Večer, V soboto - Bojan Bauman: 'Vselej, ko smo se držali pravil, ni bilo fajn.' Janja Garnbret, 18-letna slovenska plezalka, ki je osvojila že skoraj vse.

Janja Garnbret, 18-letna športna plezalka, je letos začela sezono prej kot prejšnja leta. V dobrem mesecu je prepotovala Kitajsko in Japonsko. Naslednji izzivi jo čakajo v Ameriki, medtem ko bo turnejo po Indiji, kjer se bo končala sezona v balvanih - premagovanju ugank na krajših plezalnih smereh, izpustila. Šport jo vodi po širnem svetu, ta konec tedna pa jo lahko spremljamo tudi v Sloveniji - v Kopru in Ljubljani so pripravili ekshibicijski tekmi v balvanskem plezanju, s čimer nameravajo popularizirati ta od nedavno tudi olimpijski šport. V Tokiu 2020 bo na olimpijadi plezanje na sporedu prvič.
Svetovna prvakinja in zmagovalka svetovnega pokala v težavnostnem plezanju je vrnitev v domovino izkoristila še za nekaj, kar ji v prihodnosti lahko pride še kako prav - za šolo. Na gimnaziji v Velenju, kjer je dijakinja tretjega letnika, si je treba pridobiti ocene. "Pišem zaključne teste. Učitelji mi gredo nekoliko na roko, saj sem med letom veliko manjkala. Tu in tam so dovolj že ustne ocene. A kljub vsemu je v teh dneh veliko učenja."

Knjige vzamete s seboj tudi takrat, ko potujete po svetu?
"Imam jih sicer v potovalki in zmeraj rečem, da se bom tokrat učila za teste. A na potovanjih potem knjig niti ne odprem."

Tam ste v nekem drugem svetu, za učenje iz knjig ni prave volje?
"Tako sem fokusirana na druge stvari, da me šola res ne zanima. V našem športu je treba imeti misli v glavi kar skrbno pospravljene. Lahko si fizično zelo dobro pripravljen, a če ni glava na pravem mestu, rezultata ne bo. Saj še nisem stoodstotno prepričana vase, tega ne morem trditi. Dvomim vase. A pred tekmami se potem zberem, odmislim vse drugo in tekmujem."

Na koga se lahko obrnete takrat, ko dvomite? Psihologa v ekipi verjetno nimate, saj si še fizioterapevta, ki bi skrbel za vaše mišice, ne morete privoščiti.
"Večinoma si pomagam sama. Poleg je še moj trener Gorazd Hren in tukaj je tudi Domen Škofic. Pravzaprav mi še največ psihične stabilnosti daje Domen; veliko si pomagava."

Domen Škofic je tudi sam izvrsten plezalec, aktualni prvak težavnostnega plezanja v svetovnem pokalu. Je pa tudi vaš partner v zasebnem življenju. Je to prednost, da lahko imate partnerja zmeraj ob sebi? Je življenje bolj izpolnjeno, živite celovito?
"Jaz to tako dojemam. Lepo je imeti partnerja, s katerim imata toliko skupnih stvari, kot jih imava midva z Domnom. Res je fajn, skupaj sva na tekmah, kjer si pomagava. Na potovanjih si običajno deliva tudi sobo. Nekaj je odvisno tudi od hotela, včasih nam dodelijo enoposteljne sobe. Sva skupaj, toda ko je na sporedu tekma, takrat smo vsi zelo resni, takrat ni heca. Ko samo treniramo, potem sva običajno skupaj in sotekmovalci so to sprejeli kot nekaj običajnega. Sprejeli so naju kot par."

Poznamo tudi športe, kjer takih parov ne odobravajo. Kaj je po vašem bolj prav in kako bi ravnali, če bi bilo življenje v paru v vaši reprezentanci prepovedano?
"Kadarkoli smo se držali pravil v ekipi, nikoli ni bilo fajn. Bolj kot je vzdušje sproščeno, boljši smo tudi na tekmi, saj čutimo, da imamo popolno podporo. Če pa bi nam ukazovali in predpisovali, kako naj se obnašamo, če bi mi karkoli prepovedali, se ne bi počutila dobro. Bila bi okupirana."

V vrhunskem športu ne more biti vse samo tako, kot ustreza posameznikom. Za rezultat je treba iti dlje, splezati višje.
"To drži. A saj se sama silim početi stvari, ki so nujne, a mi niso všeč. Sproščenost v športu pa zmeraj postavim na prvo mesto. Na urnik, v katerem bi bilo vse zapisano, ne pristajam."

Ob desetih zvečer vam torej ni treba v posteljo.
"Poslušati je treba predvsem sebe in delati tisto, kar telo potrebuje. Delam, kar me veseli. Ko tekmujem, to počnem zato, ker me to osrečuje. Ne tekmujem za druge, ne dosegam rezultatov, ki jih oni niso dosegli."

V vaši družini nikoli ni bilo tako, da bi starši prek otrok uresničevali tudi svoje ambicije?
"Ne. Zmeraj sem bila sama svoj šef. Tako sem tudi plezala zmeraj težje smeri, ker sem hotela biti boljša. Pričakovanja drugih niso vplivala name, sama pa sem imela zmeraj najvišja pričakovanja. Drugim se o tem še sanjalo ni. Sama sebi sem bila zmeraj tudi največji sovražnik in hkrati največja motivacija."

Tekmovati ste začeli pri 14. letih, plezati še veliko prej. Kot otrok ste vendarle poslušali nasvete staršev, ki so vas vozili na treninge.
"Plezati sem začela pri sedmih letih, pri 14. sem bila prvič na mladinski tekmi. Sprva sem hkrati plesala in plezala. Potem je mami rekla, da se bo treba odločiti, saj se treningi prekrivajo. Ona ima rada oblekice. Veseli jo, ko sem urejena. A mene je bolj vleklo v steno in mama je samo še rekla: ‘Delaj, kar tebi ustreza.‘ Potem sta mi starša stala ob strani. Vozila sta me na treninge in z menoj sta hodila na tekme. Podporo sem imela vseskozi. Danes na tekme grem sama, imam izpit za avto in tudi na treninge grem sama."

V vašem športu ste že prilezli do samega vrha. Se je kljub temu še mogoče izboljšati, so še kje rezerve?
"V težavnosti sem dosegla vse - sem zmagovalka svetovnega pokala in sem svetovna prvakinja. Višje ni mogoče, z izjemo olimpijskih iger, ki bodo za nas prvič na sporedu v Tokiu. V balvanih imam še rezervo, čeprav je ta sezona že vrhunska."

Če svetovna prvakinja ne bi razmišljala o nadgradnji, bi se lahko hitro zgodilo, da bi jo drugi prehiteli.
"V steni, na klinih, v resnici tekmujem samo sama s seboj. Vem, da lahko še napredujem. Konkurenca je vsako leto močnejša, čez zimo vsi veliko trenirajo in vsi si želijo zmagati na vsaki tekmi. Tudi sama sem nenehno v tem ritmu."

Dodaten motiv bi lahko bil tudi to, da je plezanje postalo olimpijski šport. Mnogi pravijo, sedaj se bo šele videlo, kaj je plezanje, saj se bodo s tem začeli resno ukvarjati, tu bo veliko denarja ... Se konkurenca širi?
"Odkar smo olimpijski šport, opažam predvsem, da narašča naša prepoznavnost. Začelo se je po lanskem svetovnem prvenstvu v Parizu. Tudi v naši reprezentanci smo naredili nove korake. Imamo novi logotip, obiskujete nas novinarji. To mi je všeč. Tekmovalci sedaj predvsem trenirajo vse tri discipline, ki bodo štele na olimpijadi. Posamezne države so že oblikovale svoje olimpijske reprezentance. Imajo skupne treninge, na katerih se poleg težavnostnega plezanja in balvanov poizkušajo tudi v hitrostnem plezanju. Težavnost in balvani že od nekdaj gredo skupaj."

Zakaj pravijo, da je hitrostno plezanje v primerjavi s težavnostnim neki drugi šport?
"V hitrostnem plezanju imaš na voljo zmeraj isto smer, nikoli se nič ne spremeni. Isti oprijemki, enak naklon v steni. Tam samo podirajo svetovne rekorde. Težavnostnim plezalcem to ne predstavlja izziva. Brez zveze, čar plezanja je, da so pred nami zmeraj nove smeri, da se je treba na hitro znajti in poiskati rešitev."

Na olimpijadi se bo štela kombinacija treh disciplin, težavnostnega, balvanov in hitrostnega plezanja.
"Ja, hitrost bo treba tudi začeti trenirati. A hitrostni plezalci imajo pred olimpijado več dela, kot ga imamo mi. Oni morajo osvojiti dve disciplini, mi le eno. Po navadi dobri hitrostni plezalci niso dobri v težavnostnem plezanju in v balvanih. Oni že celo življenje plezajo po isti poti in ne vem niti tega, če so kdaj poskusili prave oprijemke, naš sistem. Mi imamo prednost. A na olimpijskih igrah nikoli ne bomo tekmovali z najboljšimi v hitrostnem plezanju. Hitrostni bodo toliko slabši, da nam ne bodo niti blizu. V Tokiu bom denimo v hitrosti tekmovala z Mino Markovič, s katero sva enako dobri v težavnosti in balvanih."

Kaj se dogaja z Markovičevo? Nismo je videli na prvih letošnjih tekmah.
"Mina bo tekmovala v težavnostnem plezanju, medtem ko prvi del sezone, ko so na vrsti balvani, izpušča. Že leta je tako."

Kako bi najkrajše opisali razlike med balvani in težavnostnim plezanjem?
"Težavnost so daljše smeri, varovani smo z vrvjo in zmaga tisti, ki pride najvišje. Pri balvanskem plezanju so stene nižje, padamo na blazine in zmaga tisti, ki prepleza največ balvanov. Balvan je krajša smer, kjer plezalec uporabi med pet in deset gibov."

Take smeri bi bile v plezalnem športu v naravi označene s kategorijami 7 plus in več. Ali te lestvice veljajo tudi pri vas?
"Veljajo, a naših postavljenih smeri nihče ne ocenjuje tako. Lahko jih ocenimo sami, po svojih občutkih."

Smeri v naravi so nekaj drugega?
"V naravi je to bolj natančno ocenjeno. Običajno se ve, kakšno oceno ima določena smer, lahko pa plezalci predlagamo višjo ali nižjo oceno, o tem je mogoče razpravljati."

Vas plezanje v naravi zanima?
"Seveda me zanima, zelo si želim preplezati čim več zelo težkih smeri. A za to ni časa, najprej moram končati šolo. Po maturi si bom vzela kako leto dni, preden bom začela študirati. Takrat bom tudi plezala v naravi. Doslej sem bila na plezalnih počitnicah v Španiji in tudi v Sloveniji je veliko skal, na katere je mogoče splezati."

Ko so počitnice, greste plezat!
"Ja, to je moje življenje. Zelo uživam v skalah, rada plezam, samo časa mi primanjkuje."

V čem ste tako posebni, da vam v stenah težko najdejo konkurenco?
"Kaj pa vem. Nekaj je talenta, večina je trdo delo. V glavi imam jasno sliko, kaj želim doseči in potem sledim svoji poti."

Pa saj vendar hočejo vsi zmagati, a tam je prostor le za enega.
"Želje so enake, enim pa je ta šport še zmeraj samo hobi, ne da se jim trenirati. V športu moraš biti nenehno stoodstoten."

Vse to veste že pri osemnajstih letih.
"Meni je plezanje življenje. Nikoli nisem želela početi tega, kar počnejo moji vrstniki. Zmeraj sem bila v plezanju in tega nočem zamenjati. Tu se lepo počutim."

Naporno ni le v steni. Koliko časa vam dnevno vzamejo treningi, ki jih dojemate kot nekaj več, ne samo kot šport?
"Res je, to je moj način življenja. Vsaj 20 ur tedensko sem v plezalnih stenah. K temu je treba dodati še vožnjo na treninge in domov; zgodi se, da nam trener predpiše celodnevne treninge. Je kar naporno."

Kot da ne bi bilo še dovolj, se organizatorji svetovnega pokala v plezanju odločijo tekme prirejati po vseh koncih sveta. Spomladi ste bili na Kitajskem, potem na Japonskem, kmalu bo treba v ZDA, pred zadnjimi tekmami v Münchnu je postaja še Indija.
"Za ZDA se še nisem odločila, Indijo pa bom izpustila, ker je teden dni pred evropskim prvenstvom. V Münchnu je zadnja balvanska tekma in tja bom odpotovala."

Je kaj časa tudi za ogled mest, pokrajin, v katerih nastopate? Si lahko privoščite kak dan turizma?
"Ja, mesta si tekmovalci običajno ogledamo. Če je čas, če denimo na prizorišče pripotujemo teden dni pred tekmo, si ogledamo tudi kakšno lokalno znamenitost. Zelo rada hodim na izlete, spoznavam druge kulture, vidim njihov način življenja. Seveda pokusim njihovo hrano. Tako ti druge države najbolj ostanejo v spominu. Ene so mi všeč, druge ne. A večino časa opazujem steno, v kateri tekmujem. Potem pa grem domov."

Tokio vam je bil všeč?
"Japonska mi je nasploh zelo všeč. Tam bi lahko celo živela."

Kaj vas je prepričalo? Sofisticirani, moderni svet, njihova kultura, umirjenost, ki je značilna za Azijce ...
"Mesta so čista, nikjer nobenih smeti. Ljudje so zelo umirjeni. Vseeno jim je za to, kar se dogaja okoli njih. Nekoliko so tudi sramežljivi, a so zmeraj pripravljeni pomagati. Angleščine ne obvladajo najbolje in njihova kultura je za nas precejšnja neznanka. Skrivnostno je vse skupaj."

Leta 2020 pa se vidite v Tokiu na olimpijadi, kjer bi lahko bili med favoriti za zmago?
"Ja. Olimpijske igre so bile v mojih mislih še posebej intenzivno pred nekaj meseci, ko je postalo jasno, da bomo tam nastopali tudi plezalci. Sedaj se je to umirilo. Vmes so še štirje svetovni pokali, dve svetovni prvenstvi. Ogromno tekem in oddaljene cilje je treba potisniti na stran."

Pred dnevi ste v Tokiu zmagali na tekmi za svetovni pokal v balvanskem plezanju. Tista tekma ni bila na prizorišču olimpijskih iger?
"Ne, zdi se mi, da tam ne bomo nastopali na olimpijadi. V resnici tega nihče ni omenil, tako da ne vem. Na olimpijado se bo treba uvrstiti prek kvalifikacij. Leta 2019 bodo organizirali nekaj tekem v olimpijskem formatu, torej v vseh treh disciplinah. Upam, da se mi sanje uresničijo. To so lepi občutki, to so moje ambicije. Olimpijska medalja? Super."

Medalje je mogoče pripeti na steno, nekaj pa je treba dati tudi v žep. Je s plezanjem mogoče preživeti?
"Nekaj denarja se nabere predvsem ob zmagah na svetovnem pokalu in na svetovnem prvenstvu. Živeti od tega ni mogoče. Za to bi moral biti vsaj 15 let nenehno na stopničkah."

Kaj pa sponzorji? Ste zanimivi zanje? Šport je atraktiven, plezalci potrebujejo nekaj opreme ...
"Naši sponzorji so iz tujine, prispevajo nam predvsem opremo. Ta tudi veliko stane in za tako sponzorstvo smo jim hvaležni."

Na stenah trgate čevlje, uporabljate smukec...
"Predvsem za čevlje in za magnezij je dobro imeti svojega sponzorja. Se kar nabere nekaj denarja, magnezij je nenehno na rokah."

Čeprav si redno mažete roke, na oprijemkih v steni zmeraj pustite tudi nekaj kože.
"Temu se ni mogoče izogniti. Eni tekmovalci zato v kvalifikacijah kalkulirajo. Sama to nerada počnem. Če računaš, da si preplezal že dovolj balvanov in odnehaš, se lahko izkaže drugače in tako ostaneš brez finala in brez rezultata. Zato grem že v kvalifikacijah zmeraj na polno."

Na vaše nastope na tekmi čakate v posebni tihi sobi. Izolirani od okolice. Postavljeno smer vidite prvič šele, ko vas pred nastopom pripeljejo na prizorišče. Smer in pasti v njej spodaj potem takoj prepoznate?
"Ko imaš za sabo več tekem, je lažje. Tvoj arhiv je obsežnejši. Postavljavci prog nas zmeraj želijo vsaj nekoliko zmesti. Zgodi se, da spodaj še ne vidim rešitve in jo moram poiskati med samim plezanjem. Ko si v steni, smer najdeš. Zgodilo se je že, da se stene spodaj nisem znala lotiti. A ko sem se postavila v smer, se mi je sproti odpiralo. Prepoznala sem ideje postavljavca. Kombinacije, ki si jih do tedaj nisem znala niti zamisliti. Zabavna izkušnja. Vsako leto postavljavci dodajajo nove probleme, pripeljejo nove stile plezanja, nove trike. Nenehno se učimo in nikoli ne moremo reči, da znamo prav vse."

Vsako smer, ki jo postavijo, je na tekmi mogoče splezati?
"Odvisno. Postavljavci imajo zmeraj cilj, da bi kdo med nami smer preplezal. Ni smiselno, da bi ostala nepreplezana. A se zgodi, da kakšna ovira ostane neosvojena. Drugič je spet tako, da je proga prelahka in jo splezamo skoraj vsi. Tudi to ni dobro."

Proge postavijo vaši trenerji?
"Ne, obstajajo uradni postavljavci, ki prihajajo iz različnih držav."

Vam v ekipi zavidajo hiter vzpon po principu prišla, videla, zmagala?
"V ekipi je sicer tekmovalnost, a se ta odraža na poseben način. Treniramo skupaj, skušamo posnemati drug drugega in se pri tem učimo. Tudi zafrkavamo se. Prav velike tekmovalnosti med nami ni."

Kako pa je na tekmah?
"Ko je tekma, je vsak zase in vsi si želimo biti čim boljši. Sama sem popolna individualistka, nočem biti odvisna od še desetih ljudi. V skupinskih športih se zgodi, da se komu kak dan ne ljubi igrati in zato izgubi cela ekipa. Ti se trudiš, nekomu pa se ne da! Tega ne prenesem. Zanesem se bolj nase, rada sem sama in želim, da je uspeh odvisen le od mene."

Tekst: Bojan Bauman
Fotografija: Petra Lesjak Tušek

Poškodbe so
"Pred časom sem imela odkrušeno kost na sredincu leve roke. A to je bilo po sezoni, počivala sem tri tedne in bilo je vse v redu," o svojih poškodbah govori Janja Garnbret. Pove, da so jo v glavnem zaobšle. A se jih tudi ne boji.
"Zavedam se, da je to del športa in da se poškodbam ne bo mogoče povsem izogniti, četudi se trudimo s preventivnimi vajami in z ogrevanji. Na to je treba biti pripravljen. Ko se zgodi, tudi ni dobro, če se pretirano žreš. Se pač zgodi."