Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ob 60-letnici

Poštni razgledi - Bruno Fras: ... PD Pošte in Telekoma Maribor
Pogovor z Jožetom Dobnikom

Ob 60-letnici PD Pošte in Telekoma Maribor
POGOVOR Z JOŽETOM DOBNIKOM

Dolgoletni predsednik Planinskega društva PTT Ljubljana in tudi prijatelj našega društva Jože Dobnik (95), ki kot upokojenec sedaj prebiva v domu MGC v Domžalah, nam je prijazno orisal delček planinske zgodovine slovenskih poštarjev in dolgo obdobje svojega prijateljstva z dolgoletnim predsednikom našega društva Tonetom Gosarjem in Martinom Prevorčnikom, dolgoletnim direktorjem PTT podjetja Maribor in "očetom" Poštarskega doma pod Plešivcem.

»Vem, da nas je ostalo zelo malo, ki poznamo začetno obdobje obeh društev in naša skupna pota v tem času. Tudi jaz sem že marsikaj pozabil, a se še vedno dobro spomnim začetkov delovanja naših planincev in prijateljskih stikov z mariborskimi PTT-planinci. Bolj se spominjam dogodkov do leta 1981, ko sem predsedovanje Planinskemu društvu PTT Ljubljana predal mlajšemu sodelavcu. Daljnega leta 1951 sem se spoznal z Martinom Prevorčnikom, ki je bil upravnik okrajne pošte Slovenj Gradec. Takrat sem bil premeščen za upravnika okrajne pošte Šoštanj (okrajne pošte so imele v tistih časih podobne funkcije, kot jih imajo danes poštne poslovne enote). Kot soseda sva navezala stike in si pomagala z nasveti, ki so bili v povojnem obdobju izgradnje PTT-sistema zelo potrebni. Takrat je nastalo tudi planinsko prijateljstvo. Tudi sodelovanje obeh planinskih skupin, v Celju in Slovenj Gradcu, je postalo še tesnejše. Leta 1956 so bile ukinjene manjše okrajne pošte in z Martinom sva bila premeščena, on v Maribor, jaz pa v Celje.«

V tistem času je že bila naša postojanka na Selah, Poštarska koča pod Plešivcem, pod streho, kajne?
»Tako je. Lahko rečem, da si je Martin najlepši spomenik na slovenjgraško obdobje postavil prav s Poštarsko kočo. Delavci pošt Mislinjske, Mežiške in Zgornje Dravske doline so se v septembru 1952 dogovorili, da bodo postavili manjši počitniško-planinski objekt. Martinu so zaupali vodenje gradbenega odbora. To je bila drzna odločitev mladega kolektiva, ki ni imel ne finančnih in ne drugih materialnih sredstev, da uresniči dogovorjeno. Ni pa manjkalo delovnih rok, volje pa tudi koroške trme je bilo kar nekaj. Lokacijo so izbrali na sončni jasi nad Selami pod Uršljo goro ali Plešivcem. V nedeljo, 26. januarja 1953, je že bila prva delovna akcija. Tej so sledile "udarniške" nedelje še nadaljnjih 30 mesecev.«

Jože Dobnik pripoveduje, kako so udarniki kočo prizadevno gradili in jo pripeljali do slovesnega odprtja, ki je bilo 12. junija 1955. Leta 1969 je bil dozidan velik gostinski prostor. Tudi po upokojitvi leta 1981 je Martin spremljal gospodarjenje planinskega društva in dogajanje pri koči. V letu 1987, ob 30-letnici PD PTT Maribor, so kočo povečali in jo poimenovali Poštarski dom.

»Martin je bil na ta planinski dom ponosen do konca svojega življenja. Ko so ga zapuščale fizične moči, so njegovi spomini velikokrat poromali h koči, ki bo trajen spomin na njegovo delo,« se spominja Jože.

Martin Prevorčnik pa je bil tudi zaslužen, da je bilo v Mariboru ustanovljeno drugo planinsko društvo PTT v Sloveniji, kajne?
»Da, to je bila nedvomno druga Martinova pomembna akcija. Martin je po premestitvi v Maribor zbral okoli sebe nekaj vidnih planink in planincev z namenom, da po zgledu PD PTT Ljubljana ustanovijo planinsko društvo. Idejo so sprejeli in ustanovili so pripravljalni odbor pod Martinovim vodstvom. Uredili so vse potrebno in 18. maja 1957 je bil ustanovni občni zbor novega društva. Prvi predsednik je postal Stane Knez, društveni gospodar pa Martin Prevorčnik. Društvo je prevzelo Poštarsko kočo pod Plešivcem, katere pravni lastnik je bila sindikalna podružnica PTT- delavcev Slovenj Gradec. Logično je bilo, da je Martin postal njen prvi gospodar. Za kočo je skrbel kot za svojo lastnino.«

»Tretje Martinovo pomembno delo pa je Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije,« nadaljuje Jože in pove, da je Martin kot borec Šercerjeve brigade opravljal naloge vezista, kar ga je po vojni pripeljalo v PTT-dejavnost. Delavski svet Združenega podjetja PTT Slovenije je 17. junija 1967 na Lokvah podelil domicil kurirjem in vezistom NOV Slovenije. Planinci PTT so ta dogodek počastili s 14-dnevnim pohodom po poteh partizanskih kurirjev od Prekmurja do Lokev v Trnovskem gozdu. Ta pohod je dal idejo za ustanovitev Transverzale kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Pripravljalni odbor je vodil Martin. Odbor in njegovi sodelavci v PTT-podjetjih so opravili vsa potrebna dela na več kot 1000 km dolgi poti od Gančanov v Prekmurju do Slavnika in na 88 kontrolnih točkah. Že 13. junija 1969 je bila transverzala slovesno odprta. Leta 1997 je bila preimenovana v Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Danes jo upravlja Društvo prijateljev Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Nekaterih dogodkov, ki si jih lepo opisal, se tudi jaz spomnim. Vem, da sta bila dobra prijatelja tudi z dolgoletnim predsednikom našega društva inž. Tonetom Gosarjem. Lahko poveš še kaj o tem?
»Z veseljem. Kar dobro se spominjam začetkov društva v Mariboru. O pripravah na ustanovitev društva v Mariboru mi je pripovedoval Martin Prevorčnik, ki je bil takrat pomočnik upravnika okrajne pošte Maribor. Sodelovanje med obema društvoma se je občutno povečalo v letu 1959. Takrat sem bil iz Celja premeščen na novo delovno mesto v PTT-direkcijo v Ljubljani. Na občnem zboru društva so me izvolili za predsednika PD PTT Ljubljana.

Ena temeljnih nalog novega upravnega odbora našega društva je bila krepiti sodelovanje s planinskimi društvi in skupinami PTT v Sloveniji in takratni skupni državi, predvsem s PD PTT Maribor. Prvo meddruštveno srečanje pa je bilo 6. septembra 1959. Takrat smo se predstavniki upravnih odborov obeh društev dogovorili o bodočem sodelovanju in sklenili, med drugim, da bomo vsako leto organizirali po dva skupna izleta, enega Ljubljančani, drugega Mariborčani. To prvo srečanje je pomenilo začetek mnogih prijateljstev med mariborskimi in ljubljanskimi PTT-planinci. Sodelovanje se je sčasoma razširilo na mnoge druge oblike, ki so utrjevale ugled obeh društev v PTT-ju in širše. Po ustanovitvi PD PTT Celje v letu 1970 pa se je sodelovanje še razširilo. Zelo dejavno sodelovanje planincev obeh društev, na primer, je bilo pri Transverzali (poznejši Poti) kurirjev in vezistov NOV Slovenije, ki deluje že 48 let. Tudi na tem področju sva vrsto let, kot sem že omenil, sodelovala z Martinom Prevorčnikom in tudi s Tonetom Gosarjem, predsednikom PD PTT Maribor. In tudi na Toneta - to moram poudariti - me vežejo zelo lepi spomini. Poznal sem ga že takrat, ko sem še služboval v Šoštanju in Celju. Najino planinsko sodelovanje je preraslo v pristno prijateljstvo. Bil je nekaj let starejši od mene, pa ni bil zato nič pokroviteljski. Bil je človek skromnega značaja in dobrega, odprtega srca. Znal je navdušiti sodelavce za planinstvo, zato ni čudno, da se je v času njegovega predsednikovanja število članov mariborskega društva podvojilo. Vsi, ki smo s Tonetom sodelovali, se ga bomo vedno radi spominjali.«

Tudi v našem društvu se radi spominjamo našega predsednika Toneta Gosarja, pa tudi nekdanjega direktorja in velikega planinca Martina Prevorčnika. Oba sta za društvo zelo veliko naredila. Želiš morda, Jože, dodati še kakšno misel?
»Seveda. Najprej iskrene čestitke ob visokem jubileju bratskega društva. Zelo sem vesel, ker sem lahko vseskozi spremljal njegovo uspešno dejavnost vseh 60 let! To doživijo le redki. Seveda so bile poleg uspehov tudi težave, a le kje jih ni? V vseh teh letih sem z mnogimi planinci iz mariborskega društva doživljal lepote gorskega sveta, pa tudi veliko lepih trenutkov na naših srečanjih. Žal so mnogi prijatelji prehitro odšli, rad se jih spominjam. Rad bi se tudi zahvalil za vse, kar je PD PTT (PT) Maribor dobrega napravilo za slovenske in druge planince. Bilo je veliko ljubiteljskega, prostovoljnega dela, naporov in skrbi, da so se lahko uresničevali cilji in nameni planinske organizacije. In tretje, kar sodi na konec, pa so moje želje, da društvo uspešno stopa proti novim jubilejem. Vsem članicam in članom pa naj bo lepo na planinskih poteh!«

Iskrena hvala, prijatelj Jože, tudi v imenu našega društva.
Tudi tebi želimo še naprej čim bolj trdnega zdravja in prijetnega počutja tukaj v Domžalah, s prijatelji, s katerimi se družiš in ki te obiskujejo. Hvala za pogovor
.

Tekst in foto: Bruno F. Fras
upokojeni sodelavec

 

  april/maj/junij 2017

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti