Viki Grošelj.
Mount Everest, najvišja gora sveta, je še enkrat svoji zgodovini postala grob tistih, ki so jo hoteli osvojiti. Pod vrhom najvišje gore na svetu so namreč na višini 7950 metrov v začetku tedna našli trupla štirih alpinistov. Reševalci so jih odkrili v tako imenovanem četrtem taboru. Konec prejšnjega tedna, od 19. do 20. maja, so na Everestu prav tako umrli štirje ljudje, pred njimi je očak terjal življenje dveh alpinistov, tako da so letos na območju najvišje gore na svetu našteli že deset smrtnih žrtev, piše francoska tiskovna agencija AFP. Lani je med vzponom na Mount Everest ali pri spustu gore umrlo pet alpinistov, vrh jih je bilo osvojilo 640. Reševalci so trupla štirih moških - dva sta bila alpinista in dva vodiča - odkrili po naključju, saj so se odpravili na pot, da bi v dolino prepeljali truplo Slovaka, ki je življenje izgubil v nedeljo, 21. maja.
Nepalski urad, ki organizira poti na Everest in vodi reševanja na gori, še nima podatkov o vzroku smrti. Se pa četrti tabor nahaja že v "območju smrti", ki je posebej težavno zaradi redkega zraka oziroma pomanjkanja kisika, kar lahko povzroči višinsko bolezen in smrt, piše nemška tiskovna agencija DPA. Po podatkih lokalnih medijev sta dva od žrtev tujca, dva pa vodiča, še piše AFP.
Reševali so več kot deset plezalcev
Kratko sezono za osvojitev Everesta so letos otežile še neugodne vremenske razmere z močnimi vetrovi in neobičajno nizkimi temperaturami. Vreme se je potem okoli 19. maja stabiliziralo in znova postalo primerno za osvojitev najvišjega svetovnega vrha.
A že konec tedna, od 19. do 21. maja, so na gori umrli štirje liudie, vsi zaradi višinske bolezni. To je ena največjih nesreč na strehi sveta zadnjih dveh letih, potem ko je leta 2015 plaz odnesel bazni tabor in je umrlo 19 ljudi, je poročala AFP. Z najvišje gore na svetu so morali pred nekaj dnevi reševati več kot deset plezalcev, ki so zašli v težave ob poskusu osvojitve vrha, ki se pne 8848 metrov nad morjem.
Konec minulega tedna, dva dni pred zadnjimi smrtnimi žrtvami pod Everestom, so nekaj sto metrov pod vrhom našli slovaškega alpinista Vladimirja Strbo in truplo Američana Rolanda Yearwooda, pogrešanega Indijca pa so mrtvega našli v ponedeljek. Njegovega nepalskega vodiča so našli nezavestnega pri četrtem taboru nekaj pod 8000 metri višine s hudimi ozeblinami, še navaja AFP. Na tibetanski strani so potem našli še ponesrečenega 54-letnega Avstralca, za katerega naj bi bila prav tako usodna višinska bolezen. Našli so ga na 7500 metrih nadmorske višine in naj bi se že bil spuščal.
Konec aprilaje Everest zahteval tudi življenje znanega švicarskega alpinista Uelija Stecka, gora pa je v začetku maja vzela tudi življenje 85-letnega Mina Bahadurja Sherchana, ki si je skušal povrniti naslov najstarejšega človeka na vrhu.
Sezona osvajanja Everestaje sicer zdaj na vrhuncu, na poti je množica alpinistov, okoli 800 jih čaka na vzpon. Z južne strani je vrh letos že doseglo več kot 382 alpinistov, s severne strani najmanj 120, okoli 80 jih je na vrh priplezalo tibetanske smeri.
Junija se že začne monsunsko obdobje in s tem konec spomladanske sezone osvajanja vrhov v Himalaji.
Nepal zaradi potresa zaprl dostop
Himalaja je neprizanesljiva do tistih, ki jo preveč izzivajo, se je v zgodovini že večkrat pokazalo. A ena najhujših nesreč, v kateri je umrlo 22 alpinistov in nosačev, ni bila posledica izzivanja narave. Zgodilo seje aprila 2015, med silovitim potresom v Nepalu, ko se je bila zemlja ne le stresla, pač pa dobesedno odprla. Potres je sicer najhuje prizadel Nepal, v državi so našteli več kot 8800 mrtvih, žrtve so bile tudi v Himalaji, pod Mount Everestom. Potres je namreč v 220 kilometrov oddaljenem Everestu sprožil ogromen plaz, pravi pravcati snežni cunami, kije zajel pobočja in bazne tabore pod svetovnim očakom. Plaz je pometel vse pred in pod seboj. Sprva so reševalci našli 19 trupel alpinistov in nosačev, naslednji dan še tri. Ta nesreča velja za doslej najhujšo pod Mount Everestom in eno najhujših na vseh pobočjih Himalaje. Takrat so nepalske oblasti zaprle Everest in onemogočile vse vzpone nanj, osvajanje najvišjega vrha sveta je bilo znova omogočeno leto kasneje.
Več ljudi, kar 43, je v Himalaji umrlo oktobra 2014. In to ne med kakšnim težkim vzponom, pač pa je smrt kosila med udeleženci Anapurna treka, krožnega pohoda okoli masiva Anapurn. V Panorami je leta 2015 Zvezdana Bercko zapisala: "Njegov ključni del je 5416 metrov visok prelaz Thorung La, ki ločuje zeleno dolino Manang od sušne in prašne, povsem Tibetu podobne doline reke Khali Gandaki. Preko prelaza je uhojena široka, dobro označena in tehnično povsem nezahtevna pot, ki jo pohodniki navadno premagajo brez večjih težav. Ta pot je posebno priljubljena jeseni, ki kljub nižjim temperaturam in krajšim dnevom velja za vremensko stabilnejšo, v jasnem ozračju se zdijo himalajski osemtisočaki kot na dlani.
A to se lahko v trenutku spremeni, kot seje zgodilo oktobra lani. V zgodnjih dopoldanskih urah, prav ko so bili pohodniki, ki so na pot preko prelaza krenili zelo zgodaj, v bližini najvišje točke, se je razbesnel snežni vihar, vidljivost je padla na ničlo. Večina žrtev je umrla, ko so se v snežnem metežu izgubili oziroma zašli s poti. Ko je naslednji dan posijalo jesensko sonce in stopilo prvi sneg, so na prelazu našli 43 trupel."
Tragedija na najlažjem osemtisočaku
Tudi septembra 2012 se je v tragedijo spremenil predviden rutinski vzpon, tokrat po normalni smeri na 8156 metrov visoki Manaslu, ki velja za enega najlažje dostopnih osemtisočakov v nepalski Himalaji. "Snežni plaz ogromnih razsežnosti, ki se je zgodaj zjutraj utrgal z višine 7400 metrov, je dobesedno odnesel dva nižje ležeča višinska tabora, v katerih so spali člani več različnih odprav. Umrlo je enajst ljudi. Preživeli so povedali, da jih je snežna gmota skupaj s šotori nesla okoli 300 metrov daleč, plaz pa je bil širok kar 600 do 700 metrov," smo takrat poročali.
"Plazovi se prožijo nenehno in povsod, ne samo na Manasluju, če je na gori manj ljudi, je tudi možnosti, da se zgodi nesreča takih razsežnosti, manj. Po drugi strani množica ljudi lahko vzbuja lažen občutek varnosti, češ, če gredo oni, pa gremo še mi, ali pa stopnjuje tekmovalnost, saj nihče noče zaostajati. A plaz ne gleda, koliko ljudi je spodaj, ko se sproži. Množica ljudi pa nikjer v gorah ne pomeni večje varnosti," je nesrečo za Večer takrat komentiral himalajski veteran Viki Grošelj.
Tudi leto 2014 na pobočjih Himalaje ni minilo brez smrtnih žrtev. "V Ledenem slapu, nenehno premikajočem se labirintu razpok in serakov, ogromnih visečih blokov ledu, v katerem se ledenik Kumbu strmo prelamlja v vznožje Everesta, je plaz pokopal skupino okoli 50 ljudi. Vsi so bili šerpe, vodniki in nosači, ki so pripravljali pot, po kateri naj bi se v prihodnjih tednih na najvišji vrh sveta povzpelo na stotine plezalcev, večinoma v okviru komercialnih odprav. Umrlo je 16 ljudi. Po dotlej najhujši nesreči v zgodovini plezanja na Everest so se šerpe odločili, da v znak spoštovanja do umrlih kolegov končajo sezono, še preden se je sploh začela, vse odprave so bile odpovedane, na vrh je kasneje prišla le peščica alpinistov, ki so to zmogli sami. Poznavalci Himalaje pa so ponovno govorili o gneči pri vzponu, ki tokrat sicer ni bila neposredni vzrok za tragedijo, gotovo pa je bila vzrok za tolikšno število žrtev.
Zora Štok
NESREČA ZA KNJIGE IN FILME
Maj 1996. Pri vzponu na najvišjo goro sveta se srečata dve komercialni odpravi, eno je vodil Novozelandec Rob Hali, drugo Američan Scott Fischer. Tekmovalnost med njima se je bila izkazala za usodno. O tem, kaj jo je bilo izzvalo, so pisali knjige (ena je prevedena tudi v slovenščino, napisal joje udeleženec Hallove odprave, ameriški novinar Jon Krakauer), snemali dokumentarce in igrane filme, pravi odgovor sta glavna protagonista odnesla s seboj v grob. Dejstvo je, da se je v steni istočasno znašlo več deset ne ravno izkušenih plezalcev, nekaj vodičev in seveda vodji odprave. Gneča na pobočju naj bi bila povzročila dolgotrajno plezanje oziroma zamudo glede na predvideni čas in pozno popoldan, ko bi že morali biti v taboru, so bili plezalci še na pobočju. Tedaj pa se je razbesnel strahovit snežni vihar in osem plezalcev, med njimi tudi Fischer in Hali, je umrlo.
Prav v tistih dneh se je v svojem prvem poskusu smučanja z Everesta s tibetanske strani na vrh vzpenjal tudi slovenski alpinistični smučar Davo Karničar. Pomrznjeni prsti na roki, zaradi katerih je moral prekiniti vzpon, so mu najverjetneje rešili življenje, smučarski spust Everesta pa je kot prvi človek n svetu potem opravil leta 2000.