezanja, v popolni koncentraciji, ko si v nekem toku, ki ga skoraj nič ne sme prekiniti. Tako je Tomo Česen leta 1994 v Bohinjski Beli soliral smer Žensko za nagrado (8a), v kateri je del, na katerem niti največji mojstri niso prepričani, ali bo noga ostala na mestu. Ko soliraš, pa to moraš vedeti.«

Ameriška plezalka Steph Davis, ki je smer Frerider večkrat preplezala, pa pravi, da družba kaže zelo čuden odnos do ideje o tveganju. »Fino je videti, kako se ljudje soočajo z dejstvom, da premišljeno in zaletavo tveganje ni ista stvar. Tveganje je zapleteno in navdihujoče. Alexovo soliranje je bilo upravičeno. Leta globoke predanosti, ki jo je posvetil temu vzponu, so mu zagotovila varnost in tekoče plezanje.«

21.06.2017
Zmagoviti Honnoldov vzpon brez vrvi


G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo


Ameriški plezalec Alex Honnold med prostim solo plezanjem smeri Freeride v steni El Capitana v Yosemitih (Foto: alexhonnold.com)


Slovenska plezalca Matjaž Jeran (levo) in Miha Valič, potem ko sta leta 2003 prosto preplezala smer Freeride. (Foto: Matjaž Jeran)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti