Delo Svet kapitala: Zlati časi so bili v sedemdesetih in osemdesetih, leta 1985 so izdelali dva milijona parov obutve.
... Še danes so v nekaterih segmentih vodilni. Bo Alpini kljub poskusu atentata uspelo nadaljevati svojo tradicijo in biti ponos Žirovcev in vse Slovenije?
Mineva 70 let od rojstva Alpine, žirovske tovarne obutve, kalilnice vrhunskih strokovnjakov, ki k nam prinašajo nove tehnologije in znanje z različnih področij. Vse kolekcije namreč razvijajo sami, imajo svoj razvojni oddelek, kjer so bili svojčas vodilni po patentih v čevljarski panogi. Imeli so prvi računalnik v slovenski industriji. Leta 1999 so med prvimi uporabljali laserski rezalnik. Leta 2001 so prevzeli obutveno podjetje Fogs v BiH, 2004. odprli proizvodnjo v Romuniji in leto pozneje na Kitajskem. Obrati v Gorenji vasi, Rovtah, Šentjoštu in na Colu so postali predragi in so jih zaprli, kar je povzročilo veliko nejevolje, a le tako so se v bitki, ki se je takrat razplamtela, lahko obdržali. Danes je njihova obutev naprodaj v kar 28 državah po vsem svetu. Alpinine čevlje nosijo mnogi športniki, košarkarji, nogometaši, tekači na smučeh, biatlonci, judoisti.
Tomaž Košir, v podjetju zaposlen od leta 1973, nekaj časa kot direktor prodaje in nato med letoma 1980 in 1988 glavni direktor, se spominja, da je bila na začetku sedemdesetih Alpina programsko usmerjena v klasične šivane gojzarje, obvladovala je takratno tehnologijo smučarskih čevljev, ki jih je prodajala pod znamkami Rieker, Tyrol in Heierling, in tekaških, ki jih je izdelovala pod znamkama Tyrol in Montana. Smučarsko in tekaško opremo je z omenjenimi znamkami izvažala na zahod, pod imenom Alpina pa so tržili izdelke na domačem trgu, vzhodu in v Sovjetski zvezi. To so dosegli v 25 letih po ustanovitvi, pravi Košir in kot zaslužna za to navede direktorja Alojza Filipiča in Izidorja Rejca. »Alpina je bila takrat proizvodno usmerjena, poudarek pa je bil na čim večjih serijah, ki omogočajo višjo produktivnost, število minut in doseganje norm sta bila pogosteje omenjena kot cena, profitabilnost, tržna pozicija. Ravno pravi čas za vključitev novih kadrov, ki smo prišli z idejami o razvoju, industrijski lastnini, marketingu, blagovnih znamkah, tržnem poziconiranju, globalnem trgu, tržnem deležu,« navaja Košir v zborniku Atentat na Alpino, v katerem so zbrani pogledi vseh, ki so tako ali drugače rasli z žirovsko tovarno.
Še dobro, da ni imela tozdov po Jugoslaviji
V Koširjevem mandatu je Alpina postala največja in se uveljavila kot svetovna blagovna znamka. Hkrati je pravočasno preprečil nadaljnje širjenje proizvodnje po Sloveniji in Balkanu. Ključno za Alpino je bilo namreč kasneje tudi to, da ni imela tozdov zunaj Slovenije, ki bi jih, kot se je zgodilo Peku, potem izgubila. Kljub temu je bila ob velikanske količine zalog po poslovalnicah v državah nekdanje Jugoslavije.
Bojan Starman jo je vodil do leta 1996 precej uspešno, tudi skozi lastninjenje. V procesu privatizacije so delavci, nekdanji zaposleni in upokojenci postali 60-odstotni lastniki tovarne, torej z večinskim deležem in možnostjo soodločanja. Preostale delnice so bile po zakonu prenesene na sklade. »V praksi se je pokazalo, da so interesi posameznikov drugačni, nejasni in nedefinirani. Sistem pa lahko uspešno funkcionira le, če nadzorni svet dosledno zastopa interese delničarjev in to realizira skozi upravo, ki vodi podjetje,« zapiše Starman.
Zbornik Atentat na Alpino, kot pravi urednik Miha Naglič, ne odgovori na vprašanje, kako to, da Žirovci niso zmogli ohraniti Alpine v svoji lasti že pred usodnim letom 2006. Kako se je pripravljal tajkunski napad nanjo in kako je v naslednjih letih potekalo njeno izčrpavanje, torej kdo, kdaj in kako je zagrešil atentat, knjiga ne pojasni, a kljub temu ponuja enkraten vpogled v poslovne procese, preprodajanje delnic, sprejemanje težavnih odločitev in odgovarjanje na izzive ter predvsem odlično prikaže zgodovino žirovske tovarne, enega redkih slovenskih podjetji, ki mu je uspelo ustvariti močno prezenco po svetu z lastno blagovno znamko.
Kdo je izvedel atentat?
Tovarna je od leta 2015 v prisilni poravnavi pod okriljem slabe banke. »Če je bilo leto 2006 za Alpino nekaj takega, kot je bil sarajevski atentat za prvo svetovno vojno, potem je bilo leto 2015 njena kapitulacija,« zapiše Naglič. Junija 2006 jo je v 56,56-odstotnem deležu prevzel Infond Holding, proti koncu leta pa še preostali delež. Martin Kopač, nekdanji direktor, ki si je po lastninjenju z družino pridobil največji delež lastništva, je ponudil manj; kot je zapisal v knjigi, »ni mogel čez«. Kopača so odstavili in namesto njega postavili Matjaža Lenassija, ki naj bi Kopaču na enem od službenih potovanj dejal, da je on dejanski lastnik Alpine. Urednik Naglič meni, da Kopač in njegov nečak Andraž Kopač, ki ga je nasledil, vesta še veliko več, kot sta popisala v zborniku.
Še zdaj se javno ne ve, kdo so bili glavni akterji prevzema, ki so se skrivali pod Infond Holdingom, potem pod Alpino, d. d. Domnevno je za prevzemom stal Branko Podpečan, sin predsednika upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe Milana Podpečana. Bistvo je, da so jo prevzemali s krediti, ki jih niso zmogli plačevati, Alpino so dodatno zadolžili, razprodali njeno premoženje in ga spravili pod hipoteko, in v takem stanju je leta 2015 prešla pod okrilje DUTB. Ta je v Žiri poslala direktorico Barbaro Vtič Vraničar. »Vsi, ki so z njo prišli v stik, jo ocenjujejo za povsem neprimerno za to funkcijo,« zapiše Naglič. Aprila 2016 so jo odpoklicali in na njeno mesto postavili Žirovca Bojana Gantarja, ta je v družbo prinesel novo vzdušje, razmere pa umiril.
Ga bo preživela?
Po mnenju oblikovalca Matjaža Mazzinija, ki je z Alpino sodeloval vrsto let, »njen osrednji problem ni netransparentno lastninjenje, temveč dejstvo, da se za svoj uspeh bori na zelo zahtevnem in specifičnem trgu športnih in modnih blagovnih znamk, na katerem napredujejo le najboljši, najbolj inovativni in najbolj kreativni. Alpina danes (njegov zapis je nastal avgusta 2016) na določenih segmentih ustvarja nadstandardno oblikovane izdelke, na drugih pa še vedno podpovprečne, kar slabi ugled krovne blagovne znamke. Oblikovanje čevljev je zaradi pomanjkanja domačih oblikovalcev razpršeno med različna podjetja, ki med seboj niso povezana, niti ne sledijo skupnim smernicam. Usmeritve znamk ostajajo slabo dorečene, prodajna mesta in strategije prodaje so primerljivi s tistimi pred desetimi leti.« Če se odprta vprašanja uspešno rešijo, pa po njegovem obstaja možnost, da postane še bolj konkurenčna in uspešen primer tega, da Slovenci lahko ustvarimo in upravljamo uspešno in dobičkonosno blagovno znamko, ne zgolj serijo polizdelkov.
Kaj se bo dogajalo z Alpino v prihodnosti, je težko napovedati, toda nesporno je, da je podjetju uspelo ustvariti in ohraniti vsaj vodilni položaj v svetu na področju smučarskotekaške obutve. To priznavajo vsi svetovni športniki. Kot v zborniku pravi Petra Majdič, je svoje prve tekaške čevlje dobila iz druge roke. »Do zadnjega dne kariere, do zadnjega diha napora, do vseh stopničk, zmag in osebnih zadovoljstev – moji edini.«
Izidor Rejc, direktor med letoma 1966 in 1975, ko so v Alpini postavljali temelje, z bralci deli prisrčen čustven zapis in ob koncu navede: »Tudi mojo roko sprejmi. Stiskam ti jo za jutrišnji dan, pogumen in lep. Ostani ponos dežele, naše mlade države. Kozarec vina ti bo osvežil grlo. Tvoj nasmeh mi pove: prehodila sem šele kratko pot.«