AO Kranj - Tjaša Jelovčan: Paklenica, Kogel ...
Prejšnjo nedeljo sva se z Majo vrnili na kraj zločina. Po prvomajskem obisku Paklenice so nama ostali neporavnani računi.
Čeprav se je meni zdelo nemogoče, da povežem vse gibe, sem se vseeno strinjala da greva, češ ‘trening je pa dober’ ali pa ‘v Paklenici je zmerej fajn’. Vsaka s svojim avtom, Maja za en dan (to pa je motivacija), jaz pa sem podaljšala do srede.
V nedeljo zjutraj vstopiva v Srčka. Prvi trije raztežaji potekajo po Kači, potem pa se smer odcepi naravnost v rumeno, rahlo previsno steno. V prvi raztežaj vstopiva s cmokom v grlu, saj ga iz prvega obiska smeri nimava v najboljšem/najlažjem spominu.
Zaenkrat nama gre v redu. In že je pred nama najtežji raztežaj v smeri, ocenjen s 7c. Najprej ga opremim s kompleti, potem pa se začnejo najini poskusi. Majin drugi poskus je bil odličen, splezala je že čez detajl, ko ji je odneslo nogo. Vzdušje na (visečem) štantu je postajalo vedno boljše, vedno bolj sproščeno, slišala naju je najbrž cela Paklenica, najini poskusi pa vedno slabši. Maja se po četrtem poskusu odloči, da ima dovolj, da so prsti ‘fuč’, jaz pa sem imela prste fuč že po drugem poskusu, tako da se obe strinjava s pivom pri Dinkotu.
Še zadnjič grem v raztežaj z namenom, da poberem opremo. Ko kar naenkrat držim krimp nad detajlom. Povsem nepričakovano. Zberem se, nadiham, do vrha me čaka še nekaj dolgih gibov. Pa sem na štantu. Waaaw, kaj naredi sproščena glava.
Tu pa se zgodba šele začne. Ura je bila že več kot dve popoldne, Maji se je (malo) mudilo domov, pred nama pa še več kot pol smeri. V sosednji smeri Cupido, pa sta nama delala družbo dva prijazna Hrvata, Siniša in Dalibor. Jaz sem zagovarjala idejo, da greva dol in prideva smer splezati skupaj, Maja pa se ni pustila motit. In kar naenkrat za mano pripleza Siniša, ki je šel z mano čez zgornji del smeri. V zgornjih raztežajih je klinov bolj malo, tako, da set frendov kar prav pride. Na vrhu sem bila res vesela, da je konec, brez kože na prstih in skurjena od močnega sonca. Za Sinišo pa se je trpljenje šele začelo, ko si je nataknil Majine (premajhne) čevlje za sestop …
Mislim, da gre za sedmo ponovite te smeri, prvo žensko. Prvi jo je prosto splezal Luka Krajnc, leta 2010.
Siniša in Dalibor, še enkrat hvala!
Marš po Paklenici sem nadaljevala z Nastjo. V torek naju je močna burja prisilila, da sva si izbrale malo krajšo smer v sončnem Debelem kuku. Ena lepših smeri v Paklenici, Drugi program.
A ker sem imela karto za tri obiske in ker sem Gorenjka, je bilo seveda logično, da plezava še v sredo. Čeprav so se prsti na rokah in nogah že močno pritoževali. Iz seznama ‘kaj splezati’, sem tako črtala tudi smer Rumeni strah.
Tko kot sem napisala … ugodna luna.
Po nekaj dnevnem počitku, pa se je tudi pri nas vreme izboljšalo. Včeraj sva si z Blažem Kešnarjem za ‘začetek sezone’ izbrala Kogel. Vodniček sva vzela kar sabo, da si smer izbereva glede na suhost stene. No, stena je bila v celoti suha, tako da neke večje dileme, glede izbire smeri ni bilo.
Ponovila sva Spominsko smer Tine Jakofčič. In kot je napisal že Tomaž Jakofčič, ki je leta 2011 v navezi z Miho Hrasteljem, naredil prvo prosto ponovitev smeri, gre res za zapostavljeno lepotico. Priporočam!
Ugodna luna še kr drži.