Večer, V soboto - Franja Žišt: … Prvi zakonski par, ki je osvojil vse osemtisočake sveta

Stala sta na vseh štirinajstih osemtisočakih sveta, a ostajata trdno na tleh - Italijanka Nives Meroi in Slovenec Roman Benet.

Prvi par, prvi Slovenec in tretja ženska na svetu, ki sta osvojila vseh štirinajst osemtisočakov. "Prvi z dvema umetnima kolkoma," igro v šali nadaljuje moški del para, 55-letni Roman Benet, ko ga na italijanski dan republike obiščemo v njegovi športni trgovini v Trbižu. Njegova življenjska sopotnica in soplezalka, 55-letna Italijanka Nives Meroi, je tisti dan zaradi materine bolezni odhitela v Videm in na nekaj vprašanj odgovorila kasneje. Benet in Meroieva sta svoj cilj izpolnila pred dobrim mesecem, ko sta stopila še na zadnjega izmed osemtisočakov, na Anapurno. Njuna bera je pravzaprav še večja, saj sta skupaj osvojila še petnajstega "osemtisočaka", ko sta pred osmimi leti morala prekiniti alpinistično kariero in se spopasti z Romanovo boleznijo. Ta je bil najtežji, pravi Nives Meroi. Dotlej je bila na dobri poti, da postane prva ženska na svetu, ki bi stala na vseh najvišjih vrhovih planeta.

Na višini, kjer letijo avioni
Po vrnitvi s Himalaje sta tokrat prvi teden malo počivala, potem pa že zakoračila v okoliške hribe. Je le tako vreme, da ne gre, da bi ostajala za štirimi stenami. V vertikalo sta se podala v plezališču na avstrijski strani, kasneje pa predavala v Beljaku na plezalnem maratonu, kjer so se vsi udeleženci vrnili v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takšne so obveznosti skromnega para, potem ko sta dosegla skoraj nepredstavljivo. "Na začetku si nisva zadala cilja, da preplezava vse osemtisočake. Imela pa sva sanje, te so bile en krog in ta se je sedaj zaključil. Ko sva pričela, nisva veliko predvidevala, ugibala, ko pa sva se približevala vsem osemtisočakom, pa je bilo videti vedno bolj realno, da nama bo uspelo. Nisva profesionalna alpinista, zato ne moreva narediti načrtov za več let vnaprej," razlaga Benet, da sta se vedno sproti odločila, kaj bosta v alpinističnem smislu počela tisto leto.
Ideja preplezati najvišje gore sveta se jima je porodila mimogrede. "Lepo je plezati na višini, nad sedem tisoč metrov, in to naju je vedno zanimalo. Ker se je odvijala tekma za prvo žensko na svetu, ki bi stala na vseh najvišjih vrhovih, sva izkoristila edino možnost, da sva lahko pridobila nekaj sponzorjev. Ko se je lov zaradi moje bolezni končal, ni bilo več pomembno, kdaj in če sploh bova projekt končala. Pomembno nama je bilo plezati v teh gorah, in če ne bi sodelovala v tekmi, bi plezala kakšno drugo smer, za tekmo pa je bilo boljše izbrati kaj bolj enostavnega, hitrejšega, bolj gotovega," razmišlja Benet.
Z misijo sta leta 1994 začela na najtežji gori na svetu, na K2, s katere bo v kratkem poskušal smučati naš Davo Karničar. K2 je bil njun prvi poskus na kateregakoli osemtisočaka. Neuspešen. "A takrat sva ugotovila, da sva zgrajena za take vzpone, da se dobro počutiva na višini. To pomeni, da mora telo na višini dobro delovati. Vsako telo tega ne zmore. Nekateri, četudi so zelo dobro pripravljeni, imajo težave že na tritisočakih in se ne morejo prilagoditi. Višje ko greš, težje postane. Midva pa nikoli nisva imela nobenih težav." Drugi razlog, ki ju je gnal tako visoko, je lepota gora. "Zgoraj je nekaj drugačnega. Ne vem, kako to povedati. Bolj je čisto, zrak je bolj čist, vse vidiš bolj natančno, in ko si čez mejo osem tisoč metrov, se vidi, kako se zemlja krivi, kako postaja okrogla, kot da bi fotografiral z ribjim očesom. Tam gori si, in če bi se neki avion zmotil v smeri in letel blizu tebe, bi bila ravno nekje na enaki višini. Res je nekaj posebnega. Ne samo plezanje, tudi okolje je tisto, ki nama je všeč."
In kako je bilo stati na vrhu zadnjega osemtisočaka, ki sta ga nanizala v ogrlico? Veselje, zagotovo, a na Anapurni vendarle ni bilo čisto pravega veselja, saj so težke in nevarne razmere narekovale skrb, kako bosta sestopila. "Vseeno je bilo lepo. Sploh zaradi Nives, ki se je zaradi mene morala ustaviti in me čakati. Tudi ona se je razveselila zame. Lepo je, da sva to končala skupaj, da nisva šla vsak po svoje."
Vsi nazivi "prvi" paru prav nič ne pomenijo. "Mogoče bo malo pomagalo, če bova iskala kakega sponzorja," meni Benet in dodaja, da je na žalost tako, da če se nikjer ne predstaviš, nisi pomemben. "Zmeraj sem verjel, da v tehničnem smislu ni problem osvojiti vseh osemtisočakov, a kot je kazalo zadnja leta, sem mislil, da je konec ne le osemtisočakov, ampak tudi drugih gora. Zato je to lep dosežek," pove sogovornik. Pri nazivu prvi Slovenec imajo nekateri nekaj zadržkov, češ da prihaja izza meje, vendar se s tem ne obremenjuje, sam ve, kam spada, vesel pa je bil tudi čestitke slovenskega ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Po doseženem uspehu bi se vsi radi fotografirali z njima. "Ko gre za uradne stvari, so se sploh tu v Italiji vsi spomnili na naju, prej pa nobeden, pa že dvajset let plezava. Pa sva tehnično gledano naredila že večje stvari, denimo tri osemtisočake v dvajsetih dneh. V Italiji ni takega zanimanja za alpinizem, 90 odstotkov zanimanja in denarja gre za nogomet. Prvi teden so naju časopisi in televizije omenjali, ampak tam se je končalo. V Sloveniji je bilo veliko napisanega in povedanega, a še kar traja. Ne samo letos, že več let naju spremljajo. Odnos do alpinizma je drugačen. Tu, pri nas, so bili zdaj vsi zainteresirani in navdušeni, ker so bile blizu volitve županov, in zato so bili še posebej prijazni."

Višinski turisti in dva tisoč metrov nižji Everest
Plezanje v alpskem slogu, kot pleza italijansko-slovenska naveza, pomeni plezanje brez dodatnega kisika in brez višinskih nosačev. "To je pomembno. Goro moraš preplezati, ne da te nekdo potiska ali vleče, kot je zdaj v navadi. Kisik tudi 'zmanjša' višino, to pa je odvisno od denarja, ki ga imaš. Bolj kot odpreš denarnico, več kisika imaš na razpolago. Tako lahko Everest s pomočjo kisika nekdo, ki ima veliko denarja, spremeni v goro, ki je 'nižja' od sedem tisoč metrov. V tem primeru ne moreš reči, da si bil na Everestu. Eni pa hodijo tja, pa mogoče ne bi uspeli brez pomoči kisika priti niti na Mont Blanc." Takim Benet pravi višinski turisti. Večina od njih ne čuti prave ljubezni do gora, ampak jih zanima samo cilj, pa še to le zato, da lahko potem povedo, da so bili na neki visoki gori. Bodisi začnejo z goro Čo Oju ali pa je Everest njihova edina točka v življenju, ne plezajo ne prej, ne kasneje. "To je za alpinista žalostno. Alpinizem je malo več od tega. Je pa res, da je za Nepal to edini način, da v državo pride denar. Mi tam zapravimo veliko denarja, a zelo malo v primerjavi s tem, kar v Nepalu pustijo komercialne odprave. In to je za državo in za ljudi tam edina možnost življenja."
Štirinajst uspelih vrhov sta nanizala v okoli dvajsetih poskusih. Čeprav je bilo treba poskušati večkrat, posebne motivacije za to nista potrebovala. Na Kangčendzengo sta poskušala priti trikrat. Prvič ju je leta 2009 ustavila njegova bolezen, drugič sta po pomoti zgrešila glavni vrh in pristala na stranskem, v tretje je šlo rado. "Pa bi šel še enkrat, če bi imel možnost, ampak po drugi smeri. Za to ne potrebujeva motivacije. Podobno kot ko hodiš po Alpah in greš na Triglav ali Mangart in ne potrebuješ motivacije, je lepo hoditi in biti v tem okolju na osemtisočakih. Ko bo to za naju postalo prenaporno, pretežko, vendarle se tudi starava, se bova prilagodila letom in izbrala kak drugi cilj. Lep je lahko tudi treking v Nepalu, obisk kake nižje gore. Ni nama treba samo plezati. Dokler bosta moč in volja ja, potem pa bova spremenila cilje."

Dvakrat so mu presadili kostni mozeg
Že omenjena Kangčendzenga je bila tista, kjer je Benet začutil slabost in to, da res ne zmore več naprej. "Za naju je bila zmeraj najpomembnejša varnost naveze. Naju in prijateljev, če so bili z nama. Tudi če je zbolel kateri od njih, sva se kdaj vrnila, nikoli nisva podvomila in sva takoj končala podvig. Tokrat sem bil jaz tisti. Z Nives se dobro poznava, vedela sva, da ne gre za edem, vseeno pa je bilo čudno. Tako zelo utrujen sem bil. Poklical sem prijatelja zdravnika in mu razložil, kako je na stvari. Je rekel, da je morda le kakšna anemija. Nisem mislil, da je kaj slabšega. Nives sem predlagal, naj gre naprej, jaz pa bi jo počakal v taboru. Proti vrhu so šle še druge naveze, zato ne bi bila sama. Prav tako je sama sposobna plezati do vrha. A ona je bila malo bolj brihtna od mene in se je odločila, da greva nazaj. Če bi ostala še en dan, bi se moje zdravstveno stanje tako poslabšalo, da ne vem, če bi še imel moči za sestop. Že tako je bilo zelo težko sestopiti. Zelo hitro je šlo."
Po vrnitvi v Italijo je šel na pregled krvi. "Vedel sem, da je nekaj slabega, ampak sem mislil, da je anemija. Nekaj, za kar lahko vzameš tableto in se kmalu popravi. Še ko sva hodila iz baznega tabora, trajalo je štiri dni, 700 metrov gor, 700 metrov dol, se je pot pred mano prav premikala. Tako slabo sem videl. A v Katmanduju, kjer sva čakala na letalo, se je stanje malo izboljšalo. Ko so mi doma vzeli kri, so me poklicali v bolnišnico in prva dva meseca nisem šel več domov. Naredili so mi kostno biopsijo. Ko so mi povedali, da ni levkemija, sem si oddahnil, šele kasneje pa ugotovil, da je moja bolezen veliko slabša," o aplaziji kostnega mozga spregovori Benet. Kostni mozeg so mu presajali dvakrat od istega darovalca, kar je bil prvi tovrstni svetovni poskus. Običajno presadijo le enkrat, potem poskusijo z drugim darovalcem, a ker je bil Benet v tako slabem stanju, se je precej mudilo. Po drugem poskusu se je po enem tednu zbudil prerojen.

Novo življenje, novi projekti, nove sanje
"Ko sem ozdravel, sem pozabil na vse, kar je bilo. Vsi me sprašujejo o bolezni, kakšna zdravila so mi dajali, terapije, o tem ničesar več ne vem. Kot da bi govorili o tretji osebi. To sem rad hitro pozabil. Dve, tri leta so bila zelo težka in pravim, da mi je bolezen ukradla del življenja, ne želim pa, da mi celega, zato na to nočem več misliti. Ker sem ugotovil, da spet dobro delujem na višini in da lahko plezam, se je začelo novo življenje, novi projekti, nove sanje."
Prepotrebno samozavest za vrnitev v naročje Himalaje, kjer moraš biti stoodstoten, je Benet štiri mesece po uspešni presaditvi kostnega mozga preizkusil na italijanskem štiritisočaku Gran Paradiso. Prej tri leta ni skoraj nič hodil v hribe, nič treniral. Gora, ki ni preveč zahtevna, a pot nanjo, ki pa je dolga, mu je pritrdila, da lahko hodi skoraj povsem normalno, kot pred boleznijo. "Nisem bil tako natreniran, ampak mi je šlo dobro. Ugotovil sem, da lahko spet načrtujem nove podvige. Ko sem to povedal ekipi v bolnišnici, so rekli, da sem zmešan. Oni so namreč predvidevali, da bo ob ozdravitvi moje življenje skoraj normalno, a se ne bi mogel več ukvarjati s športom, kvečjemu kak pohod tu ali tam. Junija sem jim povedal, da bi z Nives rada šla jeseni na treking v Nepal, poskusiti na šest tisoč metrov, da vidiva, kako je. 'Ne, ne, ti ne smeš,' so mi govorili," se spomni Medved, kot mu pravijo alpinistični kolegi. Zgodilo se je, da so z njima na odpravo odleteli trije zdravniki, da bi ga opazovali, potem pa so enega izmed teh treh komaj spravili s helikopterjem iz hribov, ko je zbolel za pljučnim edemom. "'E, vidiš,' sem si rekel. Zelo dobro sem se počutil, kot da ni bilo nič. Tako sva se odločila, da greva spomladi poskusit na Kangčendzengo."

Drugi medeni tedni na K2
Kangčendzenga je bila zelo tehnična gora, najtežja poleg K2. "Ko sva šla na K2, je bilo zelo dolgo slabo vreme. Tam so bile še druge odprave, a nihče ni šel višje kot do 6500 metrov, do koder so opremili goro. Vsi so se umikali v bazni tabor. Midva pa sva rekla, da greva gor in vidiva, do kod bova prišla. Bilo je zelo lepo, ker ni bilo nikjer fiksnih vrvi in sva bila sama na celi gori. Tudi vreme je bilo na vrhu potem idealno, ni bilo vetra, bilo je idilično. Bilo je kakih minus trideset, ampak če ni vetra in če si dobro oblečen, ni slabo. Nives je rekla, da je K2 najin, ker sva bila sama na njem. Se nama je zdelo, kot da sva na drugih medenih tednih. Saj niti običajno na taki gori ni veliko ljudi, vseeno pa so višinski nosači, tisti, ki opremljajo smeri ... Tokrat pa sva bila čisto sama in je bilo nekaj čisto posebnega," razlaga Benet, podobno je bilo tudi na zadnjih tisoč metrih na Kangčendzengi.
Zadnji vzpon na slednjo je bil zahteven tudi zaradi ogromne količine novozapadlega snega. Vsak dan je snežilo in se ga je nabralo. "Sestop je bil zelo nevaren, za naju, ki sva bila vedno bolj previdna, celo preveč. Je bilo kar nenavadno prečkati to mejo med varnim in nevarnim. Prej sva se večkrat ustavila, četudi ni bilo potrebe, že če se nisva dobro počutila, sva šla kar dol. Tokrat pa je bilo kar ..." Tako njuna gora ostaja K2, ima pa vsaka svojo zgodbo in težko je reči, katera je lepša, saj jima je vsaka dala nekaj posebnega. K2 je bila gotovo, v alpinističnem smislu in tem, kako sta se tisti dan počutila. To je tudi edini osemtisočak, ki še ni bil preplezan pozimi, to bi zanimalo tudi njiju, a stroški bi bili zanju previsoki, ugotavljata.
Pa že imata načrte? "Ne, imava kakšne sanje. Potem pa običajno januarja vidiva, kako je z denarjem, kako gre delo, in takrat se odločiva. Tudi če dobiva kakšnega prijatelja, da si lahko stroške malo delimo. Zdaj bova mogoče lahko bolj odprta za vse ideje. Bodisi bo naslednji kak osemtisočak po novi smeri, bodisi kakšna nižja gora, ki je tehnično bolj zahtevna."

Vrh je le polovica odprave
Alpinisti najpogosteje slišijo vprašanje, zakaj jih vleče v ta svet. "Ne vem, ker se mi 'dopade'. Lepo je biti v gorah," odgovarja Benet. Nives Meroi pa kasneje pisno odgovori: "Živela sem obdana z gorami, zato se mi zdi, da je bil za mlado dekle to naraven korak. Začela sem iz radovednosti, da vidim svet od zgoraj, novo perspektivo. Danes mi gore in tudi narava polnijo baterije in predstavljajo vir energije." Benet dodaja, da se je z alpinizmom za današnje čase začel ukvarjati relativno pozno. Danes lahko s športnim plezanjem začnejo že otroci, takrat pa tega ni bilo. "Naša hiša stoji med gorami, samo odpreš vrata in lahko greš v hribe. In smo že od majhnega šli pogledat, kaj je zgoraj. To je prišlo samo. Radovednost. S plezanjem pa sem se začel ukvarjati okoli 18. leta, ko sem šel prvič v Južno Ameriko in sem ugotovil, da je lepo plezanje, skupaj s tem pa tudi potovanje. Vrh je 50 odstotkov odprave, tako zame kot za Nives pa je pomembno tudi potovanje, pot proti gori. Danes to ni več toliko v modi. Če imaš denar, poletiš proti baznemu taboru s helikopterjem. A s tem si izgubil eno najlepših strani odprave, ko spoznaš ljudi, greš po vaseh. To je pomembno. Brez tega, da bi bila samo 'plezarija', mogoče z Nives ne bi šla toliko okoli po svetu."
Bolezen mi je ukradla del življenja, ne želim pa, da mi celega, zato na to nočem več misliti. Ker sem ugotovil, da spet dobro delujem na višini in da lahko plezam, se je začelo novo življenje
V visokogorju si sproščen, nič drugega ni okoli tebe, samo ti si in narava. To je lahko neke vrste meditacija. "Tako oddaljen si od vsega, kar je moderno, od telefona, tudi od ljudi, zato lahko dobro pogledaš vase. To lahko storiš tudi v naših gorah, za to ni treba na Himalajo," se nasmehne Benet. Da so jo gore naučile, da je treba delati korak za korakom, potrpežljivo, in da nikoli ne smeš izgubiti upanja tako v gorah kot v vsakdanjem življenju, odgovarja Meroieva, kaj so ji gore dale. "Človek ni vsemogočen, in če pridemo na vrh, moramo vedeti, da nam je gora dala možnost to narediti. Da nismo mi napadali in osvojili goro. Tako so se izražali pred leti, ko so šli osvojit vrh, zdaj pa gremo proti vrhu. In če smo dovolj dobri, da nam gora to dovoli, se nam želja uresniči," eno od modrosti, rojenih med hojo po robu planeta, deli moški del odprave.
Gore so jima dale še veliko več. Potovanje po svetu jima pomaga videti, kako živi večina ljudi. "Zato se zdijo problemi, ki jih imamo doma, včasih precej nepomembni. Največ ljudi na tem svetu mora pomisliti, kaj bodo jedli zvečer. Naučila sva se tudi strpnosti. Danes, ko se toliko govori o beguncih, bi morali pomisliti, zakaj se to godi. Če hodiš po svetu na preprost način, ne po hotelih in resortih, ugotoviš, da je svet malo večji, da to ni samo kraj okoli naše hiše in da se moraš sprijazniti, da moramo na svetu vsi živeti skupaj," je aktualen alpinist. Alpinizem in gore pa so mu pomagale tudi takrat, ko je moral zaradi bolezni 70 dni ležati v izolacijski sobi, ne da bi kogarkoli lahko videl. "Gora ti da orodje, da postaneš potrpežljiv, da veš, da vse ne pride hitro, da moraš počakati in da obstaja upanje."

Moški hočejo domov
Prvi par na svetu, ki je skupaj stal na vseh osemtisočakih, se ni spoznal v gorah, temveč v šoli v Vidmu, kjer je Benet slišal, 'da ena punca pleza'. "Ona je po svoje že hodila resno v gore, jaz sem bil bolj divji. Ona me je naučila, kako se naredi vozel, kako se navežeš, jaz tega nisem znal. Najprej sva bila plezalna naveza, potem šele par." In katero razmerje je bilo težje vzdrževati - plezalno navezo ali zakon? V obeh primerih je bilo podobno, odgovarja Benet. "V alpinističnem smislu tudi nobena moška naveza ni tako dolgo zdržala. Midva sva imela dvojno delo in včasih sva morala delati na obeh straneh, zasebni in plezalni hkrati. Ni zmeraj vse tako lahko, se tudi prepirava na odpravah. Dinamika na odpravi in doma je ista," se iskreno nasmeje sogovornik. Ljubezen do gora, potovanja in način življenja je tisto, kar ju drži skupaj. Treba se je tudi potruditi. "Nič ne pride samo od sebe. Marsičesa se naučiš. Gore ti dajo to možnost, da postaneš bolj širok. Če bi se vsak zaprl v svoj kotiček, tudi kot par ne bi delovala."
Kot je nakazal Benet, sta se med odpravo tudi kdaj skregala. "Nives me vedno zmerja," si je Roman lahko privoščil šalo, ko je ni bilo zraven. On je bolj "kreativen", ona bolj "avstro-ogrsko" urejena. Četudi sta si zelo različna, sta v plezanju precej složna, v ključnih trenutkih razmišljata podobno. "Med plezanjem vidim Nives kot soplezalko, ne kot žensko ali moškega. Prednost imava, da se kot par dobro poznava in da pri odločitvah ne potrebujeva veliko razprave. Jaz se zanesem nanjo, ona name. Tako lahko plezava vsak po svoje, dokler je mogoče. Vem, do kod lahko pride ona, kaj zmore, zato lahko v tistem trenutku mislim samo nase. Nisem njen šerpa, imam dovolj prtljage že sam. Mislim samo na to, kar sam delam v tistem trenutku. Sva pa ves čas pozorna drug na drugega."
"Ne vem, kako je v drugih državah, v Italiji je za žensko alpinistko težje, ženske aktivnosti še vedno veljajo manj kot moške," pove Meroieva. Benet se strinja, da ženski sicer dajo priznanje, vendar pa se v ozadju še vedno skriva "ampak". "Leta so mislili, da jo jaz vlačim po gorah. Ne, imam že dovolj svojega dela. Pri teži najinega nahrbtnika ni bistvene razlike, ona ima morda nekaj kilogramov manj od mene, a nosi kot jaz, delava enake stvari. Med moškimi še vedno velja, da je ženska manj vredna in da moški bolje rešujejo probleme. V resnici ni tako. Ja, moški so bolj močni fizično, a v vzdržljivosti in težavah je ženska bolj trdna. Moški se prej ustavijo, četudi so fizično zelo močni, hočejo domov. Večkrat se je zgodilo, da so po enem, dveh poskusih na sredi odprave končali, ker psihično niso več zdržali. Ženske so na tem nivoju veliko bolj trdne."

Izkušenj ne dobiš iz knjig
Se jima zdi alpinizem ekstremen šport? "Če boste poskušali prestopiti mejo, tisto, kar zmoreš, je. Sama raje hodim blizu svoje meje, korak za korakom, in jo šele potem poskušam premakniti malo dlje," svetuje Meroieva. "Odvisno, kako gledaš. Zdaj je v modi delati take stvari, ko nekateri res tvegajo življenje brez potrebe. V alpinizmu mogoče ni več tako, so pa v modi base jumpi in podobne reči, kjer ne vem, koliko si varen. Nekateri preveč tvegajo in tudi v alpinizmu so ekstremi, če greš čez svoje zmožnosti. Zame alpinizem ni ekstremen. Delam to, kar mislim, da je treba, kar sem zmožen in kar čutim. Zame je alpinizem prosti čas, uživanje."
Če to ni ekstremen šport, pa je včasih mogoče slišati, da je egoističen. V njunem primeru je nekoliko drugače, ko gresta na odpravo od doma oba in nikogar ne puščata samega. "Včasih sprašujejo, zakaj nimava otrok. Tako je naneslo. Nives pravi, da je bila enkrat premlada, zdaj je prestara, vmes pa ne ve, kaj se je zgodilo. Moškemu je v alpinizmu lažje. Na zadnjem vzponu sva bila v baznem taboru z dvema Špancema in dvema Čilencema. Eden od Čilencev je imel 27 let in ima že tri otroke. Kdo je ostal doma? Žena s tremi otroki. Nikoli nisem mislil, da bi bilo prav, da Nives ostane doma. Odločitev, da ne bova imela otrok, ni bila zavestna, kar zgodilo se je. Če bi jih imela ... Ne vem, kako je za žensko doma pustiti otroke. Moškemu je lažje, moški težke naloge prepusti drugim."
Doslej sta se vedno varno vrnila z odprav. Imata občutek, da ju kdo varuje? Nobeden od njiju ni veren, imata pa občutek, da "nekaj je". "Gora je za budiste bog, in tudi če v to ne verjameš, se tako visoko počutiš, kot da bi šel v eno cerkev pri nas. Veš, da greš v en kraj, ki ni tvoj, ti pa nekdo dovoli, da greš gor. V baznem taboru lama vpraša za dovoljenje boga gore, če lahko greš gor, in samo takrat, ko dovoli, se lahko vzpneš proti gori. Mogoče to vsaj psihično pomaga."
Mnogo uspešnih alpinistov se je v zadnjem času poslovilo. "S kolegom Petrom Podgornikom sva se pogovarjala o teh stvareh. Če se obrneva nazaj, lahko naštejeva cel avtobus prijateljev, ki jih ni več. Če pomisliš na to plat alpinizma, je kar težko. Alpinizem vendarle je nevaren, ni vse odvisno le od tebe. Tu so še plazovi, kamenje, razpoke, seraki ... Zato moraš biti, kadar ti gre vse prav, srečen," pravi on. "Seveda, večkrat me je bilo strah. Ampak strah je koristen, saj te prisili, da ohraniš visoko stopnjo pozornosti. Se pa ne sme nikoli spremeniti v paniko," dodaja Meroieva.
Njena sestra je kognitivna nevroznanstvenica in enkrat jima je že pokukala v možgane. "Ugotovili smo, da med odpravo ne izgubiš veliko. Tvoje misli so iste, tvoja možnost računanja denimo je enaka. Razlika je le v tem, da se pred odhodom na odpravo za neko nalogo - računanja ali branja - aktivira le del možganov, po odpravi pa se prižgejo vse luči. Možgani potrebujejo veliko več moči, da naredijo iste račune. Zato gotovo ni najbolj zdravo na taki višini brez kisika. To je napor za možgane, a ne vem, koliko jih po tem ostane poškodovanih."
Če bi moral dati vsem, ki zahajajo v gore, en sam nasvet, Benet pravi, da bi rekel, da je treba misliti na to, kar počneš. "Biti moraš pripravljen na to, kar greš delat. Ne le, da imaš načrt. Danes ni več v modi, da bi hodili v gore postopno. Ko smo začeli mi, pa smo šli. Najprej v gore, najprej normalne, nato varovane poti, potem si začel plezati. Danes pa hočejo naravnost od doma na nekaj težkega. Tehnično je veliko mladih dobro pripravljenih, so zelo dobri alpinisti, a ko se znajdejo v težavah, nimajo izkušenj, da bi se izkopali iz njih. Izkušnje pa lahko pridobivaš le počasi, ne moreš se jih naučiti iz knjig." V alpinizmu torej bližnjic ni. Kljub temu ali prav zato ima prva naveza na vseh strehah sveta gore tako rada. "Tako rada jih imam, da bi nanje plezala tudi v naslednjem življenju!" zaključi Nives Meroi.

Franja Žist

Fotografije (osebni arhiv Romana Beneta):
(1) Cela skupina v bazi, skupno delo jim je omogočilo, da so vsi prišli na vrh
(2) Končno na vrhu Anapurne, morata pa še sestopiti. Šele, ko bosta spodaj, bosta zaključila s svojim »krogom«
(3) Naporen in nevaren sestop, še nekaj ur in bosta na varnem
(4) Vreme drži. V lepem plezanju se dvigujejo proti taboru 2 na 6300 metrov nadmorske višine
(5) V svežem snegu proti taboru 3 na 7100 metrov
(6) Po skoraj dveh mesecih višine sladica in kava
(7) Čim hitreje navzgor
(8) Redki dnevi z lepim vremenom. V bazi sta upala, da jima bodo molilne zastave prinesle lepo vreme za vzpon

• Zgoraj je nekaj drugačnega. Zrak je bolj čist, vse vidiš bolj natančno, in ko si čez mejo osem tisoč metrov, se vidi, kako Zemlja postaja okrogla
• Bolezen mi je ukradla del življenja, ne želim pa, da mi celega, zato na to nočem več misliti. Ker sem ugotovil, da spet dobro delujem na višini in da lahko plezam, se je začelo novo življenje

Prelomnice na njuni poti proti vrhovom
1994 - prvi poskus na K2 (8611 metrov), neuspešen, dosegla sta 8450 metrov
1996 - prvi poskus na Mount Everest (8848 metrov), neuspešen
1998 - prvi osemtisočak, Nanga Parbat (8126 metrov)
1999 - na vrhu Šišapangme (8013 metrov)
1999 - na vrhu Čo Oja (8201 meter)
2003 - na vrhu Gašerbruma I (8080 metrov), Gašerbruma II (8035 metrov)  
           in Broad Peaka (8051 metrov) v dvajsetih dneh
2004 - na vrhu Lotseja (8516 metrov)
2006 - na vrhu Daulagirija (8167 metrov)
2006 - na vrhu K2
2007 - na vrhu Mount Everesta
2008 - na vrhu Manasluja (8156 metrov)
2009 - poskus na Anapurno (8091 metrov) in Kangčendzengo (8586 metrov)
2014 - vrh Kangčendzenge
2016 - vrh Makaluja (8485 metrov)
2017 - vrh Anapurne