Tema meseca: Kaninsko podzemlje, visokogorski kras, naše najglobje jame / Pogovor: Tina di Batista, Erik Švab / Okoli Grintovcev in v Dolomite / Skupščina PZS 2017 / Priprava na ferate / Kresalovih Osem krogov in pol ...
Uvodnik: Včasih je vsebina nahrbtnika namenjena drugim. Marta Krejan Čokl
KANINSKO PODZEMLJE
Visokogorsko jamarstvo. Franci Gabrovšek
Primat ima Kaninsko pogorje. Visokogorski kras. Franci Gabrovšek
Začetki raziskovanja kaninskih jam. Potovanje v goro. Jurij Kunaver
Prva tisočmetrca. Obdobje »Boka«. Matic Di Batista
Raznolike jamarske ekipe na Kaninu. Kako potekajo raziskave danes. Bogomir Remškar
Zgodba dveh jam. Potovanje skozi goro. Špela Borko
INTERVJU
Voditi te mora srce. Tina Di Batista. Marta Krejan Čokl
DOLOMITI
La Cesta (2768 m) in Punta Nera (2847 m). Gore nad prelazom Tre Croci. Janez Turk
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Skupščina Planinske zveze Slovenije 2017. Planinska društva soglasna. Po sporočilu za medije povzela Zdenka Mihelič
Z NAMI NA POT
Okoli Grintovcev. Grintova pot. Franci Horvat
OPISI
Kmetija Suhadolnik-opuščena pot na Kokrsko sedlo-Kalška gora-Kamniška Bistrica. Franci Horvat
Logarska dolina-Zabrložnica-Okrešelj-Savinjsko sedlo. Franci Horvat
Zgornje Jezersko-Mlinarjevo sedlo-Murijeva, Povšnarjeva, Globšarjeva planina, Stara Povšna-Suhadolnik. Franci Horvat
Logarska dolina-Savinjsko sedlo-Jezersko sedlo-Kranjska koča-Češka koča-Makekova domačija-Zgornje Jezersko. Franci Horvat
Kamniška Bistrica-Srebrno sedlo-Korošica-Velika Zelenica-planina Ravne. Franci Horvat
Robanov kot-Bevškova planina-Polšakova planina-planina Ravne. Franci Horvat
Robanov kot-Črni hriber-Travnik-Krofička-Škrbina-Logarska dolina. Franci Horvat
Logarska dolina-Klemenča jama-Grlo pri Rjavčkem vrhu-Logarska dolina. Franci Horvat
TUJE GORE
Pinatubo. Filipinski vulkan, ki je pretresel svet. Peter Soklič.
INTERVJU
Zbiral sem navpične avanture, ne pa žigov. Erik Švab. Jernej Šček
VSI MOJI TRIGLAVI
V hribih s prijatelji. Samo Rugelj
FILM
Osem krogov in pol. Gregor Kresal. Dušan Škodič
VZGOJA
Nobena ni za začetnike. Priprava na turo po ferati. Jože Drab
VREME
Grom in blisk. O nevihtah. Veronika Hladnik
KOLUMNA
Krizna sezona 2016/17. Tomaž Hrovat
MINIATURA
Na Storžič. Sabina Dermota
UTRINEK IZ PRETEKLOSTI
Ko misli odtavajo. Po Veliki planini. Irena Breščak
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
V SPOMIN
Uvodnik: Včasih je vsebina nahrbtnika namenjena drugim
Zelo rada delam v alpinistični šoli. To me po svoje izpolnjuje (tudi vpis na pedagoško fakulteto najbrž ni bil naključje) in še zabavno se mi zdi - najbrž tudi ali predvsem zato, ker so mi alpinizem v času alpinističnega pripravništva tako dobro predstavili. Naši odlični »stari mački« so bili mojstri podajanja snovi in vcepljanja spoštovanja do gora in ljudi, ki jih obiskujejo. Zato verjetno čutim (spet »tudi«) nekakšen dolg, da moram vse to skušati predati mlajšim. Saj poznate tisto modrost - kar smo dobili, je ničvredno, če ne znamo dati naprej. K temu pa spada tudi moralna dolžnost opozarjati na napake, ki jih opaziš pri neznancih; če vidim, da nekdo česa ne dela prav oziroma počne kako stvar tako, da bi lahko postala nevarna, navadno na to tudi opozorim. In enako pričakujem od drugih. Zveni klišejsko, ampak vse življenje se učimo, kajne?
Opažam, da je termin light and fast, po naše »lahek in hiter«, morda že malce zašel v skrajnost. V alpinističnih smereh, ki so vse prej kot lahke, namreč srečujem mlade alpiniste ali celo pripravnike, ki s sabo nimajo niti toliko opreme, da bi, če zaidejo s smeri ali če jih kaj preseneti (kar v gorah ni tako redko), lahko uporabili vsaj kak zatič, da ne govorim o klinih in kladivu. Kje so še pomožne vrvice, bivak vreča, čelna svetilka, prva pomoč ... Hm, ali vse to sploh lahko spraviš v majcen nahrbtnik, kjer so že ultra lahka supervodoodporna vetrovka, energijska ploščica in pol litra vode?
Precej redno spremljam družbena omrežja in forume, a v debatah zaradi utemeljenih razlogov zelo redko sodelujem. Pogosto zasledim mnenja, da je v neki smeri dovolj klinov, da je ful nabita, da v njej razen štrika in nekaj kompletov ne potrebuješ ničesar, da jo preplezaš v nekaj urah, da je ta ali oni kar skočil čez in podobno. Za Luka Lindiča, na primer, to vsekakor lahko drži. Ampak to velja zanj. In morda za Petro, ki raztura v sedmicah, in za perspektivnega Andreja v idealnih razmerah brez nepredvidenih dogodkov, na katere nimamo vpliva. Pozornemu bralcu in odgovornemu obiskovalcu gora mora že ob tem biti jasno, da je plezanje (ali gorništvo) ob predpostavki, da bo zadoščeno vsem idealnim pogojem, kljub vsemu tvegano početje. V isto kategorijo spada tudi zanašanje na zapise na forumih in družbenih omrežjih, ki pogosto deluje kot jeziček, ki tehtnico prevesi v odločitev odhoda v gore ali izbire smeri.
Mladim, ki gorništvo, plezanje in navpični svet šele spoznavajo, je treba varnostne ukrepe in razmišljanje o izbiri primerne smeri vcepiti zgodaj. Neodgovorno je misliti, da si bodo izkušnje nabrali sami in da jih bodo izučile težave, v katerih se bodo znašli. Seveda jih bodo, a le, če se bodo s ture vrnili in če se bodo imeli priložnost temu še kdaj izogniti. Žal se tudi ne zgodi redko, da se pripravniki vrnejo v dolino prestrašeni in prepričani, da alpinizem zanje ni prava izbira. Samo zato, ker jim ni nihče povedal, da težki ruzaki niso vedno stvar iskanja dlake v jajcu in pretiravanja, ampak zdravega razuma in trezne presoje razmer, ki jih nikoli ne moremo z gotovostjo napovedati.
Prijatelj, gorski reševalec in izkušen alpinist, mi je nekoč povedal, da ima v nahrbtniku vedno (pre)več opreme, saj jo s sabo nese tudi za druge, ne le zase. Večkrat se mu je že zgodilo, da je bil priča nesreči. In ravno zaradi »odvečne« opreme je lahko pomagal in s tem morda celo obrnil tok dogajanja proti srečnemu koncu zgodbe, ki bi se lahko končala drugače. Zato mi ni nikoli odveč v nahrbtnik vreči še kakega klina, zatiča ali metulja, pomožne vrvice in seveda obvezne prve pomoči z nekaj nenujnimi dodatki. Tudi bivak vreča ima komaj kak gram ... Če vse to prinesem nazaj nedotaknjeno, krasno! Sem pač imela boljši trening. Če sem s tem lahko komu mimogrede pomagala, pa še toliko bolje. Morda bo drugič kdo pomagal meni ...
Skalaši so svoj podmladek vestno vzgajali tudi z vidika etike in družbene odgovornosti. Tega po mojem mnenju v alpinističnih šolah manjka. Moji mentorji so v zvezi s tem opravili izjemno delo (hvala, Miha, Fižola, Janeta in drugi!). Če smo zdaj na vrsti mi, opravimo to tako, kot je treba. Kot lahko vidite (oziroma berete), se tej nalogi pridružuje tudi Planinski vestnik. Saj so tudi njega ustvarili ljudje, po katerih se upravičeno zgledujemo.
Marta Krejan Čokl