Polet - Miroslav Cvjetičanin: Turni kolesarji ozaveščajo, učijo ostale planince.
Anže Čokl: 
Rašiška blatna kopel
Njihov cilj je ozavestiti turno kolesarstvo do te mere, da bo planinec, ki je npr. namenjen na Storžič, pustil avto v Tržiču in se do doma pod Storžičem zapeljal s kolesom, od tam pa nadaljeval peš. S tega vidika turno kolesarstvo pozitivno vpliva na naravno okolje.
So optimisti, saj je npr. Jakob Aljaž, ki je v svojih časih veljal za naprednega človeka, iz Vrat preganjal alpiniste, danes pa je alpinizem povsem normalno sprejet. Tako verjamejo, da bo turno kolesarstvo čez nekaj let povsem normalno sprejeta planinska dejavnost.
Turni kolesarji so torej v prvi vrsti planinci, ker pa so ljubitelji gorskega kolesarstva, so to dvoje združili v turno kolesarstvo. Zato bi turno kolesarstvo še najlažje opisali kot planinarjenje s kolesom. Sicer pa gre za vožnjo s kolesom izključno po poteh v naravnem okolju brez tekmovalnih namenov.
Trenutno jih zakonodaja precej omejuje - če poenostavimo, lahko vozijo le po makadamskih cestah ali kolovozih, vse ostalo, kjer se šele začne pravo turno kolesarstvo, pa je prepovedano. Zaradi tega imajo kot kolesarji na planinskih poteh pogosto neprijeten občutek, da jih gledajo kot huligane in uničevalce narave. So pa le planinci, ki namesto pohodnih palic uporabljajo kolesa. Tuje raziskave kažejo, da njihov vpliv na naravo ni večji od vpliva pohodnikov. Zato menijo, da so prepovedi zakonodaje brez prave strokovne osnove. To je podobno, kot da bi alpinistom dovolili plezanje le v plezališčih, prepovedali pa bi jim plezanje v gorah, kjer alpinizem šele dobi svoj smisel.
Turni kolesarji so navzkriž z zakonom. Sami bi težko rekli, da so komu trn v peti, saj imajo večinoma zelo pozitivne izkušnje s pohodniki. Seveda se najde tudi kdo, ki na njih strese svojo slabo voljo. S takimi ljudmi se pogovorijo in ponavadi se razidejo dobre volje. Slabo ‘reklamo’ jim žal delajo tudi posamezni kolesarji z objestno vožnjo - ravno take skušajo ‘prevzgojiti’ v odgovornejše obiskovalce naravnega okolja. Druga stvar pa je zastarela zakonodaja še iz časov, ko gorsko kolesarstvo še ni bilo tako razvito kot danes. Ministrstvo za okolje in prostor je sicer pripravilo nov predlog zakona, ki pa je tako zelo nečloveški, da praktično onemogoča kakršen koli razvoj turnega kolesarstva, ki je med drugim eden večjih potencialov slovenskega turizma.
Opremo za turno kolesarjenje
Gorsko kolo in zdravo pamet. Brez gorskega kolesa seveda ne gre. Če je to vzmeteno, bo kolesar bolj užival v svoji vožnji, lahko se bo peljal tudi po težjih terenih. Obvezen del opreme je čelada, vsak turni kolesar pa je opremljen tudi z rezervnimi pripomočki (orodje za menjavo zračnice in ostala lažja popravila). Ostala stvari so povsem enake kot pri planincih (primerna oblačila, hrana in pijača).
Trasa...primer
S kolesom namesto z avtom. Čudovite možnosti za začetnike ponujajo doline Završnica, Krnica, Voje v Bohinju ... Kolesarju z malce več kondicije bi priporočili planine pod Stolom, pod Košuto, Jelovico … Gre za povsem nezahtevne terene z izjemno naravo. Škoda pa je, da so te poti zelo obremenjene z avtomobilskim prometom, saj smo ljudje danes navajeni, da se povsod pripeljemo z avtom. Zato turni kolesarji raje zahajajo na ožje poti ...
Gorenjska je raj za zahtevnejše turne kolesarje. Na Gorenjskem imajo praktično neomejene možnosti, saj imajo veliko sredogorja in visokogorja, kjer se odkrivajo nove možnosti za vedno bolj zahtevne kolesarje. Izjemne ture ponuja Škofjeloško hribovje in Polhograjci, bolj zahtevni bodo hitro zašli v Karavanke, saj se praktično skoraj na vse vrhove da pripeljati.
Seveda pa so pri zahtevnejših turah hitro v prekršku, saj je vožnja po planinskih poteh z zakonom prepovedana.