Mladina - Janko Lorenci: Mož leze navzgor, na drugo najvišjo goro sveta. Zgoraj je ...
... peklensko mrzlo, zrak je redek, vsak premik je muka. Gor mu pomagajo drugi, čisto na vrh gre z njim samo še en človek. Ta bo sestopil normalno; človek, za katerega nam gre, pa odsmuča dol po tako strmih terenih, da se ti zvrti v glavi.
Mož se bo v prihodnjih tednih z višine zmagoslavno vrnil v bazni tabor. Morda se ne bo. Veliko je odvisno tudi od sreče, ki je, sicer skrben načrtovalec, ne nadzoruje. Ta človek je Davo Karničar. Kaj mu je, da se gre vse to? Zaslužil ne bo nič, poplačan bo kvečjemu z nekaj kratkimi dnevi slave. Ker bo prvi, ki je goro presmučal.
Res, kaj vodi takega človeka v tako skrajne reči? Sam ima stvari premišljene, to je do neke mere zelo racionalen človek. V glavnem pravi naslednje (povzemamo po intervjuju v Objektivu): hoče (si) dokazati, da to zmore(m). Priznavam, da me je strah, da me vodi tudi nečimrnost, tekmovalnost za prvenstvo: nihče še ni tega storil, jaz bom prvi.
Je Davo Karničar odtrganec ali junak? Med tema dvema skrajnostma se nekako giblje splošni odnos do takih ekstremnežev.
Po svoje je laže zagovarjati prvo skrajnost: za odtrganca, za svojevrstnega norca gre.
Kar počne, gotovo ni v kako splošno, otipljivo korist. Za svoje početje porabi precej tujega denarja. Dobi ga predvsem od sponzorjev in porabljen bi lahko bil (čeprav najbrž ne bi bil) za kaj koristnejšega. Občinstvo ga gleda in v glavnem ga navdajajo gladiatorska občutja. V početju tega alpinista-smučarja-kamikaze je mogoče najti nekaj malega lastnega adrenalina. Če ne bi bilo visokega tveganja, tudi adrenalina ne bi bilo.
To početje lahko označimo tudi kot egoistično. Namenjeno je predvsem dokazovanju samemu sebi: veliko zmorem, storim lahko to, česar si drugi ne upajo ali ne zmorejo. Tako smučanje-plezanje je nedvomno tudi tekanje za javno pozornostjo. Sebično je predvsem zato, ker je storjeno s polno (ali potlačeno) zavestjo, da utegne, če umre, strašno prizadeti svojce in jim otežiti kasnejše življenje. Res jim lahko prinese tudi nekaj veselja, ponosa in še kaj, če mu uspe.
Toda tveganje je dovolj veliko, da morebitne izgube moža, očeta, skrbnika itd. ni mogoče primerjati s prednostmi uspeha. In Karničar ni vojak, ki ga brezprizivno pošljejo v Vietnam ali Afganistan; tveganju bi se zlahka izognil ali ga pošteno zmanjšal, če bi se K2 odpovedal in lezel na manj nevarne gore. A to očitno ne bi bilo dovolj za pozornost, slavo, nujni sponzorski denar, potešitev ega.
V nesrečo lahko spravi tudi druge, ne samo svojcev. Na primer reševalce, če se mu kaj zgodi. Kot npr. Tomažu Humarju, nesrečnežu, ki je nemočno obvisel sredi nevarne stene in s tem postavil na kocko življenja pakistanskih pilotov, ki so ga reševali.
Vse skupaj je lahko prignano v bližino samomorilstva, ne hotenega, vendar dopuščenega. Taki podvigi imajo svoj srk. Če nekaj ponavljaš za drugimi, nisi zanimiv. Zato si moraš izmišljati vedno nove podvige, lesti v gore vedno bolj nevarno. Tudi lastnih podvigov ne moreš ponavljati, zato iščeš vedno nove in jih stopnjuješ, da prebudiš morda že naveličano občinstvo in privabiš sponzorski denar. Kar se dogaja s Karničarjevimi smučanji, se je dogajalo pri Humarju, Petroviču v njegovem potapljaškem obdobju in še kom. V pasti si, adrenalin postaja nevarna zasvojenost.
Toda ali je Karničar vendarle tudi junak?
Junaštvo je izmuzljiv pojem, niti najmanj nujno povezan s spektakularnostjo ali zvezdništvom. Neopaznih, anonimnih, nenagrajenih junaštev je neprimerno več kot spektakularnih in razbobnanih. Kakorkoli, junaštva se praviloma drži pozitivna konotacija. O njih lahko kvečjemu dvomimo. Toda vsa, ki so storjena v korist drugih, so pozitivna ne glede na junakove motive - junak si lahko tudi proti svoji volji.
Najbrž lahko rečemo: brez nekaj karničarstva bi bilo junaštev in junakov malo. Vsako vsebuje vsaj tveganje, in tega je pri Karničarju obilo. Kot tudi veliko vztrajnosti in odbitosti. Vse to so lastnosti mnogih velikih znanstvenikov, umetnikov in revolucionarjev. Svet bi bil drugačen, verjetno slabši, če bi ga vodila samo ziheraštvo in izogibanje nevarnostim. Vsaj znanost in umetnost ne bi brez tveganja, stopanja na neznane terene in nore vztrajnosti prišli nikamor.
In tudi pri Karničarju je iskanje slave in pozornosti najbrž vendarle drugotno. Verjamemo mu, da hoče nekaj, in to ne slabega, doseči predvsem zaradi sebe. Če nič drugega, je izrazit individualist. Brez individualizma pri junaštvu ne gre, pogosto pa ga spremlja tudi nekaj egoizma. Egoizma, ki pa ni namenjen služenju denarja; temu vladarju sveta Karničar ne služi.
Nekaj karničarstva se drži vsega alpinizma, na splošno spoštovanega, gotovo pa ne zaničevanega. Alpinizem po malem spominja na odkrivanje vesolja, početje, pri katerem gre za drago zapravljanje denarja, s katerim bi lahko storili veliko drugih, dobrih reči.
To prodiranje v vesolje vsebuje tudi slabe namene (ki jih pri alpinizmu ni): testiranje orožij in iskanje prestiža. A prineslo je tudi veliko kolateralnih koristi, npr. miroljubno uporabo satelitov. Hkrati ga žene nekaj metafizičnega: človek stremi gor k zvezdam, čeprav ve, da do njih ne more in morda nikoli ne bo mogel. Sili v neznano, tuje, sovražno in ga raziskuje, s tem pa hočeš nočeš tudi samega sebe.
Skratka, kar počne Karničar, je zelo človeško. Tudi pri njem je cilj bolj potovanje in ne cilj kot tak. Saj pravi, da se bo verjetno gnal naprej. Do kdaj, do kod, do kakšnega konca?
Vsekakor: Če že mora gor, naj srečno pride tudi dol.