Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Uganka Sass Maor

Tik pred zdajci nama odpiše Grmo, da raziskovanje severne stene Civette v tem letnem času ni bingo in da naj raje poskusiva v drugi polovici avgusta.  

No kaj pa zdaj? Greva v Cime? Če res ni treba … in spomnim se Smrketa, ko mi je pred dvema letoma predlagal, da Sass Maor je pa hrib, ki ga je treba poskusit - enkrat.



Tistega enkrat predlagam Rousu in po nekaj klikih "osveži", pride odgovor: “Greva v Sass Maor!” Ok, počasi Rous, kaj konkretno pa v to mogočno steno, ki grobo rečeno zre proti jugu. Vam rečem, če bi se ta stolp prekucnil, bi padel na Belluno! Družno, vsak v svoji pisarni (no vsaj Rous jo ima samo zase), raziskujeva linijo, ki nama je prva padla v oči. Supermatita. V prevodu Super svinčnik. Lepa linija od podna do vrha je bila dovolj, da skleneva - bova že nekako. Pa ja.
V petek pozno zvečer le parkirava mojega citroenčka na kocu gozdne ceste. V daljavi vidiva le teman obris mogočne vartikale Sass Maorja. V želodcu se je že dogajalo. Miriva en drugega - pa una gesta: “Men je vse jasno!” Ura je polpetih naslednje jasno jutro, ko zaslišiva “Gracie Mauricio!” in dva italijana s štriki na hrbtu izgineta po beli poti. Nisva jih več srečala. Tisti dan sva imala Sassa samo zase - daleč naokrog nobenega, le tista kugla, zaradi katere je Rous nemalokrat rdeče barve. Mene cigota samo greje.

Po kakšni uri hoda sva pod steno. Verjemite, ta stena je resnično ogromna in ti nažene strah v kosti. Po tehtnem akademskem premisleku se odločiva, da je linija Supermatite mogoče prevelik zalogaj za naju. Odločila sva se, da raje poskusiva s kombinacijo Bettega-Solleder. In imela sva še kako prav. Najino dvodnevno bivanje v steni je bilo zelo podobno temu kar sta leta 2005 v Maorju doživljala pokojna Pavle Kozjek in Urban Golob (beri njun prispevek: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22217), z razliko, da sta gamsa le uspela najti rešitve v zgornjem delu smeri - midva z Jurijem žal ne.

Prvi dan sva s plezanjem zaključila tik pred nočjo, ko sva se znašla na, ajde recimo udobni polici, kjer sva lahko bivakirala. Vsak nočni obrat enega ali drugega je bilo rušenje ravnovesja. Jebo ga - tko pač je. Naslednje jutro poznana scena. Rous se že pripravlja, sam pa bi še malo odležal. Še pet minut.

Bil sem na vrsti za prvi raztežaj zgornje tretjine smeri. Obema je bilo logično, da sva bivakirala na koncu prve prečnice Sollederja in da je treba direktno navzgor. Izgledalo je zajebano do amena. Ampak besede izkušenega me res pomirijo. Nimaš kam stopit, nimaš kam prijet, kaj pametnega za varovanje ni - in jaz naj se umirim kolega? Solleder naj bi bila nabita klasika. Samo kje so kakšni klini? Po kakšnih desetih metrih težkega plezanja le zagledam nabit štant, do katerega me loči kakšnih pet metrov psihotične prečke v levo. Mislim, da sem študiral gibe vsaj deset minut, če ne celo več. Potem pa mal naprej, pa mal nazaj … v tretje pa je le šlo. Res sem se oddahnil in se končno naštantal. Pospremim kolega, ki me je malo prej pomirjal naj globoko diham in da saj ne more biti težko.
No teorija je popustila v nekaj sekundah - zategni. Dej na kratko, zategni … takrat sem se zavedal, da ne moreva biti v pravi liniji smeri. Težavnost tega razteža bi ocenila na vsaj VII, če ne celo za kakšen plusek več. Nadaljevanje po liniji se zaključi po parih metrih, ko obupa tudi Jurij in odločiva se spustiti nekoliko nižje, da poiščeva pravi prehod v desno. Brez uspeha. Plezava nazaj tik pod bivak mesto, da preveriva še eno opcijo.
Gledava se in ne moreva verjeti, da sva lahko zabluzila. Kako? Nemogoče? Saj je bilo evidentno … Ob pregovarjanju sprejmeva odločitev, da vrha Sass Maorja tokrat ne bova uživala. Bila sva časovno prepozna. Odločitev, da obrneva, je bilo odgovorno dejanje. Gora počaka.

Vračava se po Sollederjevi diagonali z mešanimi občutki. Res je da sva preplezala samostojno smer Via Betega v steni, ampak grenak priokus kako nisva razvozlala poteka pravega Sollederja ostaja. Sedaj veva - in se bova vrnila poravnat račune.

Kategorije:
Novosti Tuje ALP TUJ Vse objave

1 komentarjev na članku "Uganka Sass Maor"

Peter Podgornik,

To zanimivo kombinacijo smeri Bettega-Solleder sva plezala z Edom Kozorogom na en lep jesenski dan leta 1983. Spodnji del je bil dokaj kompakten, zgornji zelo strm in mestoma krušljiv. Takrat se je dalo smer lepo najti vse do kipa Marije Pomočnice na vrhu.

Očitno je zob časa napravil svoje in smer v zgornjem delu zaradi podorov primerno otežil.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti