Silvo Baznik: Peljeva na Gorenjsko in bolj greva proti zahodu, večja
je sivina, znanilka vremenske fronte. So se vremenarji zmotili?
Zapeljeva v obratno smer in greva na Ljubelj. Ko prispeva na izhodišče, je jasno modrino neba nad Košuto že zamenjala nekakšna siva koprena, nad Begunjščico pa vztraja jasnina in v upanju, da bo tako tudi ostalo, greva na pot.
Na nekdanjem smučišču samevajo stebri žičnice, pletenic in sedežev že davno ni več. Pomikava se od enega do drugega stebra, zavijeva pod Ljubeljščico na dostavno cesto in po njej do melišč Šentanskega plazu, kjer je snega visoko pod grebenom le za vzorec. Narediva še nekaj višinskih metrov in sva nad kočo na Zelenici, kjer se pohodnica vzpenja proti Trianglu. Spustiva se do koče in nato se vzpneva na vzpetino nad njo in stopiva po markirani zgornji poti skozi gozd proti Vrtači.
Ob poti zaslediva zadnje cvetoče telohe in prve clusijeve in spomladanske svišče. Markirano pot zapustiva na izhodišču steze, ki vodi v Suho ruševje. Marljive roke so naredile široko pot skozi labirint ruševja in s tem močno olajšale pot. Ko doseževa zgornji plato doline in pred seboj zagledava oddaljena vrhova Zelenjaka in Palca, že drugič danes spremeniva cilj. Odločiva se, da namesto po grebenu na Vrtačo greva po dolini na sever.
Narediva odmor pod modrim nebom v objemu gora. Nato zapustiva območje ruševja sledeč stezi, ki preči vzhodna melišča nad sedaj kamnito dolino. Oko se za nekaj trenutkov ustavi na vrhu Zelenjaka, ki ima obiskovalca, nato pa se zopet posvetiva svoji poti. Bližava se koncu doline, ko pohodnik že hiti na pobočje Palca, midva pa v izteku doline stopiva na mejni greben, od koder se odpre pogled na avstrijsko stran. Nadaljujeva levo čez melišče na naslednje sedlo pod Zelenjakom, kjer so blizu zadnji ostanki snega pod Vrtačo. Tu odloživa nahrbtnika in se pripraviva na vzpon po strmem skalnatem pobočju gore. Slediva slabo vidni stezici, poprimeva za skalo in po dobrih desetih minutah doseževa razgleden vrh, pravzaprav dva vrhova, saj ima gora kar dve vpisni knjižici, dva žiga in dva križa in konec koncu zapis na vrhu, da je le ta na višini 2028 m, čeprav naj bi bil po nekaterih zapisih nižji od sosednjega Palca. Na vrhu bi glede na ime gore pričakoval kaj zelenega, a pričakala naju je le sivina skale.
Z vrha sestopiva zelo previdno do nahrbtnikov. Preko sedla zoprno piha in zato se odpraviva nazaj na sedlo Žleb, od koder stopiva na pobočje naslednjega vrha. Tudi tu je potrebno biti previden, enkrat prestopiva snežni jezik, se povzpneva višje preko gladke stene na nasprotno stran grebena in po njem na sam vrh z zapisom višine 2026 m. Siva koprena še vedno vztraja na Košuti in tudi nebo nad Avstrijo kaže na spremembo vremena. Nad nama pa je modro nebo. Sonce prijetno greje, veter pa hladi, ko narediva daljši premor. Ko poseževa po dobrotah iz nahrbtnika, se nama pridruži planinska kavka in deležna je dobrega obroka.
Z vrha tudi tokrat z vso pazljivostjo sestopiva na sedlo in po stezi prečiva melišča, da doseževa travnato pobočje, kjer bodo kasneje cvetele planike. Tu narediva tretji odmor in uživava v gorski naravi. Pri povratku se izogneva ruševju in se z melišč spustiva do velikega balvana in v gozd na markirano pot, po kateri prideva nazaj na Zelenico. Tu se za kratko razideva, hči gre h koči, jaz pa na Triangel, od koder se povzpnem še na Zgornji in Spodnji plot in po pobočju navzdol do koče. Spotoma naredim nekaj lepih fotografij svišča in avrikla, ki ga je žal manj kot pred leti. Koča je zaprta, kar je škoda, saj je obiskovalcev gora na tem koncu kar veliko.
Z Zelenice se odpraviva po jutranji poti in glej ga zlomka, pogled na Košutico in Veliki vrh je naravnost idealen. Nikjer sledu o prejšnji kopreni in sivini, nad gorami prevladuje modrina neba z nekaj manjšimi oblaki. Tako prispeva do avtomobila in po kratkem pogovoru s kolesarjem in pohodnikoma se odpraviva proti domu.