Primož Blaha: Tradicionalni prvomajski [21. 4.-2. 5.] izlet na morje – s smučmi! Po lanskem navdušenju

... nad Islandijo smo se že med potjo domov dogovorili za obisk Norveške med letošnjimi prazniki. Cilj je bil gorati polotok Lyngen na severu Norveške, nedaleč od mesta Tromsø.
Bivali smo na okoli 69° 53′ severno, torej že daleč znotraj polarnega kroga. Naša hiška je stala tik ob morju, takoj nad nami pa se je dvigal 1200 metrov visok vrh. Skratka, vse je kazalo, da bo tokratni dopust nekaj posebnega.

Seveda ne morem mimo primerjave z Islandijo. Lyngenske Alpe so dobro poznane in temu primerno obiskane, čeprav je prenočišč še vedno malo, medtem ko smo bili na Islandiji na turah večinoma povsem sami in smo imeli tudi idilično hiško na samem, z lastnim termalnim izvirom. Poleg tega Islandija ponuja ogromno zanimivosti za dneve, ko ne greš na turo. V tem delu Norveške pa v slabem vremenu pomaga le dobra družba za deljenje dolgčasa.

Po drugi strani pa so gore na Norveškem precej bolj divje, vrhovi markantni in ture temu primerno bolj resne, bolj kompleksne. Smučarski tereni so enkratni, razgledi pa nepozabni! Tako Islandija kot severna Norveška slovita po zelo nestanovitnem vremenu, kar je treba vzeti v zakup, čeprav smo imeli mi obakrat neobičajno lepo vreme – letos še posebej! Tako smo doživeli Lyngenske Alpe v najboljši možni luči!

Oslo

Pogled na karto razkrije, da je severna Norveška dlje kot si morda predstavljamo. Dejansko je razdalja od Ljubljane do Osla krajša kot od Osla do Tromsa! Glavno mesto pa je seveda obvezna vmesna postaja in ker smo imeli med letoma nekaj ur časa, smo si na hitro še ogledali Oslo.

Sprehodili smo se skozi center do pristanišča in na utrdbo nad njim ter ob obali do znamenite operne hiše. Lepo mesto, ki se hitro razvija, veliko se gradi. Zvečer pa smo že leteli naprej proti severu.

Tromsø – Nord-Lenangen

Tromsø je eno večjih mest na Norveškem, vsekakor pa eno najbolj severno ležečih. Kot tako je odlična vstopna točka za sever Skandinavije, dejansko pa so tudi vse okoli mesta zanimivi hribi in celo manjše smučišče. Kot je značilno za Norveško so tudi tu hiše večinoma lesene, v belih, rdečih in modrih odtenkih. Norvežani pa so presenetljivo sproščeni in ležerni.

Mi smo prileteli sredi noči in šli v hotel, da smo se lepo naspali, zjutraj pa sva šla z Duškotom na sprehod po mestu, ki se je šele okoli 10h začelo dobro prebujati (res pa je bila sobota). Meni je bilo mesto všeč, sploh v soncu in sveže zasneženo. Večji del Tromsa leži na otoku, najbolj nenavadne pa so se mi zdele podzemne ceste, kjer je celo več krožišč. Vsaj s pluženjem nimajo opravka.

Da ni šlo vse gladko, so v Oslu pozabili našo prtljago, a smo računali, da kmalu pride za nami, saj ima SAS tri dnevne lete v Tromsø. No, na žalost se Norvežani tu niso ravno izkazali kot posebno zagnani, zato smo se po prevzemu avta in nakupu hrane odpravili proti naši hiški.

Ta del obale je neverjetno razgiban, nešteto je polotokov in otokov, z globokimi fjordi in zalivi. Do našega polotoka Lyngen je prav blizu, seveda s trajektom, medtem ko gre cesta daleč naokoli po celini. Polotok ima v smeri sever-jug dobrih sto kilolmetrov, po širini pa le okoli 10-15 km in je v celoti gorat. To pomeni, da se vrhovi strmo dvigajo tako rekoč naravnost iz morja, hkrati pa noben vrh ni prav daleč od morja. Kljub temu je v notranjosti več obsežnih ledenikov.

Mi smo se peljali do skrajnega severa v naselje Nord-Lenangen. V resnici je na polotoku le eno omembe vredno naselje (Lyngseidet na vzhodni obali), vse ostalo so bolj kot ne posamezne hiše ob cesti, ki pa so raztresene skoraj po celotni obali. Seveda z izjemo obmorskega pasu niti ni možnosti poselitve.

Bivali smo v sklopu petih apartmajskih hiš s pomolom, jacuzijem, savno in hribom takoj čez cesto. Manjkala je le še naša prtljaga! No, prvi večer smo se v miru nastanili, potem pa naslednji dan čakali … Ceste so bile kopne, sicer pa je bilo vse zasneženo prav do morja. Tako smo bili omejeni na sprehode po cesti in ogledovanje okoliških vršacov. Res ne razumem zakaj so rabili toliko časa, da so nam dostavili prtljago, na žalost tudi s teženjem in klicanjem nismo nič dosegli. Tolažili smo se edino s tem, da je prvi dan grozno pihalo, tako da je moralo biti višje zelo neprijetno. No, zvečer so se pred vrati končno pojavile naše torbe! Nas so že pošteno srbele noge in naslednji dan gremo v akcijo!

Russelvfjellet 818 m

Začeli smo na začetku. Izbrali smo si prvi vrh na skrajnem severu polotoka in se potem pomikali proti jugu (imen vrhov ne bom večkrat pisal, da si ne polomim prstov). Gre za krajšo in srednje zahtevno turo (v vodniku je bilo le par lažjih), ki je bila ravno prav za spoznavanje z razmerami in tereni. Poleg tega smo jo malce raztegnili in se namesto enkrat povzpeli na oba vrhova kar trikrat.

Zapeljali smo se nekaj kilometrov na sever do konca ceste; praktično vsa izhodišča so ob cesti, torej ob morju. Snega je bilo dovolj prav do obale, višje seveda tudi. Na celotni severni polovici polotoka je edina cesta na zahodni obali, dostop do vrhov z vzhodne strani je možen le s čolnom (kar je tam čisto običajna praksa).

Mi smo se zložno povzpeli, obkrožili vrh na vzhodno stran in po lepem pobočju na južni vrh, kjer smo ugotavljali, da je severni vrh morda kak meter višji in da gremo seveda pogledat. Z vrha nas je premamil kuloar na sever, tam je bil še pršič, spodaj malo skorje. Zaključili smo sredi jezera in se naokoli povzpeli še na severni vrh. Sonce je lepo grelo, a polarni veter je vztrajno hladil.

Z vrha smo smučali proti jugu po srencu spet do jezera. Od tam je bilo treba nekaj vzpona, da bi prišli nazaj na drugo stran, zato smo šli kar še enkrat čez južni vrh (za samo deset minut vzpona bi se komaj splačalo). Od tam smo smučali po uživaškem srencu in naokoli po širnih planjavah nazaj do izhodišča. Za prvi dan vsekakor nad pričakovanji, kar je bila tudi dobra popotnica za načrte naslednjih dni!

Tverrbakktinden 1392 m

Veličastna tura na belo piramido, ki se dviga nad okoliške vrhove. Od naše hiške le kakih 200 m proti jugu do konca ceste in po obali (seveda na smučeh) proti koncu stranskega zaliva. Kar daleč je bilo treba po ravnem in ker je morje zmrznilo, smo šli po najbližji poti – po morju! Smučanje na vodi malo drugače.

Na koncu zaliva smo končno zavili navzgor po strmem pobočju v skrito dolino in do spihanega sedla. Do vrha ni zgledalo tako daleč, a smo se motili in greben se je kar vlekel in vlekel. Spihano, ledeno in čedalje bolj ozko in strmo.
Prihod na vrh pa nas je poplačal z neverjetnim razgledom in globokim zadovoljstvom. Vrh je bil ta dan le naš.

V dobrih razmerah smo odsmučali po strmem grabnu, v pršiču skozi dolino in po putrčku preko spodnje strmine. Za zaključek kot na vseh turah zabaven slalom skozi brezov gozd in hop na morje. Morje je na žalost preveč ravno za smuko, zato smo spet nadeli pse in se sprehodili par kilometrov nazaj do ceste. Enkratna tura v vseh pogledih!

Stetinden 920 m – Rundfjellet 786 m

Malce neuspela regeneracijska tura. V lepem vremenu in ob dobrih razmerah počitek seveda ni prišel v poštev, zato smo računali vsaj na krajšo turo. Izbrali smo si nižji vrh s krajšim dostopom, tokrat še nekoliko južneje. Spet od morja in sprva skozi brezov gozd do lepe krnice. Od tam desno na sedlo in po široki strehi na vrh. Streha, ki spominja na Krnovo je bila precej zvožena in spihana, ampak saj smo že tako med vzponom dobili drugačne ideje.

Z vrha smo smučali na sever v uživaškem pršiču, na žalost le kratek čas. Potem ponovno navzgor do grebena proti Bjørndalstinden in kratek čas peš do prehoda na zahodno stran proti krnici, ki smo si ga ogledali med vzponom. Zgornji del je bil malce ozek, nato pa nas je čakalo širno pobočje polno pršiča. Enostavno enkratno.

Med vzponom pa nas je premamilo tudi lepo južno pobočje na drugi strani, zato smo ponovno vpregli pse in se dvignili na razpotegnjen greben, ki ga kar ni bilo konca, Duško pa je skočil še na vrh Bjørndalstinden. Tako smo tudi ta dan po začetnem pršiču zaključili v srencu in s slalomom med brezami. Za regeneracijo pa smo se rajši poslužili jacuzija in rehidracije … 

Store Jægervasstinden 1543 m

Še ena velikopotezna tura na mogočen vrh v osrčju severne polovice polotoka. Vse naokoli divji vrhovi in ledeniki, obetal se nam je še en čudovit vzpon. Do zdaj smo se že navadili, da se nam ni nikamor mudilo in na izhodišču ture, ki bi ji pri nas rekli celodnevna, smo bili ležerno ob 10h. Prisojna pobočja so bila celo dopoldne pomrznjena in se zaradi nizkega sonca tudi popoldne niso pretirano ojužila, pršič v senčnih legah je vztrajal, teme pa se nam tudi ni bilo bati tam nekje do oktobra… (konec aprila sonce sicer še zaide za kakšne 4 ure, a je kljub temu povsem svetlo.)

Vztrajno smo se pomikali proti jugu, izhodišče je bilo tokrat ob jezeru, nedaleč od morja. Najbližje je bilo naravnost čez jezero in po dolgi dolgi dolini polagoma navzgor. V zgornjem delu doline je manjši ledenik, ki je bil še povsem prekrit. Na koncu doline se nam je odprl prehod skozi grapo do sedla in po grebenu na vrh. V resnici eden od treh vrhov, glavni vrh je kak meter višji, Duško in Džani sta ga dosegla po izpostavljenem grebenu. O razgledih težko najdem ustrezne besede.

Smučanje po grebenu je šlo bolj počasi, tudi zgornji del grape je bil zvožen in občasno trd. Zato pa je bilo nižje še obilje pršiča in tista dolga dolina je med spustom kar švignila mimo. V spodnjem delu se je pršič spremenil v putrček in užitki so trajali prav do jezera! Za konec nas je sicer čakalo ponovno prečenje sploh ne majhnega jezera, ampak po takšni turi to ni omembe vredna nevšečnost.

Sultinden 1083 m – Sofiatinden 1222 m

Še en poskus regeneracije, ki je klavrno propadel. Zapeljali smo se na skrajni jug severnega dela polotoka, ki ga od južne polovice skoraj po celotni širini deli globok zaliv. Snega je bilo nekoliko manj kot na severu, tako da je bila plaža kopna, čeprav kopalcev kljub temu ni bilo.

Skozi gozd in do skrite doline, ki morda nekoliko spominja na Zelenico (le da brez koče in muzejskih žičnic). Če je tako, smo se najprej povzpeli po centralni grapi na Begunjščico,od koder je lep pogled na morje (?!). Zgornji del je bil malce leden, spodnji malce pršičast. Potem smo se vzpeli še po strmem južnem pobočju na Vrtačo in smučali po širokem grabnu proti JZ naravnost do avta pri Tinčkovi koči tik ob morju (?!). Zgoraj je bilo precej razrito in mehko, spodaj bolj gladko v srencu in slalom skozi brezov gozd, ki je tako značilen za Karavanke (?!). Brez skrbi, nisem imel prav nič domotožja, ta primerjava mi je padla na pamet šele doma.

Storgalten 1219 m – pod Storurdtinden 1221 m – greben Kalddalstinden 1000 m

Še zadnji dan lepega vremena in končno smo šli na hišni vrh, ki smo ga vsak dan opazovali iz jacuzija na terasi. Gre za precej obljuden vrh, a podobno kot pri nas tudi tam vsi smučajo po isti smeri, ki je po nekaj dneh povsem zvožena in smučarsko zavožena. In to ob vseh možnostih, ki se ponujajo v okolici!?

Vzpon do vrha je nekoliko monoton po širnem pobočju, ki v dobrih razmerah gotovo opravičuje svojo priljubljenost. Mi pa smo se spustili na vzhodno stran, ki je bila ob 13h že lepo omehčana (a nikakor ne preveč). Tako smo se znašli sredi širnega ledenika, kjer smo si privoščili dolg odmor. Duško se potem ni mogel upreti lepotcu Store Peppartinden, ki je bil še deviški. Na vrh je šel peš, nas pogled na skalnati greben ni preveč mikal in smo rajši zavili na severna pobočja sosednjega vrha, kjer je dišalo po pršiču. Zaključili smo na sedlu, saj je do vrha zelo strmo.

Zložna pobočja ledenika so bila skoraj nedotaknjena in mi smo zarisali vijuge v prostranstvih pršiča s takšnim veseljem, da smo komaj verjeli kako nam je lepo! Ko se je ledenik izravnal, smo spet nalepili pse in se strmo vzpeli na greben med Storgaltnom in Kalddastindnom. Pogled na drugo stran je bil bolj skalnat, zato nismo šli desno na vrh, ampak levo do sedla pod Storgaltnom in od tam v senčno dolino (zgoraj spihano, spodaj pršič) do majhnega jezerca na dnu.

Še četrtič smo se nato povzpeli na sedlo med Storgaltnom in Lillegaltnom, od koder smo se lahko vrnili do ceste. Ker nismo smučali z vrha kot vsi ostali, smo tudi tu našli širna nezvožena pobočja s popoldanskim srencem. Smučarsko ena boljših tur.

Zaključek

Za konec smo vendarle doživeli nekaj slabega vremena. Po preležanem dopoldnevu smo se vseeno odpravili na sprehod po obali čisto do rta. Pokrajina je res neobičajna, v sivem vremenu je še toliko bolj prišla do izraza. Rahlo sneženje na koncu ni bilo dovolj, da bi se odpravili še na zadnjo turo, saj ni padlo omembe vredne količine, naslednji dan pa se je sneg spremenil v dež. Zadnji dan smo zato izkoristili za uničevanje zalog hrane, dobre smuke pa smo se tako ali tako naužili kot že dolgo ne.

Tudi sicer mislim, da še nismo toliko prehodili in presmučali v tako kratkem času! Tako dolgo obdobje lepega vremena (z neobičajno malo vetra) je bilo več kot bi si lahko želeli. Poleg tega pa še izredno dobre razmere, saj smo vsak dan smučali najprej v pršiču in nato v srencu. O lepotah in razgledih naj raje govorijo slike. O družbi in kulinaričnih dobrotah izpod rok Maruše in Džanija pa tako ni besed.

Čakal nas je še dolg dan potovanja domov, ampak to spada zraven. Nazaj doma pa sem bil najbolj navdušen nad barvami: pomladno zeleno in nočno črno! Verjetno je po vsem povedanem jasno, da se naslednje leto v isti zasedbi odpravljamo na nove dogodivščine v nove kraje!