Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Prečenje


Impozanten slapič


Golo strmo rebro


Začetek prečne stezice


Prehod z veliko začetnico


Divjina?


V veliki meri še vidna


Markantna ostrica


Po levi


Temena se še ne vidi


Za gorske sladokusce


Mrzla si zasluži topline


Vedno drugje ...

nedelja, 16. julij 2017, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 503

Stane Škrjanec: ... severnih pobočij Matkove Kope
Ko sem se prvič namenil tu gori sploh nisem pomislil na nadaljevanje steze, ki se tako vneto trudi z izvitjem vodnim pramenom pred padcem v globino ...

Po sobotni betonaži terasne plošče pri hiši se na lepo nedeljo ves trd zvalim na kolo. Kot že neštetokrat letos jo mahnem proti Jezerskemu. Bicikel skrijem ob zadnji kmetiji v Ravenski Kočni, obujem pohodniške čevlje in kar v kolesarskem dresu vzamem pot pod noge. V sozvočju tišine ter delovnih not motornih žag zagrizem v breg proti Jenkovi planini. Rušnat greben v smeri Velike (Koroške) Babe dosežem v precej kislem vremenu. Ko se rastje umakne lepo prehodnemu robu me pozdravijo kaplje. Do vrha Babe vztrajam v rahlem rosenju. Med sestopom se mi na dlani ponuja poraščena Matkova kopa nad Belsko Kočno. In ravno ko me prevzame spomin na divji vzpon mimo slapu, mi izostreni pogled čez celotno pobočje izriše stezico. Kar ne morem verjeti! Podrobnosti me na domačem ekranu dokončno zastrupijo …

Točno takole gre v veliki meri vidna stezica čez celo pobočje ...

Po tednu dni se s parkirišča v Belski Kočni odpravim pod slap. Vlažen skalnat skok bi mi brez fiksne vrvi povzročil resne preglavice. Tokrat sklenem v celoti odkriti lovsko stezo, ki pelje nad slap, a mi ne uspe. Brezpoten preboj v desno je kot življenja spoznanje – vsega se ne da popredalčkati. Hitro pristopim pod golo, strmo slemence, po katerem priplezam na obžagano sled. Izpostavljena pot me izpljune v strugo nad slapom, kjer pobudo prevzame brezpotna divjina. Za hip postojim. Čudno. Ko sem se prvič namenil tu gori sploh nisem pomislil na nadaljevanje steze, ki se vneto trudi z izvitjem vodnim pramenom pred padcem v globino. Tokrat me struga ne zvabi navzgor, temveč jo raje prestopim in skušam nad gozdnim pobočjem slediti neizrazitemu rebru/robu. Preprost načrt, zastavljen na osnovi fotografije, se je namreč glasil; slediti gozdnemu rebru, odkriti prehod na stezico, po obžaganini skoz rušja, čimmanj odstopati po višini, najti prehod na Matkovo krnico …

Jutranji pristop pod slap. Naprej strmo po levi ...

Ujeta stezica za robom ponikne ...

Bi se želeli 'izgubiti'? ...

Že gozdno rebro me preseneti. Svet je precej bolj razgiban, kot so kazale ravne krošnje dreves iz daljine. Begav vzpon mi pobere obilo moči. Ob neki prečni stečini zapazim možica. Zdi se mi še prenizko. Naposled trčim s solnico in zagrizem v meli. Presekam uhojeno pot, ki mi, še bolj izrazita, za malim sedelcem prikliče solze v oči. V hvaležnem zavedanju, da mi je dano oditi po njej, razprem vsa čutila, ki jih navihanka okuša izza prvega roba! V nepreglednem širokem zatrepu steza prvič ponikne. Horizontalno sledenje z minimalnim odstopanjem? Hja. Nos me povleče prečno navzgor. Še lepši prehod, še bolj bujna divjina! Kratek sestop in v gostem rušju nova zadrega. Na silo ne gre in ne sme. Med stikanjem po namišljenem (napačnem) robu mi noga zdrsne med veji in k sreči ne poči. Zamišljen se vrnem v ozek žlebič. Postavim možica ter najdem obžagano vejo pri vrhu žlebiča. Kot strela z jasnega me iz popolne odmaknjenosti zdrami prizor otipljive topline – greben nad Matkovo krnico. Osamljena trata s pridihom oddaljenih časov, ki jih prebujajo sesedena bruna zavetja Matkovega pastirja, se z moje poti spod rezi grebena čuti sveža, domača …

Greben nad Matkovo krnico na dosegu dlani ...

Pod markantno skalno ostrico opravim z zoprnim prestopom čez grapo. Še nekaj metrov po stezi in že sem na mehki ravnici v senci macesnov. Tu stezica dokončno ugasne. Poslednji vzpon do grebena mi je, čeravno razdrapan in zvit, v posebno veselje. Krajši, razmočeni skok preplezam po levi ter do roba privižam po skrotju in travi. Na Matkovo krnico me zaziba lahen prehod skozi blazino iz rušja.

Krnička gora nad Matkovo krnico. Kratka II v škrbini na desni ...

Pozabljeni stan na Matkovi krnici ...

Sestop z grebena ob treh macesnih ...

Kratka II v škrbini Krničke ...

Po grebenu proti temenu Krničke gore ...

Mrzla gora - mogočnejša soseda Krničke gore ...

Brana in Turska nad Latvico ...

Previden sestop pri koncu grebena pod temenom Krničke ...

Spust mimo 'smuških očal' v zatrep in proti izhodišču ...

Znova na vrh Matkove kope ali po že poznanem prehodu na Krničko goro? Zvrhana malha polnokrvnih vtisov pretehta na slednjo. Nad Matkovo krnico uzrem sestopajočega. Ko si prideva bližje obstanem široko odprtih oči. Da se s sodelavcem Jožetom srečava ne obema tako ljubem koščku sveta! Takisto velik ljubitelj brezpotij in poznavalec brhkih stezic, se po obisku Krničke namenja še k zali sosedi. Na temenu Krničke se ob zasluženem počitku prepuščam podoživljanju dne. Menda sem res hecen človek, a obisk takšne steze mi pomeni neizmerljivo. Žal sem po tovrstnih turah pred spanjem pogosto v dilemi, če ni šlo pri bežnem utrinku le za predsanjsko izkušnjo, ki se v resnici sploh ni zgodila. Jutranja vožnja v službo me vedno utrdi v veri; nov dan, nov (namišljen) trenutek …

Na izhodišče privandram po ustoličeni tirnici skozi zagruščeni kotel pod Mrzlo goro.

Sicer mi takšna in drugačna opozorila pri koncih zapisa ne sedajo dobro, ker naj bi jih odgovorna gornica/gornik izluščila že izza vrstic. Tokrat bom naredil izjemo. Romantično druženje s prvinsko divjino zna v vsakem primeru hitro postati boleče. Sam jo, kratkohlačnik v vročini, vedno odnesem z lepotnimi risi po sicer čednih kolesarskih nogah. Opisana tura se s tehnične plati izurjeni hribovski duši ne bo zdela posebna (kratka II v škrbini Krničke), a orientacijsko …
Pozabljena lovska stezica nedvomno kotira pri vrhu najbolj odmaknjenih kotičkov KSA.

Lep gorniški pozdrav.

Oznake: GOR

Komentiraj (1):

Zlatko Kolšek, nedelja, 16. julij 2017, ob 18:10

Takšne potepe je najbolje opraviti sam. Za vsako odločitev si odgovoren le samemu sebi. Če se za kakšno uro hoda ali pa tudi več vrneš nazaj izhodišče, začneš znova. Ni očitkov ni godrnjanja.
Me pa nekaj mori od zadnjič. Ko sem videl tako grdo posprejano in počarano dosedaj dokaj skrito potko s kričečo barvo. Sedaj s strahom pričakujem, da se bo to množično raspaslo. Lepo je včasih ugledati možica ali opaziti pred davnimi leti odrezano vejo. Vsakih nekaj metrov popackano deblo, kamen, steno je pa grozljivo.
Sem pa zadnjič srečal skupino mladcev in mladenko, ki so se na precej skritem kraju lotili obnove napol podrte koče. Le malokdo zaide do tega kraja. Me je lepo prosila, da ne objavim to na spletu. Ko sva se po kratkem pogovoru razšla, mi je dejala: obiščite nas kdaj in prosim vas, ne objavite tega na spletu. "Prmejduš", tega se bom pa resnično držal!
lp

eXTReMe Tracker