Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Aktualni vidiki gradnje bivakov v Sloveniji

 4/2017

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)  

Bivak I v Veliki Dnini (avtor Drago Korenini, 1935), prvi jeseniški bivak, si kot naš prvi bivak (pred njim je le Aljažev stolp) zaradi svoje oblike in izpostavljene ter zahtevne postavitve na noge zasluži spomeniško zaščito.
Arhiv AO Jesenice

Bivak v Kočni iz leta 1952 z obnovljeno streho (2011), eden izmed štirih bivakov s klasično polvaljasto obliko. Zaradi oblikovanja in izpostavljene, razgledne lokacije na travnatem pomolu ga je vredno spomeniško zaščititi.
Foto: Marjan Ručigaj

Nekdanji (prvi) bivak pod Skuto iz leta 1946, arhitekta Vlasta Kopača, je primer izjemne arhitekturne zasnove z lomljeno aerodinamično streho in dvonamensko uporabo notranjosti s sklopnimi ležišči in mizo.
Foto in skica: načrti Vlasta Kopača, knjiga Iveri z Grintovcev

 Novi Bivak pod Skuto (Ofis arhitekti 2016), oblikovan kot prispodoba gora samih, kjer se za vsako goro skriva še ena. Nesorazmerno velik kamnit podstavek bo ohranil spomin na to, da je bil prvotno namenjen za zamenjavo Bivaka II na Jezerih.
Foto: Miha Kajzelj

Zimska soba na Prehodavcih, obnovljena 2013 (Premica arhitekti), je v naših gorah prvi primer statične zasnove iz tankih križno lepljenih lesenih plošč in z učinkovito zasnovo nadkritega vhoda, ki omogoča vstop pozimi, ko je bivak zasut s snegom.
Foto: Anže Čokl

Zimska soba Slavka Svetičiča - Slavca pri Domu Petra Skalarja na Kaninu (Ofis arhitekti 2016) je primer nesmiselno postavljenega objekta, ki je zaradi pričakovane preobleganosti s strani smučišča zaklenjen in kot zavetišče neuporaben.
Foto: Bojan Rotovnik

 

ponedeljek, 22. maj 2017, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 1146

Planinski vestnik: Pomembni javni objekti 

Bivaki so javni objekti s posebnim statusom

Najpomembnejša funkcija bivakov je funkcija zavetišča in v izjemnih primerih humanitarnega objekta, ki lahko reši življenje. Da to upravičijo, morajo biti stalno odprti in namenjeni vsem obiskovalcem gora: planincem, alpinistom, jamarjem ...
Namenjeni so prenočevanju za eno noč, in ne večdnevnemu bivanju oz. počitnicam. Namenjeni so tudi za izhodišče, oporno točko pri osvajanju teže dostopnih ali zelo oddaljenih ciljev v gorah, ki presegajo okvir enodnevne ture. S tega vidika so slovenske gore skorajda premajhne (prenizke) in ta razlog večinoma ni upravičen.
Da bi jih planinci in alpinisti lahko uporabljali, morajo biti postavljeni ob mrežo planinskih označenih ali neoznačenih poti, tisti, ki so dostopni le alpinistom, so nesmiselni. Bivaki morajo biti oddaljeni od drugih planinskih postojank, sicer ponujajo možnost brezplačne alternative kočam. Nekateri so nastali tudi zato, ker na nekaterih lokacijah ni bilo dovolj razlogov ali energije za postavitev oskrbovane koče.
Vsekakor so pomembni javni objekti v dragoceni gorski naravi in si s stališča arhitekture, enako kot koče, zaslužijo najboljšo obravnavo. Če je v času nastanka jeseniških bivakov veljalo, da so namenjeni alpinistom, koče pa planincem, se je to z leti spremenilo: danes so bivaki namenjeni vsem.

Smiselnost bivakov v slovenskih gorah

V naših gorah imamo kar nekaj bivakov, okrog 15 planinskih in nekaj jamarskih. Nekateri zasebni bivaki planinskih društev niso na seznamu planinskih postojank. Glede na dostopnost in oddaljenost od izhodišča so pri nas upravičeni bivaki nad 1500 m oz. tisti, do katerih je najmanj dve uri hoda, najbolj smiselni pa tisti v visokogorju nad 2000 m. Ti, ki so niže ali bliže, so odveč, saj so preblizu urbanim območjem oz. cestam. Namesto zavetišča so postali nekakšne počitniške hišice odprtega tipa, kjer občasno kdo večdnevno počitniško biva. Lastniki jih zato zaklepajo, s tem pa se prvotni namen popolnoma izgubi in njihov smisel postane vprašljiv.
V kategorijo preveč obleganih ali pa zaklenjenih spada večina niže ležečih bivakov, med njimi na primer Bivak pod Luknjo, ki je preblizu Aljaževega doma v Vratih, Bivak pod Špikom (ki je sicer smiseln kot izhodišče za alpinistične vzpone v visokih stenah) in nekdanji Bivak pod Ojstrico (preblizu Koče na Klemenči jami). Od slovenskih bivakov so v Julijcih najbolj smiselni Bivak I v Veliki Dnini, Bivak II na Jezerih, Bivak IV na Rušju in Bivak na Kotovem sedlu, v Kamniških Alpah pa Bivak pod Skuto, Bivak pod Grintovcem in Bivak v Kočni, ki pa je preveč oddaljen od glavne poti skozi Dolce, ob kateri bi lahko stal.
Poseben primer je bivak v severni steni Storžiča, ki je dostopen le po alpinističnih smereh in je njegovo postavitev težko razumeti. Izvrstno lokacijo ima naš najviše ležeči bivak na Morbegni (Pravo ime ruševin italijanske vojašnice pod Glavo v Zaplanji je bilo Vojašnica Vittoria Emanuela tretjega, o čemer smo v Planinskem vestniku izčrpno pisali, v spominu planincev pa bo ostala kot Morbegna. Bivak poleg vojašnice je predelan vojaški bunker.), ki pa je nelegalen in v zasebni lasti. Najboljše bi bilo, če bi lastnik sam popravil svojo napako in bivak podaril enemu izmed planinskih društev v javno uporabo.

Bivaki kot kulturna dediščina

Nekateri od starejših slovenskih bivakov zaradi svoje značilne arhitekturne zasnove in postavitve v prostor predstavljajo zanimiv košček slovenske arhitekturne dediščine, zato bi jih bilo smiselno spomeniško zavarovati. V to skupino zagotovo spadajo trije z arhetipsko obliko polvalja: Bivak I v Veliki Dnini, Bivak II na Jezerih in Bivak v Kočni.
Vredna ohranitve oz. rekonstrukcije sta še dva nekdanja bivaka arhitekta Vlasta Kopača - prvi Bivak pod Skuto in skoraj identični Bivak pod Ojstrico - ki pa sta žal oba že davno propadla. Ob nedavni zamenjavi Bivaka pod Skuto se na PD Ljubljana - Matica za to žal niso odločili, pri Bivaku pod Ojstrico, če bo do njegove obnove kdaj prišlo, pa je za takšno odločitev še priložnost.Posebna naloga so zavetišča na lokaciji nekdanjih pašnih planin (tistih najviše ležečih), kjer bi lahko pod budnim očesom spomeniškega varstva rekonstruirali nekatere izmed propadlih objektov in s tem rešili naselbinsko dediščino. Lep primer je zavetišče na planini Zapotok, ki je bilo v organizaciji AO Bovec že obnovljeno.

Dogodki ob zamenjavi Bivaka II

Ideja o zamenjavi Bivaka II na Jezerih v letu 2015 in s tem povezano živahno dogajanje je obrodilo dvojen rezultat. Bivak II je bil v organizaciji AO Jesenice uspešno rekonstruiran, zavrnjeni bivak arhitekturnega biroja Ofis pa je pristal na Malih podih pod Skuto, kjer je zamenjal stari bivak PD Matice.
Glede Bivaka II se je prvič v zgodovini pokazalo, da so nekateri bivaki vredni zaščite kot objekti kulturne dediščine. AO Jesenice so z rekonstrukcijo dokazali, da znajo ceniti arhitekturno presežnost svojega bivaka in si zaslužijo priznanje za ohranitev pomembnega koščka planinske arhitekturne dediščine.
Pobuda o zamenjavi Bivaka II je nastala pri arhitektih, kar je nov pojav, hkrati pa ločeno in neodvisno tudi pri lastnikih. Pri izbiri najboljše oblikovne rešitve novega bivaka je bil uporabljen način spletnega glasovanja na blogu organizatorja. Izbiralo se je med štirimi projekti, ki so jih pod mentorstvom arhitektov iz biroja Ofis zasnovali študentje s Harvarda, kar je precej nenavadno. Če bi res želeli, da se izbira med različnimi projekti, bi bilo normalno izpeljati javni natečaj, odprt za vse arhitekte in s strokovno žirijo, ki bi izbrala najustreznejšo rešitev (kot za bivak bratov Fanton v Dolomitih 2014 - glej članek PV 1/2017).
V prihodnje bi se morali takim pristopom izogibati, pri dogajanju pa bi morala kot pomemben glas aktivno sodelovati strokovna komisija PZS in svoje mnenje tudi javno objaviti. Čeprav bivaki večinoma niso v lasti PZS, so javni objekti, in le PZS se lahko zavzema za širši javni interes.
Novi Bivak pod Skuto je kakovostno izoblikovana gorska arhitektura, ki s kompozicijo treh zamaknjenih volumnov predstavlja metaforo neskončnosti gora - za vsako goro je še ena gora in za njo še ena. Zaradi privlačne zunanje oblike je prostorsko vznemirljiva tudi notranjost.
Bivak je bil načrtovan za lokacijo Bivaka II v Julijcih, potem pa uporabljen kot zamenjava starega Bivaka pod Skuto, ki pa ga še ni bilo treba zamenjati, saj je bil v solidnem stanju. Na tej lokaciji je to že tretji bivak, kar je pri nas svojevrsten rekord.
Opazno je, da objekt ni bil namenjen za to lokacijo, saj je postavljen na nesorazmerno velik kamnit podstavek, s katerim se je prilagodil novi.

Nova zimska soba Doma Petra Skalarja na Kaninu

Novi bivak je arhitekturni presežek z enoprostorsko zasnovo v obliki enostavnega prisekanega volumna, ki v dinamičnem položaju lebdi nad pokrajino. Statična zasnova je inovativna, bivak je izdelan iz tankih križno lepljenih lesenih plošč, ki sestavljajo zunanje stene in tri podeste za spanje, ki se skozi enotno pokončno okno odpirajo proti razgledu v dolino. Lahka montažna gradnja z lesenimi ploščami je vzorčni primer za prihodnje snovanje gorske arhitekture, ki je kot splošno razširjen trend v Alpah končno dosegla tudi nas, prvič pri projektu zimske sobe na Prehodavcih (arhitektura: Premica Celje).
Lokacija bivaka v bližini Doma Petra Skalarja pa je nesmiselna, ker bi zimsko sobo, ki je po navedbah lastnikov glavni razlog postavitve, lahko zagotovili znotraj doma, ki bo, kot se govori, v kratkem obnovljen. Arhitekti bi se skupaj z lastniki objekta morali bolj potruditi glede izbire lokacije, saj je v prostranem Kaninskem pogorju veliko bolj smiselnih lokacij - dve lokaciji dotrajanih jamarskih bivakov, lokacija stare Kaninske koče in še kakšna. Problem slabe izbire lokacije izhaja tudi iz tega, da je že Dom Petra Skalarja na neposrečenem mestu, saj je preblizu smučišča.
Sploh je postavljanje novih objektov ob obstoječih kočah napačna strategija, saj več objektov na istem mestu pomeni urbanizacijo, ki ni zaželena. Dobre so tiste rešitve, kjer so v enem celovito zasnovanem objektu zajete vse funkcije planinske postojanke. V naših gorah se je treba zavzemati zoper prizidkarstvo in gradnjo vedno novih servisnih objektov ob kočah.
Vizualno izpostavljena postavitev bivaka je spremenila percepcijo pojavnosti doma, ki prej s smučišča ni izstopal ali pa ni želel izstopati. S svojo magnetično pojavnostjo bo novi bivak hitro postal objekt arhitekturnega razglednega turizma s strani žičnice.
Lokacijo za sponzorsko podarjeni bivak so na Občini Bovec izbirali predstavniki PD Bovec, LTO Bovec in DGRS Bovec (katerega predlogi glede druge lokacije žal niso bili upoštevani). Če bi pri tem aktivno sodelovala PZS, do te napake ne bi prišlo. Namesto da bi se razpravljalo o tem, ali bivak sploh potrebujemo, se je razpravljalo o tem, kam naj se umesti darovani objekt. Seveda ga je še vedno možno prestaviti na drugo, bolj smiselno lokacijo. Zaradi pričakovane prevelike obleganosti je objekt že od vsega začetka uvrščen v kategorijo zaklenjenih in je kot zavetišče neuporaben.

Bivaki so postali ambicija zvezdniške arhitekture

Bivaki so najcenejša naložba za največji promocijski uspeh. Gorska arhitektura je fotogenična, ker je fotogenična že sama gorska narava. Vsak objekt je v privlačnem gorskem okolju videti še bolje, to pa je s pridom mogoče uporabiti v promocijske namene in tudi brez težav pridobiti sponzorje za gradnjo. Gradnja bivaka stane nekaj deset tisoč evrov, kar je za dobro organiziran tim, ki zna pridobiti sponzorje, majhen zalogaj. Zato novi pojav, ko arhitekti skupaj s sponzorskim timom lastniku ponudijo brezplačno zamenjavo objekta, ni presenečenje. S stališča financiranja je to za lastnika ugodno, sicer pa precej sporno. Lastniki s svojo privolitvijo v tak način financiranja izgubijo vlogo avtonomnega odločevalca o obliki, funkciji, načinu postavitve, saj se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Arhitekturna stroka izgubi temeljni vidik o demokratični izbiri rešitve za javne objekte. Bivak pod Skuto in zimska soba na Kaninu se v zadnjih letih v tujini in doma pogosto pojavljata v številnih uveljavljenih arhitekturnih in splošnih medijih, celo na CNN in v National Geographicu. Objavljanje arhitekturnih del v medijih je normalen pojav, saj ima javnost pravico biti obveščena, ne bi pa smelo biti glavni namen gradbene naložbe. Povečano zanimanje javnosti za gradnje v gorah, ki lahko uspe le zvezdniški arhitekturi, bo imelo morda tudi stranske pozitivne učinke za obnovo celotnega fonda planinskih koč, ki so prav tako lahko zanimiva in kakovostna arhitektura, vendar so naložbeni vložki bistveno večji.

Vloga Planinske zveze

V smislu zaščite javnega interesa bi morala Planinska zveza nujno prevzeti nadzor nad vsemi gradnjami v gorah in si pri ministrstvu za okolje izboriti status pomembnega glasu. Zanimivo je, da si tudi drugi odločevalci želijo krovnega nadzora PZS. V okviru PZS je treba ustanoviti arhitekturno komisijo, ki bi spremljala in usmerjala dogajanje na področju gradnje bivakov in koč in bi kot strokovno telo postala soglasodajalec v imenu PZS za vse nove posege: novogradnje, prizidave, nadzidave, rekonstrukcije, rušitve.
Pred leti sprejeto stališče PZS, da se nove planinske postojanke ne postavljajo več, je smiselno in naj velja še naprej, saj jih imamo v naših gorah že dovolj. Volumen planinskih postojank naj se ne povečuje, saj apetiti turizma, ki prodira v gore, ne bodo nikoli do konca zadovoljeni, zato jih je treba omejiti oz. obdržati sedanje stanje.
PZS si mora prizadevati, da vpliva tudi na dogajanje glede postavitve jamarskih bivakov, treba je vzpostaviti stik z Jamarsko zvezo in doseči sporazum. V letu 2015 je bil v brezpotju postavljen nov jamarski bivak na Dleskovški planoti, na Kaninskih podih pa že desetletja obstajata zasilna bivaka pod Kaninom in pod Vrhom Ribežnov. Za jamarske bivake bi morala veljati enaka pravila kot za planinske.

Nekatera izhodišča za načrtovanje bivakov

Za projekte v gorah, tudi za bivake, je pomembno poznavanje planinstva in njegove zgodovine kot specifičnega kulturnega pojava in iskreno spoštovanje neokrnjene gorske narave, ki je s postavljanjem novih objektov ne želimo pokvariti. Estetika je pri oblikovanju bivakov pomembna, vendar je pomembnejša premišljena arhitekturna umestitev na izbrano lokacijo, kjer se pokaže etični odnos do gorske narave.
Glede odpornosti na veter je za bivake smiselno, da so volumni čim bolj kompaktni. To je smiselno tudi s stališča helikopterskega prevoza v celoti izdelanega objekta na lokacijo, kar je najboljša rešitev. Zunanja stena naj bo trdna in aerodinamične oblike, da čim bolje kljubuje vetru. Njena najpomembnejša naloga je zaščita notranjosti pred vetrom, zato ni treba, da bi bila stena pretirano izolirana in debela. Notranji prostor naj ima čim manjši volumen, da se hitro segreje, hkrati pa naj bo ergonomsko dobro izkoriščen. Pomembne so lopute za zračenje z možnostjo zapiranja. Najboljši način oblikovanja zunanje oblike je oglata aerodinamika, ki je tudi najlaže izvedljiva. Zaobljena aerodinamika je sicer še boljša, vendar težko izvedljiva in draga.
Bivak naj bo postavljen na trden, vendar čim manjši temelj, da se gorska tla čim manj poškodujejo. V nekaterih primerih je možno sidranje neposredno v matično skalo ali postavitev na noge. Konstrukcija naj bo trdna, vendar zaradi omejitev helikopterskega prevoza čim lažja. Najboljše so rešitve, ko je zunanja opna oblikovana kot statično stabilna forma, npr. klasična oblika polvalja. V sodobnem času so postale možne rešitve s tankimi križno lepljenimi lesenimi ploščami, ki so hkrati konstrukcija in stena.
Vhod v bivak naj bo zasnovan tako, da je vstop omogočen tudi pozimi, ko je objekt zakopan v sneg. Vetrolov je dobrodošla rešitev, vendar pomeni izgubo prostora v notranjosti ali pa nepotrebno povečanje volumna navzven.

Miha Kajzelj

Komentiraj (3):

Marko Kern, ponedeljek, 22. maj 2017, ob 11:15

"Apetiti zvezdniške arhitekture pa niso nikoli potešeni, saj se že projektira nova zimska soba ob Koči pri Sedmerih jezerih."

Kaj je narobe s tem, da se prenovi zimska soba na 7J? Kaj je narobe s tem, da se projekta lotijo "zvezdniški" arhitekti (kdorkoli to že so)?

Brez dovoljenja TNP v nobenem primeru ne bo šlo, varovalka torej obstaja.

Marjeta Štrukelj, sreda, 24. maj 2017, ob 11:57

»Zaradi privlačne zunanje oblike je prostorsko vznemirljiva tudi notranjost.«

Vznemirljiva že, vznemirljiva, spoštovani Miha, a žal ima, gledano z gospodinjskimi očmi, velik greh. Všečne pokončne letvice, ki tako harmonično zamejujejo prostore, tvorijo nešteto (v resnici med 80 in 100) mrtvih kotičkov, v katere se je po dobrem letu uporabe nabralo ogromno nečednosti, katerih s pripomočki, ki so na voljo (še vedno samo sirkova metla), pri najboljši volji ni mogoče očistiti, tudi z malim omelom najbrž popolnega uspeha ne bo. Fotografij žal ne morem prilepiti v ta komentar, sem pa kot mizarjeva hči domislila, kako bi zadrego estetsko lahko rešila ena dobra gospodinja in precizen mizar. Trikotne letvice, ki bi zapolnile temeljito očiščene prostore in omogočale, da tloris dobi površine, ki jih je z omelom normalno mogoče doseči in očistiti. Med steklom in pokončnimi letvicami do višine trikotne letvice zapolniti še 1 cm odmaknjeni prostor z materialom lastnosti stiropora, a po možnosti ustreznejše barve, da na zunaj ne bi bila okrnjena estetska podoba.
Nagravžne neudobne tanke črne penaste prevleke zamenjati s svetlejšimi udobnejšimi blazinami, ki bi starim kostem dovolile dostojen počitek in omogočale nadaljevanje ture naslednji dan. Če bi bile na voljo še odeje in vzglavniki, bi se temu arhitekturnemu biseru že lahko reklo bivak. Tista topla odejica pa… pohvala in zahvala vsem, ki se trudite.
Manjši in nerodnejši zaradi estetskega izgleda čistih linij v prostoru ne moremo na zgornje ležišče in še manj z ležišča. Predlog rešitve? Odstranljiva lojtrca, ki bi jo bilo mogoče na eni strani zatakniti za letev nad ležiščem, bi najbrž predstavljala preveliko tveganje za poškodbo letve?
Prav tako nimam idealnega predloga, kako bi rešili tla pred uničenjem. V cca 5 milimetrske reže se je nabralo toliko peska in svinjarije, da ta že grdo načenja deske. Trpežna preproga – tekač v natur barvi? Jasno je, da bi bilo dobro predhodno te reže očistiti z zobnimi ščetkami ali čim podobnim, preprogo pa potem po potrebi menjati.
»Tiplnov«, ki naj bi predstavljali obešalnike, k sreči nihče ne opazi in še niso polomljeni. Polomljeno mizico bi mizar lahko popravil, s tem, da bi na račun izgube elegance nekaj naredil tudi na trdnosti (nogico bi spremenil v nogo).
Vrata se odpirajo direktno v skale in so že nekoliko načeta, niso pa še uničena. Za zaustavljanje pri odpiranju predlagam položeno krajše leseno bruno.
Tako da – slava arhitektom – uporabnikom pa uporabno vrednost!

Sicer pa je prostor tako svetel in prijeten, brez skritih kotičkov, da uporabnikom res ni treba »pozabljati« nogavic, glavnikov, polpraznih steklenic vina in ostale navlake, kajne? Toliko hribovskih nedonošenčkov se še nikoli ni sprehajalo po gorah, da ne vem, kako za hudiča pa obvladajo vse zapletene vrvne manevre in tehnične pogruntavščine najsodobnejših navigacijskih pripomočkov?
Vpisna knjiga tudi ni za vzgled društvu z največ člani. Menim, da bi bilo koristno odpreti forum, kjer bi obiskovalci dokumentirali stanje (pomanjkljivosti) bivakov in zimskih sob, morda predlagali v dani situaciji najhitrejši ukrep (kot jaz predlagam vsaj malo omelo in smetišnico za Bivak pod Skuto) in »mega žuri«, ki so doslej sloveli in so se dogajali v bivakih, bodo izgubili svoj sijaj, namesto njih bodo prijetne druščine ali posamezniki uživali v estetskem doživljanju gora. Anonimnost poročanja in komentiranja seveda ne pride v poštev.

Bivak, ki ga ni bilo treba zamenjati, je zamenjan, naj torej namesto novih napak vzcvetijo dobre in uporabne Mihove ideje, kakšna gospodinjska pa naj se le prigoljufa vmes. Vsem nam bo lepše.

Rok Kovač, četrtek, 25. maj 2017, ob 17:19

Se strinjam s povedanim, namreč nobeden ni tak znalac, da bi pri postavitvi in umestitvi bivaka v gorski pristor vse štimalo.Sele čez čas se pokažejo hibe in nepopolna prilagodljivost ob umestitvi tujek objekta v gorsko okolje, zato je treba bivak kasneje v detajle dodelano sfinisirati.
Glede izolacije bivaka se v članku ne bi povsem strinjal, čeprav naj bi bili po logiki manjši prostori prej segreti.Bil sem pri podobnih temperaturah (~3C) v Bivaku pod Skuto in manjšem Bivaku na Jezerih ter opazil, da je bil tisti večji KSA bivak, ko smo zaprli vrata, naravnost takoj topel. Tisti novodobni Skalaš na Jezerih pa precej hladen.Nekje v francoskih Alpah sem zasledil tudi sliko novega bivaka s skoraj pol m izolacijo malo pod 3000m.Ob postavitvi kakšnega novega bivaka bom prav vesel, kdorkoli ga bo naredil, saj podarjenemu konju se ne gleda v zobe, še manj edinemu.

eXTReMe Tracker