Silvo Baznik: Kot že nekajkrat letos, tudi tokrat šele na vožnji 
določiva izhodišče ture in pripeljeva na Bled.
Na parkirišču snameva kolesi s strehe avtomobila, iz prtljažnika vzameva potrebno opremo, še požirek ali dva sveže vode in podava se na pot. Z Bleda odkolesariva v Spodnje in Zgornje Gorje, spotoma naredim nekaj posnetkov najvišjega vrha Karavank in očaka Julijcev in prikolesariva do odcepa za Krnico, kjer je cesta proti Pokljuki zaprta. Spustiva se strmo navzdol do mostu čez reko Radovno, od koder občudujeva jez in nastalo manjše jezero. Alpska reka teče po dolinah Zgornje in Spodnje Radovne in skozi ozko sotesko Blejski Vintgar, pada v slap Šum ter se na koncu izlije v Savo Dolinko.
Stopiva na pedala in nadaljujeva pot po dolini Radovne. Pripeljeva do hidroelektrarne na levi in na desni uzreva silen dotok vode iz zgornjega vodnega zajetja. Na poti srečava nekaj kolesarjev, a večino časa sva sama na cesti. Pred letom dni sva kolesarila po makadamu, sedaj po asfaltu in tako prispeva do spomenika žrtvam vojne. Še nekaj obratov kolesa in sva pri brvi, preko katere zapeljeva okoli ograjenega jezera Kreda. Tu se malce pomudiva ob lepih pogledih na jezero v dolini med Mežakljo in Pokljuko in se nato vrneva na cesto ter po njej nadaljujeva do odcepa gozdne ceste nad Streseno dolino, kjer se najino današnje kolesarjenje po dolini Radovne tudi konča. Zavijeva levo mimo lovske koče do zapornice, ki jo obideva in pričneva strm vzpon z nekaj odcepi, ki ne vodijo ravno daleč in je zato poznavanje terena dobrodošlo. Na srečo prijatelj pozna pravo smer, kajti oznak ni. Cesta se v ključih strmo vzpenja in ko se kolo zavrti v prazno, moram sestopiti in iti ob kolesu dokler strmina malce ne popusti in sem zopet na kolesu. Prijatelj ima več sreče in ostane na kolesu. Visoko na pobočju gozda strmina popusti in nadaljujeva prečenje z rahlim vzponom. Cesta nad Streseno dolino dela lok po gozdnatem pobočju in se nad zatrebom doline obrne proti vzhodu, kjer nudi nekaj razgleda na Mežakljo in Karavanke. Ko doseževa vršnji greben pri Rjavi peči, cesta zavije proti zahodu, kjer je zopet nekaj odcepov. Prva dva spustiva, pri tretjem pa greva levo, ki poteka med planino Klek in vrhom Strmec in v nadaljevanju prikolesariva do markirane pohodne poti za Klek. Nadaljujeva po cesti, ki se spremeni v kolovoz in ta nato v stezico in sva tam, kjer se je potrebno vrniti ali pa hoditi in morda nositi kolo. Nazaj ne greva in upajoč, da bova se nekako prebila skozi gozd do ceste, stopiva s kolesi in greva najprej prečno prosti zahodu in nato strmo navzdol preko podrtih dreves proti jugu. Vseskozi stopava previdno, sem ter tja privzdigneva kolesi, roki sta več ali manj na ročicah zavor in nižje poskusiva zopet proti zahodu. Spodaj zagledava travnik in greva navzdol. Iz gozda stopiva na travnik opuščene planine, nad katerim slutiva gozdno cesto. Za nekaj minut se ustaviva, predahneva in nato stopiva preko ravnice v nasprotni breg. Kolo nosim preko padlih ostankov lovske opazovalnice. Prijatelj gre bolj levo in prvi stopi na gozdni kolovoz, za njim pa še sam dosežem želeno pot.
Zopet sva na kolesu in pridno vrtiva pedala, dokler se najina pot ne pridruži cesti na Medvedovi konti, kjer je tudi parkirišče. Stopiva s kolesi, greva mimo zapornice. Prijatelj nekajkrat stopi na kolo, medtem ko sam stopam ob kolesu navzgor. Pot naju popelje do stičišča s potjo, ki pripelje z Rup in planine Zajavornik. Srečujeva pohodnike, ki se vračajo, midva pa narediva še zadnje ovinke in prispeva na planino Lipanco. Najprej stopiva na vzpetino nad kočama in narediva posnetke okolice, nato pa greva do planinskega doma na zasluženo pijačo. Nebo nad planino kmalu prekrijejo oblaki, ki postajajo vedno bolj sivi, kar je skrajšalo počitek.
S planine grem ob kolesu, prijatelj pa na kolesu in tukaj se izkaže polnovzmeteno kolo kot prava izbira za kamnito pot. S svojim kolesom raje ne poskušam kolesariti navzdol. Odločiva se za pot na Rupe in nižje na križišču poti tudi prijatelj stopi s kolesa in skupaj ob kolesih narediva spust do parkirišča pri Rupah. Nebo nad nama je še vedno sivo in zato odločiva, da greva proti planini Zajavornik. Na kolesih gre hitro in že sva pri planini.
S ceste greva na lepo ohranjeno in predvsem živo planino, od koder se oko ustavi za nekaj trenutkov na vrhovih Viševnika, Malega Draškega vrha in Velikega Selišnika, nato poženeva kolesi do sirarne, kjer naju pozdravita prijazna domačina in ponudita v pokušino mladi sir in ementalec in naju tako premamita v nakup le tega. Nisva edina obiskovalca. Kar nekaj pohodnikov se ustavi, pokramlja in se okrepča tudi s kislim mlekom in drugimi dobrotami.
S planine se vrneva na makadamsko cesto in po njej hitro prikolesariva na planino Kranjska dolina. Tudi tu zastaneva, narediva fotografije in zopet sedeva na kolesi ter se odpeljeva na Mrzli studenec, kjer zamenjava cestno podlago. Cesta proti Zatrniku je sicer zaprta za motorni promet, a s kolesi gre hitro navzdol do gradbišča, kjer naju cementni prah dodobra opraši, a brez nezgode prepeljeva delovišče in se spustiva na Zatrnik in z njega še vedno hitro navzdol v Krnico in Gorje.
Nadaljujeva kolesarjenje do Bleda in parkiranega avtomobila, kjer kolesi malce okrtačiva, prav tako tudi sebe, in ju posadiva na strešna nosilca. Na spustu so oblaki odhiteli kdo ve kam in v sončnem vremenu odpeljeva proti domu. Prekolesarila in prehodila sva petinpetdeset kilometrov s tisočsedemsto višinskimi metri.