Slovenska vojska: Pogovor z najboljšim podčastnikom Slovenske vojske leta 2016 višjim vodnikom Matejem Bizjakom

Kaj vam pomeni naziv najboljšega podčastnika Slovenske vojske in po čem ste si v poklicnem smislu najbolj zapomnili leto 2016?
Zame je to predvsem potrditev, da dobro opravljam svoje delo. V preteklem letu se je zgodilo kar nekaj pomembnih dogodkov na moji poklicni poti. Na začetku leta sem sodeloval pri obvladovanju begunsko-migrantske krize ter na številnih športnih vojaških tekmovanjih v domovini in tujini, spomladi pa sem moral nadomeščati poveljnika enote, ki je odšel na šolanje. Veliko je bilo tudi dela z gorskim reševanjem, bil sem inštruktor letalcev reševalcev in sodeloval sem pri usposabljanju policistov ter civilistov. V drugi polovici leta, ko je enota šla na priprave za misijo, sem se vključil v modularno usposabljanje. Bilo je pestro in delavno leto.

Pripadnik Slovenske vojske ste od leta 2003. Kaj je vplivalo na vašo odločitev, da postanete vojak?
Že pred zaposlitvijo v SV sem bil alpinist, plezalec, inštruktor in gorski reševalec. Od nekdaj sem si želel dinamičnega poklica, saj sem zelo aktiven in se rad gibam v naravi. Veselil me je poklic vojaka in upal sem, da bom svoje gorniško znanje lahko uporabljal tudi kot pripadnik Slovenske vojske. Prvič sem se z vojsko srečal kot nabornik leta 2000. Že takrat sem nekaj časa preživel na Pokljuki, kjer sem imel več stika z ljudmi, ki v okviru Slovenske vojske delujejo na področju gorništva.

Kako je potekala vaša poklicna pot od vojaka do podčastnika?
Po opravljenem temeljnem vojaškostrokovnem usposabljanju sem bil razporejen v 16. bataljon za nadzor zračnega prostora, v katerem sem najprej delal z radarji kratkega dosega na Oljski gori in tam opravil tudi VED. Leta 2008 sem bil premeščen na Ljubljanski vrh, kjer sem opravil še izpit za operaterje radarjev dolgega dosega. Tega leta sem odšel na tečaj za desetnika in ga uspešno opravil. Vojaško šolanje sem pozneje nadaljeval na Šoli za podčastnike in jo končal leta 2012. Opravil sem specializacijo za VED pehote in bil razporejen v 20. motorizirani bataljon v Celje, leta 2013 pa sem bil premeščen v 132. gorski polk, v katerega sem si že od začetka želel in v katerem sem lahko po začetnih pričakovanjih združil svoje veselje do gorništva z vojaškimi veščinami.

Dolžnost opravljate kot poveljnik alpsko-izvidniškega oddelka v 132. gorskem polku. Zaradi odsotnosti poveljujočih ste prevzeli pomembno vlogo pri nemotenem usposabljanju in delovanju voda. Kako ste to sprejeli in s kakšnimi izzivi ste se spoprijemali?
Ugotovil sem, da opravljanje dolžnosti poveljnika voda obsega veliko pisarniškega dela, sam pa se raje posvečam praktičnim nalogam. Pri delu v enoti spoštujem vrednote, ki sem jim zvest tudi v zasebnem življenju. Mislim, da moraš hiti kot podčastnik naprej človek. To pomeni, da si pripravljen prisluhniti svojim vojakom in poskušaš biti razumevajoč, moraš pa biti tudi samokritičen in pošten do samega sebe ter kolegov, da pridobiš njihovo zaupanje. Dobri odnosi so zelo pomembni, prav tako tudi tovarištvo, kar pomeni, da moraš s podrejenimi biti skupaj v dobrih in slabih trenutkih. Predvsem takrat, ko je težko, jih ne smeš pustiti same. Če ti ljudje zaupajo, ni večjih težav. Pridejo tako vzponi kot padci pri motivaciji, toda s pozitivnim pristopom lahko premagaš vse ovire.

Vojaško delo je zahtevno in naporno, poleg tega prinaša veliko odrekanja.
Kako ohranjate voljo in motiviranost?
Pridejo tudi težki trenutki in pomanjkanje motivacije, toda takrat je pomembno, da imaš jasne cilje, razmišljaš pozitivno in si prizadevaš za svojo vizijo.

Prav na področju gorskega bojevanja lahko Slovenija drugim oboroženim silam zavezništva ponudi veliko znanja. Sodelovali ste na Številnih mednarodnih vojaških vajah in dobili pohvale tujih poveljnikov. Kako pomembna se vam zdita izmenjava izkušenj in sodelovanje z drugimi vojskami?
Sodelovanje je vedno koristno, saj izmenjujemo izkušnje in se veliko naučimo od drugih, pa tudi oni se od nas. Vedno je zanimivo videti, kakšni so pristopi drugih oboroženih sil, Pomembno je bilo predvsem sodelovanje z angleškimi kraljevimi marinci, ki so prišli k nam zaradi spoznavanja gorskega bojevanja. Mislim, da bi lahko gorsko bojevanje pri nas spravili še na višjo raven. Žal smo omejeni pri terenskem delu, saj nimamo poligona za gorsko bojevanje, kot ga imajo na primer v Avstriji, zato je pri gibanju v gorah potrebnega veliko usklajevanja in pregovarjanja s civilnimi iniciativami. Tudi pri usposobljenosti ljudi in ustreznosti kadra so še rezerve. Za opravljanje alpsko-izvidniškega dela je dobro, da imajo vojaki že nekatere kompetence iz gorništva in da jih gorništvo veseli, saj gre za posebne ter psihofizično zahtevne naloge.

Kot soavtor ste sodelovali pri Katalogu gorniških individualnih veščin in novem Programu usposabljanja reševalcev letalcev. Kakšne so novosti na tem področju?
Sprejet je bil nov program usposabljanj, zato je bilo treba pripraviti nov katalog. Sprememb na področju gorniških veščin je vedno veliko, saj se spreminjajo materiali in tudi tehnika napreduje, sčasoma pa se pokaže, kje so mogoče izboljšave za večjo varnost. Moj prispevek se je nanašal predvsem na vrvno tehniko in področje reševanja, na katerem imam med inštruktorji največ izkušenj. H katalogu so veliko prispevali tudi sodelavci. Pri izobraževanju reševalcev letalcev je bilo treba narediti revizijo in tudi na tem področju sem pomagal odpravljati pomanjkljivosti. Revizija se pripravlja in še ni potrjena.

Specialistično znanje razdajate tudi v prostem času, saj ste že 15 let gorski reševalec. Kaj je pomembno pri opravljanju tako zahtevnega prostovoljnega dela in kako se spoprijemate s tveganji v reševalnih akcijah?
Da postaneš gorski reševalec, moraš najprej biti človek, ki rad pomaga ljudem, saj to ni služba in je vse prostovoljno. Pomembno je, da si fizično dobro pripravljen in da nenehno izpopolnjuješ tehnično znanje, saj reševanje velikokrat poteka v najbolj nemogočih razmerah. Ljudje nas pokličejo, ko je že zelo hudo. Kondicijo vzdržujem tako v službi kot zasebnem življenju, zato s tem ni težav, vsako reševanje pa je nepredvidljivo in zahteva veliko znanja ter izkušenj. Zadoščenje je največje ob srečnih koncih, ki sijih najbolj zapomniš, teže pa je, ko so smrtne žrtve. Skoraj po vsakem uspešnem reševanju se nam ljudje zahvalijo, mi pa smo vedno veseli, ko ljudi rešimo in jih žive pripeljemo v dolino.

Kot alpinist ste bili član odmevne vojaške alpinistične odprave na najvišji vrh Severne Amerike Denali s 6195 metri pod vodstvom podpolkovnika Mihe Kuharja leta 2006. Kako se spominjate tega podviga? Ali želite osvojiti še kakšen zahteven vrh?
Že pred tem sem osvojil nekaj zahtevnih vrhov in smeri, predvsem v Evropi ter Rusiji. Glavni cilj te odprave je bil, da vsi člani osvojimo vrh Denalija, po navezah pa smo si postavili različne cilje. S svetovnim alpinistom Markom Prezljem sem opravil nekaj lepih vzponov in v veselje mi je bilo plezati z njim. Glavni cilj je bil, da preplezava 3200 metrov južne stene Denalija v enem kosu brez spanja, torej 36 ur v nenehnem gibanju. Vmes sva imela še nekaj nesreče z vremenom, saj naju je ujela nevihta in nekajkrat je bilo že precej tvegano, vendar se je vse dobro končalo. V tako ekstremnih razmerah si tudi v položaju, v katerem gre za preživetje, toda to je dobra izkušnja in si osebno zadovoljen, ko premikaš svoje meje. Leto za tem sem bil še na odpravi v Južni Ameriki v Andih, potem sem začel šolanje za gorskega vodnika, dobil sem dva otroka in večje alpinistične odprave sem prihranil za čas, ko bosta večja. Želja je še veliko.

Sodelovali ste tudi pri razvoju Elanovih zložljivih turnih smuči tako za vojaške kot civilne namene.
Pred kratkim je ekstremni smučar in alpinist Davo Karničar napovedal, da namerava z njimi smučati s K2.
Res upam, da bo Karničarju uspelo opraviti ta smučarski podvig. Smučke smo dobili v precej neugodnem času, saj je bilo letos veliko pomanjkanje snega, toda po najboljših močeh smo predlagali določene izboljšave, ki so jih v Elanu tudi upoštevali, zato mislim, da je končni izdelek dober. Namenjene so tako vojakom kot rekreativnim smučarjem.

Ste turni smučar, alpinist in plezalec. S čim se še ukvarjate?
Vedno sem bil rad v naravi. Tako sam kot z družino veliko časa preživim na prostem, v gibanju. Tudi žena je športnica in veselje do športa prenašava na najina otroka, vendar ju z ničimer ne siliva. Sin sicer že pleza in ga to zelo veseli. Zadovoljen sem, da tudi delo v 132. gorskem polku omogoča veliko terenov in poteka v tako lepem naravnem okolju, zato ga z veseljem opravljam.

Omenili ste družino. Ste poročeni in imate hčerko ter sina. Kako pomembna je podpora družine pri opravljanju vojaškega poklica?
Družina me je vedno povsem podpirala in je ponosna name. Ob tem bi se rad zahvalil ženi, saj je ob moji odsotnosti veliko odrekanja, prilagajanja in usklajevanja. Pomagajo nama tudi najini starši.

Trenutno se usposabljate na nadaljevalnem tečaju za podčastnike. Kakšni so še načrti in želje na vaši poklicni poti?
Najprej želim uspešno končati tečaj, ki bo potekal do konca junija. Pred menoj je še glavni del z izpiti in praktičnim delom, je pa kar naporno in veliko je učenja, vendar me veseli. V prihodnje se še vedno vidim v 132. gorskem polku. Rad bi delovat v Gorski šoli Slovenske vojske in se posvetil inštruiranju ter urjenju veščin gorskega bojevanja. Želim si, da bi Gorska šola zaživela v takem obsegu, kot je pred transformacijo leta 2013, ker vidim veliko možnosti, saj je tudi precej povpraševanja tujih držav zaveznic po usposabljanjih in tečajih, zato mislim, da bi morali to področje še dopolniti in razširiti.

Pred časom ste bili izbrani za lik pripadnika SV, tako da vas lahko med plezanjem opazimo na nacionalni televiziji v reklamnem spotu, v katerem predstavljate poklic podčastnika gornika. Ali vas ljudje prepoznavajo?
Res me kar veliko ljudi prepozna in reče, da sem tisti, ki pleza na televiziji. Vesel sem za to izkušnjo, ker se mi zdi končni rezultat dobra promocija našega dela in tudi ekipa, ki je snemala, se je potrudila. Zabavno je, ko me prepoznata otroka in sin reče: »Glej, dva atija!«