Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Bela

ponedeljek, 15. maj 2017, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 355

Silvo Baznik: Po nočnih plohah nebo na severu ima nekaj jasnine in pripravljen na kolesarsko turo stopim na kolo.

V primežu prometa po ulicah na vzhodu mesta hitim proti severu. Kolesarim vzporedno z avtocesto, zavijem v podvoz in po mostu preko reke in že sem v Šentjakobu. Nadaljujem pedaliranje in hitim proti Domžalam. Za trenutek ustavim, da naredim fotografijo in grem naprej.

Ustavim pri rdeči luči semaforja, popijem nekaj požirkov iz bidona in že sveti zeleno. Poženem in zapustim mesto, vozim in se bližam Kamniku, kjer zavijem na obvoznico, ki jo delim v glavnem z avtomobili. Povzpnem se v Mekinje in zdrvim po ravnici do Godiča, se spustim v Stahovico in zavijem v dolino Kamniške Bistrice. Kje je jasnina, ki sem jo uzrl doma, se sprašujem, ko vozim mimo pitnika na vzponu po ovinkasti cesti. Ko se ta spusti, sem pri spodnji postaji gondole na Veliko planino. Malce dalje se, kot vedno, ustavim pri Kopiščih. Stopim na mokro travo, da naredim posnetek, dva in posledično imam mokra kolesarska čevlja. Moral bi imeti nepremočljivo obutev, si rečem, ko sedim na kolesu in zopet pedaliram.

S ceste zavijem na parkirišče poti na Presedljaj in že po nekaj metrih sestopim, da grem preko mokrih korenin in kamenja v dolino Kamniške Bele. Na desni buči voda hudourniškega potoka, ko sem zopet na kolesu, a ne za dolgo. Neizmerna sila hodourniške vode je dobesedno spremenila okolico. Poti ni, le nova suha struga ob dosedanji z velikimi skalami je nadomestila pot. Sestopim, porivam in nosim kolo po nekdanji poti do nedotaknjenega dela poti, kjer je tudi začetek vzpona, ki ga premagam ob kolesu. Višje, ko se teren nekoliko zravna, sem na kolesu, a ne za dolgo. Tako izmenjaje nadaljujem do razcepa. Naravnost, pravzaprav malce desno gre pot proti Presedljaju in Korošici, levo proti Orglicam in zato grem levo. Kmalu me pritegne kažipot, ki vabi na obisk k ostankom nekdanje paritzanske bolnice. Malce se povzpnem s kolesom, ga prislonim ob drevo in nadaljujem po urejeni potki s številnimi kažipoti do lično postavljenih tabel, ki nas opomnijo, da ne smemo pozabiti preteklosti in borbe za svobodo kot tudi sedanjosti za ohranitev narave za naše vnuke. Ko stojim na mestu nekdanje bolnice Bele s tajnima imenoma Pod skalami in Nad Kopišami in berem, se zavem, da je potrebno našim otrokom in vnukom pripovedovati o tej epopeji slovenskega naroda, ki so ga zavojevalci ob podpori domačih izdajalcev hoteli za vedno uničiti…

Naredim še nekaj korakov v sotesko po Mančini poti in sem v zatrebu, kjer preko stene pada slap. Ta sicer ni mogočen, a vendar je vreden obiska. Pod strmo steno je korito, v katerega se izliva voda slapu in bližnjega studenca. Vrnem se po poti do kolesa, se spustim do suhe struge in po drugi strani ob kolesu nadaljujem pot po dolini Kamniške Bele.

Srečam družino, ki se vrača s svojega cilja. Pot preide v ozko stezico, se še nekoliko vzpne, ko tišino prekine žuborenje in hrup padajoče vode. Spustim se do struge, kjer pustim kolo. Vode v potoku je več kot običajno in preko kamnov na srečo dosežem nasprotni breg, po katerem se povzpnem do višje ležeče struge, kjer voda preko manjših skokov hiti navzdol. Vode je toliko, da s težavo preidem na drugo stran, da ugledam sedaj mogočen slap Orglice. Naprej žal ne gre s kolesarsko obutvijo, pa tudi nivo vode je previsok tako, da korita slapu niti ne vidim niti ni mogoče danes priti do njega. Fotografiram in previdno stopim preko skal na drugo stran, se malce povzpnem, a hitro ugotovim, da je bolje odnehati in odneham. Spustim se v dolinico pod slapom, kjer je še nekaj obiskovalcev. Ponovno poveznem čelado na glavo, dvignem kolo in ga prenesem nad strugo na pot. Sprva hodim ob kolesu, nato previdno kolesarim po poti, sestopim in zopet kolesarim do nove suhe struge, kjer prenesem kolo nekaj deset metrov, da lahko ponovno kolesarim. Ko pot preči potok, se ustavim in ugotovim, da ne bom suh prešel vode in zato se povzpnem nazaj na stransko stezico in ob kolesu dosežem parkirišče ob cesti.

Po cesti je furati fajn in kilometer je hitro za menoj, ko se ustavim pri izviru Kamniške Bistrice. Buči voda, ki preko jezu pada iz jezera in hiti v tesni Malega in Velikega Predaslja, jaz pa stopim mimo jezera do silnih izvirov vode, ki bruha iz hriba. Lepo je, a čas nič ne reče, le hiti in pohiteti moram tudi jaz. Uzrem se na z oblaki ovite okoliške vrhove, naredim še nekaj fotografij in odkolesarim z vetrom v laseh po dolini. Prestavim in povečam hitrost, na klancih gre hitro in po ravnini se trudim kot se le da in tako sem hitro v Stahovici.

Nekaj kapelj dežja me opomni, da je vreme muhasto in da bo treba vrteti pedala na vso moč. Povzpnem se v Godič, po ravnini v Mekinje in po klancu navzdol v Kamnik. Števec kaže vedno večje število prevoženih kilometrov, ko zapeljem mimo Arboretuma, kjer je ponovno polno parkirišče. Še poganjam pedala in vas za vasjo je za menoj. Kolesarim skozi Količevo, sledi mu Vir in preko avtoceste v Ihan. V Selu odvijem v Bišče in Pšato, ko na nebu na moji poti ni več jasnine. Na zahodu in jugu se nekaj kuha, mi oznanjajo vedno bolj sivi in grozeči oblaki, ko prikolesarim v Šentjakob. Še bolj poženem in sem preko mostu nad Savo, ko me ujamejo dežne kaplje. Zavijem levo pod avtocesto, oblečem tanki vetrni jopič in nadaljujem pot v spremstvu rahlega dežja. Hitim in že sem v mestu, še nekaj ulic in pri oseminsedemdesetih prevoženih kilometrih se ustavim pred domom.

Na nebu zagrmi in čez nekaj trenutkov prične močneje deževati…

Oznake: KOL, KSA, novosti
eXTReMe Tracker