Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Magični Juval

Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... in izjemni »graščak« - Reinhold Messner

Eden najboljših, najbolj znan in najbolj vizionarski alpinist svojega časa, Reinhold Messner.

Messner Mountain Museum ali na kratko MMM je daleč največji kompleks gorniških muzejev na svetu. Corones, Firmian, Dolomites, Ripa, Ortles in Juval, umeščeni na šest atraktivnih lokacij v italijanskih Dolomitih, so kljub različnim nosilnim temam med seboj povezani v smiselno celoto.

Nastanek gora, gorska ljudstva, religije, gore kot religiozni objekti, prva raziskovanja, tradicionalni in moderni alpinizem, sneg in led, vpliv gora na človeka, umetnost, filozofija, avantura, šport, skrb za okolje. Vse to in še več se med ogledi prepleta v glavah navdušenih obiskovalcev. Njihovo število nenehno raste in je že davno preseglo načrtovan obisk 200.000 na leto. Zdi se neverjetno, da je sploh mogoče ustvariti tako mogočen kompleks, še bolj neverjetno je, da odlično funkcionira, najbolj neverjetno pa je, da si ga je zamislil in udejanjil en sam človek. Eden najboljših, najbolj znan in najbolj vizionarski alpinist svojega časa, Reinhold Messner.

Genij ali norec? Oboje

Poznava se od začetka osemdesetih, zadnjih dvajset let pa dokaj intenzivno sodelujeva pri izmenjavi informacij o vrhunskih alpinističnih dosežkih in njihovem ocenjevanju, pisanju knjig in snemanju filmov. Zadnjih deset let se srečujeva še pogosteje, saj me večkrat prosi za predmete slovenskih vrhunskih plezalcev in dela likovnih umetnikov, povezanih z gorami, ki jih razstavlja v svojih muzejih. Ko mi je pred leti predstavil ta megalomanski projekt, sem samo zmajeval z glavo in mu povedal, da se mi zdi njegova zamisel preprosto prevelika, da bi lahko funkcionirala. Danes se moram za to črnogledost pošteno ugrizniti v jezik. Od takrat sem dokaj redno obiskoval muzeje, jih občudoval in se vedno znova čudil, da zadeva deluje. Da kaj takega dosežeš, moraš biti genij ali norec. Najbolje pa je, če si oboje.

Edini od šestih muzejev, ki si ga še nisem ogledal, je bil Juval. Edini, ki je Messnerjeva osebna last, druge ima v najemu za več desetletij. Juval je tudi bivališče njegove družine julija in avgusta. Zato ga je mogoče obiskati le od marca do konca junija ter septembra in oktobra. Pa še to le v skupini z vodenim ogledom njegovih vodnikov. Ko sva se novembra lani spet srečala na alpinističnem festivalu v Pragi, sem mu v šali »potožil«, da je Juval edini, ki ga še nisem videl. Bi ga pa rad, a pod pogojem, da bo on moj vodnik. Smeje je privolil, čeprav praviloma tega ne počne. Nekaj dni kasneje sem dobil sporočilo, kdaj lahko pridem.

Zamisel o sklopu muzejev

Da je Reinhold Messner tvoj vodnik, je na neki način privilegij. Privilegije pa je lepo deliti z ljudmi, ki jih Messner zanima kot osebnost in spremljajo njegovo delo. Zato sem povabil s seboj nekaj alpinističnih kolegov, prijateljev, znancev pa tudi novinarjev in predstavnikov turističnih agencij iz Slovenije in Hrvaške. Verjamem namreč, da je obisk njegovih muzejev lahko zanimivo doživetje za številne obiskovalce iz obeh držav.

Kot sva se dogovorila, nas je 10. junija sprejel pred vhodom v Juval. Slikovito, približno 1000 let staro grajsko poslopje stoji na skalnem grebenu med Vinschgauom (Vinš­gauom) in Schnalstalom, blizu Merana, kakih 900 metrov nad morjem. Kljub spoštljivi višini za grad se strma gorska pobočja v okolici dvigajo do višine 3000 metrov in več. Izjemna lokacija s še lepšo okolico je bila dodaten vzrok, da se je, kot je kasneje pripovedoval, takoj zaljubil v ruševine gradu in svetlobo, ki ga obdaja. Leta 1983 ga je odkupil in ga, kljub nasprotovanju južnotirolske birokracije, v dveh letih usposobil za bivanje. Tudi Reinholdov oče, vaški učitelj, ki je moral z dodatnim trdim delom preživljati devetčlansko družino, je nasprotoval nakupu, češ da izhajajo iz skromnega kmečko-delavskega razreda in da mu status graščaka preprosto ne priliči. Tudi kasneje ga na gradu, kot mi je pripovedoval, nikoli ni hotel obiskati.

A prav v Juvalu in ukvarjanju z njim se mu je porodila zamisel o gorniških muzejih. Toliko bolj, ko ga je leta 1996 odprl za javnost. Čeprav je to bil ljubiteljski projekt, ki naj ne bi prinašal dobička, ampak le pokril stroške vzdrževanja, je spoznal, da zadeva že prvo leto po odprtju deluje. Juval je zato nekakšen pravzrok za začetek projekta MMM. Leta 2002 je odprl drugi muzej na gori Monte Rite blizu Cortine in leta 2006 tretji, največji, Firmian nad Bolzanom. Kot po tekočem traku so sledili še Ortles pod Ortlerjem, Ripa v Brunicu in Corones na vrhu slovitega Kronplatza. Vsi delujejo uspešno kljub številnim črnogledim napovedim. Sam večkrat v šali reče, da bo res moral nehati ustanavljati nove, saj so sami sebi konkurenca …

Nova obsedenost: režija

Reinhold Messner je izjemna, samosvoja, tudi zelo impulzivna osebnost, velik deloholik, ki se mu po glavi nenehno pletejo zamisli, zato nikoli ne veš, kakšno je njegovo razpoloženje in kako si je razporedil čas. A že nekaj minut po prijaznem sprejemu mi je bilo jasno, da smo ga ujeli v njegovi najboljši fazi. Verjamem, da je bil tak tudi zaradi najinega dolgoletnega prijateljstva, predvsem pa zato, ker se mu pri 73 letih, kot ekstremno uspešnemu človeku, duhovno življenje in zorni kot pogleda na življenje ne ožita, ampak le še širita. Kot daje slutiti, se vse bolj zaveda minljivosti, a tudi lepote sveta in bivanja.

Povedal mi je, da se je pred dvema dnevoma vrnil iz Nepala, kjer sta s sinom Simonom in večjo filmsko ekipo snemala dokumentarni film o Ama Dablamu, eni najlepših gora na svetu. Režija igrano-dokumentarnih filmov je njegova nova obsedenost, posveča se ji z enako silovitostjo, kot se je prej vrhunskemu alpinizmu, polarnim potovanjem, iskanju jetija, pisanju in projektu muzejev.

Za Ama Dablam se mu je scenarij ponujal kar sam. Leta 1979 je namreč sodeloval v dramatičnem reševanju novozelandskih alpinistov, ki jih je pri plezanju prvenstvene smeri v zahodni steni ob podoru orjaškega seraka nad njimi zadel padajoči led. Ken Hyslop je bil takoj mrtev, Merv English, Geoff Gabites in Peter Hillary, sin prvopristopnika na Everest Edmunda Hillaryja, pa so se hudo poškodovani poskusili rešiti iz stene. Messner in njegov soplezalec, zdravnik Oswald Oelz, ki sta takrat plezala jugozahodni greben gore, sta jim nesebično priskočila na pomoč. Z njuno pomočjo so se nekako izvlekli. Edmund Hillary tega ni pozabil in prijateljstvo dveh velikanov svetovnega alpinizma je ta dramatična izkušnja še utrdila.

Največji kozel v življenju

S svojimi tremi notranjimi dvorišči, številnimi bivalnimi in razstavnimi prostori je Juval preprosto očarljiv. Povsod je polno razstavnih eksponatov, ki prefinjeno dopolnjujejo že tako impresivno okolje. Čutiti je, da zasnova ne izhaja le iz ideje o gradu muzeju, ampak tudi iz tega, da je to predvsem poletno bivališče Messnerjeve družine. Ob njegovem vodenju in lucidnem pojasnjevanju nas je vsak detajl dodatno prepričal o izjemnosti njegovih izvirnih zamisli.

Da bi recimo preprečil nadaljnje propadanje enega od štirikotnih stolpov, ga je zaščitil s supermoderno stekleno streho in s tem pridobil pokrit prireditveni prostor za kakih sto obiskovalcev. Ti med prireditvami ali samo obiskom muzeja skozi steklo namesto stropa lahko opazujejo veličastno okolico, ponoči pa občudujejo zvezdnato nebo. A se je za dovoljenje za tak poseg z birokrati pregovarjal kar deset let. Z nemalo zadovoljstva mi je povedal, da je bila to takrat prava revolucija, danes pa tak način varovanja kulturne dediščine na drugih gradovih priporočajo in spodbujajo tudi uradniki spomeniškega varstva.

Messner celo iz svojih napak, ki jih prostodušno priznava, naredi svojevrstno zanimivost. Poleti leta 1995 se je po večerji s prijatelji vrnil z družino na grad in ugotovil, da nima ključa od vhodnih vrat. Oskrbnika ni mogel priklicati in odločil se je, da bo ob zahodnih vratih preplezal obrambni zid in družini odprl vrata od znotraj. To je storil že večkrat, zato je vse skupaj malo podcenjeval. A bilo je po dežju, mokro in temno. Med spuščanjem na drugo stran mu je zdrsnilo in padel je v temo kake tri, štiri metre globoko. Priletel je na desno petnico in jo zdrobil. Šlo je za odprti zlom. Še preden jim je uspelo priti do njega, je izgubil dva litra krvi.

Po dolgem zdravljenju je že kazalo, da ne bo mogel več hoditi, a ga je dr. Waldner, mladi zdravnik iz Bolzana, nekako pokrpal. Izžagal mu je del kolka, ga vstavil spodaj in na novo sestavil petnico. S tem, kot je dejal, sijajnim dosežkom kostne kirurgije lahko normalno hodi. Na mestu, kjer se mu je primerila nesreča, je dal pritrditi na zid moderno skulpturo, znamenje in opomnik, ki ga je pokomentiral: »Na tem mestu sem ustrelil največjega kozla v življenju.«

Jetijeve stopinje

Z razglednega griča za gradom smo se napotili v grajsko pristavo nekaj deset metrov pod njim. Spremenjena je v simpatično gostišče, kjer postrežejo z domačimi specialitetami, od hrane do vina. Kompleks pod gradom skupaj z vinogradi je dokupil kasneje in s tem uresničil še eno od svojih idej. To je biti samozadosten in sam pridelati vse, kar potrebuješ za življenje. Ob tem so, glede na edinstvenost lokacije, kakovost hrane in ambienta, cene zelo nizke. Še en dokaz, kakšen človek je Messner. Ali pa je to morda nezaveden poklon njegovemu očetu, ki je preziral nobleso, razkošje in nepotrebno zapravljanje?

Ves čas druženja smo načenjali tudi gorniške teme. Tone Škarja, ki se srečanja ni mogel udeležiti, mi je zanj dal nekaj izjemnih fotografij jetijevih stopinj. Messner se je namreč intenzivno ukvarjal z iskanjem jetija in o tem napisal knjigo. Škarja je posnel fotografije leta 1994, med odpravo na Siniolču v vzhodnem delu indijske Himalaje. Ko sem mu jih izročil, jih je pozorno pregledal. Ocenil jih je kot ene najboljših, kar jih je kdaj videl. Kot je zatrdil, potrjujejo njegovo teorijo, da jeti ni nekakšno bajeslovno bitje, »snežni človek«, ampak tibetanski rjavi medved.

Z nami sta bila še dva člana slovite jugoslovanske odprave na Everest leta 1979, Stipe Božić in Dado Mesarić. Messner jo je vselej izpostavil kot najtežjo od vseh, kar jih je bilo do zdaj preplezanih na najvišjo goro na svetu. Druži nas še ena zanimiva podrobnost. Leto pred nami mu je, skupaj s Petrom Habelerjem, kot prvemu v zgodovini uspelo splezati na vrh Everesta brez uporabe dodatnega kisika. Vodja šerp na njihovi in naši odpravi je bil Ang Phu, ki je obakrat dosegel vrh, žal pa se je na naši odpravi ob sestopu smrtno ponesrečil.

S Stipetom sva leta po nesreči pomagala njegovi družini, za letošnjo jesen pa pripravljava dobrodelno odpravo v Himalajo. Eden glavnih ciljev je tudi pomoč družini Ang Phuja. Reinhold nama je izrazil podporo za to akcijo in skupaj smo se dotaknili spominov na prijatelje in znance iz tistih nepozabnih časov.

S Stipetom sva posnela še nekaj njegovih izjav in mnenj o slovenskem alpinizmu za potrebe filma, ki ga pripravljava. Hrvatje so ga poskusili povabiti na Hrvaško, da bi jih počastil s kakšnim predavanjem, a je povedal, da je za štiri leta povsem zaseden.

Odpirale so se nove teme, od gorniških do vsakdanjih, pa tudi kakšna dodatna steklenica. Dan je bil napolnjen s posebno energijo, vse skupaj pa se je v tem sproščenem pogovoru le še zgostilo. Po petih urah intenzivnega druženja sva se prijazno poslovila, objela in si zaželela vse dobro.

Med potjo proti dolini je bilo zanimivo poslušati komentarje drugih udeležencev, ki jih je Messner s svojo karizmo povsem prevzel. Eden izmed njih je celo izjavil: »Ne vem, koliko časa bom še živel, a tega dneva ne bom pozabil do konca življenja.«

Ja, res je bil izjemen dan. Ker smo ga delili z izjemnim človekom. 

  01.07.2017
Magični Juval in izjemni »graščak«


DN/G-L, 13.06.17: Reinhold Messner
    je razkazal svoje največje bogastvo


Reinholdov oče, vaški učitelj, ki je moral z dodatnim trdim delom preživljati devetčlansko družino, je nasprotoval nakupu gradu, češ da izhajajo iz skromnega kmečko-delavskega razreda in da mu status graščaka preprosto ne priliči. Tudi kasneje ga na gradu nikoli ni hotel obiskati.


Zahodni greben Everesta leta 1979. Foto: Viki Grošelj

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

1 komentarjev na članku "Magični Juval"

Marjan Bradeško,

Odlično napisano. Lepo! Prav in lepo je tudi, da Messner razstavlja tudi slovenske eksponate. Lep primer sodelovanja in priznanja - velikega človeka velikim dosežkom tudi drugih. Sem bil na Kronplatzu, je zelo impresivno, gorski muzeji morajo biti pač na razglednih mestih. Škoda, Viki, da nisi še koga povabil :-)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti