Silvo Baznik: Nestanovitno vreme v gorah kar kliče po 
kolesarjenju.
Zgodnje vstajanje, dober zajtrk in v svežem jutru zavrtim pedala. Z vzhoda Ljubljane se podam v center in zavijem proti jugu, kjer se mi pri Malem Grabnu pridruži prijatelj. Za ogrevanje sem prevozil prvih deset kilometrov, od tu dalje pa kolesariva po Poti mimo Livade na Ižansko cesto, od koder greva po makadamu na Ljubljansko barje. Prijetno kolesarjenje popestri fazan, ki naju preleti in zajec, ki zbeži in tako prikolesariva v vasico Brest. Kakšen kilometer narediva po cesti v smeri Iga, nato pa greva na kolovoz v smeri Krima. Mirno je kolesarjenje med travniki in njivami. Za nekaj trenutkov se ustaviva ob polju pšenice, ki ga krasijo rdeči cvetovi maka, nato pa poženeva kolesi do Iške vasi.
Prečiva reko Iško, narediva nekaj sto metrov v smeri Iškega vintgarja in ostro zavijeva desno na strmo vzpenjajočo se cesto, ki naju popelje v gručasto hribovsko naselje Gornji Ig v Krimsko-Mokrškem hribovju s cerkvico Sv. Lenarta. Tik nad vasjo je vzpetina Črtež, pod katero sta kapniški jami Velika in Mala Pasica. V bližini vasi je plezališče s kar 47 smermi. Od tu nadaljujeva po gozdni cesti v stalnem vzponu v smeri najinega prvega današnjega cilja, vrha Krima. Da bi bil vzpon še bolj zanimiv, se odločiva za odmik od makadama. Podava se na stranski gozdni kolovoz, ki kmalu preide v strmino z neštetimi velikimi kamni tako, da o kakšnem kolesarjenju ni govora. Stopiva s koles in pričneva hojo ob kolesu. Strmina zlepa ne popusti in na obrazih so hitro potne kaplje. Postane nama močno vroče in po dobrem kilometru prisopihava na cesto pod samim vrhom, kjer postavljajo klopce in mize za ciljno kolesarsko prireditev. Stopiva na kolesi in narediva še zadnje metre do samega vrha, kjer postaviva kolesi ob ograjo, naročiva hladno pijačo in se odpočijeva. Na nebu je nekaj prvih oblakov, Ljubljansko barje in Kamniško Savinjske Alpe prekriva meglica in lepih pogledov niti ni. Na vrhu je kopica pohodnikov in kolesarjev tako, da se ni moč tarnati nad obiskom.
Po počitku sva ponovno na kolesih. Z vrha greva po makadamski cesti. Prijatelj brzi navzdol, jaz pa vozim malce počasneje. Številni tresljaji terjajo previdnost pri vožnji in ne želim si kakšnega nepotrebnega padca s kolesa. Po nekaj kilometrih sva na asfaltu in nadaljujeva vožnjo z nekaj vzpona in spusta v Rakitno, ki leži na plitvem kraškem polju in deloma na valoviti dolomitni planoti z nadmorsko višino od 780 do 820 m in je tako navišje ležeče kraško polje v Sloveniji. Domačini so nekatere izvire potoka Rakitniščice zajezili in nastalo je umetno jezero, pri katerem se za nekaj minut tudi ustaviva.
Prijetni ambient in mir kar kličeta po obisku tega bisera in tudi danes ni nič drugače, a potrebno je stopiti na pedala in odpeljava v smeri Cerknice, kjer že pred Pikovnikom odvijeva levo in se povzpneva v Korošče in nadaljujeva najino pot v Sv. Vid, od koder se spustiva proti Velikim Blokam in v dolini naletiva na križišče cest in na kolesarja, s katerima pokramljava o naših poteh in kam vodijo ceste. Odločiva se za smer Hiteno in hitro ugotoviva, da nama cesta prav nič ne prizanaša. Klanec, klanec in vedno nov klanec nama ne dovoli predaha in nato sopajoč doseževa Hiteno, kjer odvijeva na slabše vzdrževani makadam, ki naju popelje do razvalin nekdanjega gradu v zaselku Pajkovo. Nadaljujeva po makadamu mimo tropa koz v objem gozdov, se povzpneva v Zavrh, se pri smerokazu za Iško spustiva globoko v vznožje gozda in kot se rado primeri pri razkrižju cest nastane dilema, katera gozdna cesta je prava. Odločiva se za na videz bolj uporabljeno in se spustiva še malce navzdol in ob potoku doseževa dolinico z leseno bajtico, peljava naprej, a ker prijatelj pravi, da morava voziti v smeri toka potoka Iške in ne obratno, meni pa se tako in tako ne sanja, kje kolesariva, se vrneva do križišča gozdnih cest in po sedaj levi se spustiva v drugo dolinico. Ko ugledava most čez potok, prijatelj pravi, da je tod že kolesaril, da sva na pravi poti in seveda prične se neskončni klanec. Bolj zapuščeni kot ne gozdni makadam se vije levo in desno in levo in desno in višje in višje. Potrebno je veliko energije in volje, da končno prispeva na stičišče slovenskega dela evropske pešpoti E6 in E7. Pot E6 poteka od Baltskega do Egejskega morja in je dolga 5200 km, slovenski del poteka od Radelj do Strunjana v dolžini 350 km. E7 gre od Atlanskega oceana do Črnega morja v dolžini 4330 km in slovenski del od Soče do Mure v dolžini 350 km. Križišče poleg gozdarske bajte nudi kopico zapisov in tabel na lesenem rondoju in tu narediva nekoliko daljši odmor za okrepčilo in počitek. Seveda sva ponovno pri vprašanju, katera pot vodi proti Iškemu Vintgarju in kam druga. Ker zaslišiva pasji lajež in vidiva streho oddaljene hiše, se odločiva za slednjo. Pri hiši povprašava in nato odkolesariva. Malce nižje zavijeva levo na makadamska cesto, ki nižje dobi asfaltno preobleko in navzdol gre hitro in kolesariva, kolesariva in končno mimo odcepa za slap Kobilji curek prikolesariva v Rob ter nadaljujeva pot do Rašice, kjer pri Trubarjevi domačiji narediva drugi daljši odmor z ogledom mlina in parka.
Z Rašice kolesariva v gostem prometu do Turjaka, kjer greva na prometno manj obremenjeno cesto preko Gradeža, Velike Lipnjane in Ponove vasi v Grosuplje. Hitro prevoziva mesto in že sva v Šmarju Sapu, kjer greva z vzponom na Zgornjo Slivnico. Z neba grozijo sivi oblaki, zato zavijeva na Repče, kolesariva po klancu navzdol in sva v Podlipoglavu. Ustaviva se pri bajerjih, da pogledava lokvanje in ko prično padati prve kaplje, odkolesariva in pustiva sivino za seboj.
Po nekaj kilometrih sva na vzhodu Ljubljane. Tu se posloviva in odpeljeva vsak proti svojemu domu, kjer ugotoviva, da sva bila na poti eden 116 in drugi 118 km in naredila v dobrih sedmih urah okoli 2350 višinskih metrov.