Srednji svet: Zakaj se sedanja serija imenuje tako? O tem bi vam lahko govoril ure in ure, vendar je primerneje, da vsak najde svojo razlago. Tako kot motiv za obisk teh krajev.
V dobri družbi dreves
Zajtrkujem, ko vstanem, in grem, ko spakiram. Podrobnosti časa prepuščam počutju. Najprej Gonžarjeva peč, najprej po pešpoti. Potem gre zares. Na mestu, kjer so mi dvakrat splahnele mišice rok, zavpije v meni: »Rini, samo rini navzgor!« Kjer počivam, viseč na samovarovalnem kompletu, začutim: »Izvisi se ven, povsem!« Je bil to glas intuicije ali mi je prišepnila peč? Pri drevesih sredi nje ostanem vsaj četrt ure. Kaj šteje in kaj ne … spodaj sem stopil na uho jeklenice. Kaj je prav in kaj ni, ne urejajo predpisi ali pravila, o tem odloča moje srce. Tako kot se nazaj grede razveseli mačka Bajsija.
Bil je krasen uvod v potepanje okoli Škalskega jezera. Ne vem, zakaj bi se mi zdelo valjanje po travi neprimerno brez fotoaparata v roki, ker je to vedno prijetno. Peter je v mojih očeh kar manekensko oblečen, ko gre za standard lovcev na ribe ob tem jezeru. Eno jezero mi ne zadošča in odpeljem se naprej, v Šoštanj. Ob njegovem jezeru se družim z drevesi. Pri ljudeh se zlahka opazi, kdo se nam med fotografiranjem nasmiha in kdo kremži, pri naravi pa to ni očitno. Prav tako se odziva na nas. Nima nasmeha na ustih, je pa zato v posnetkih narave zaznati mir in svetlobo. Da, celo ljubezen ali žalost se da začutiti.
Nov zaključek izleta, nov finale v Topolšici. Kot bi me poklicalo drugo drevo, naj ga obiščem. Podobno visok bor je kot prejšnji, le vrh ima povsem drugačen. Drevesa so živa – kdo ve, kaj mi prišepetavajo. Če mi ne znamo čutiti dreves, še ne pomeni, da ona ne zaznavajo nas, ljudi. O tem nas niso učili, še manj smo vadili v čutenju. S hrbtom naslonjen na deblo se ozavestim: »Jaz sem! Jaz sem najpomembnejša oseba, ko gre za mene samega. Največ, kar lahko izgubim, sem jaz sam.« Čeprav so bila drevesa tudi sredi peči, je obisk tega parka vreden več od plezanja po skalah nad Lipjem.
Iztok Snoj