Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Plezalni center

10.05.2017
Plezalni center z dušo v Ljubljani


G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo

 

sobota, 13. maj 2017, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 652

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... z dušo v Ljubljani - Matjaž Jeran, alpinist in ekonomist,

... je s Plezalnim centrom Ljubljana uresničil “praslovenske plezalne sanje”.

Pred tremi leti in pol zgrajeni Plezalni center Ljubljana (PCL), »hribovska bajta v Ljubljani«, je pomembna institucija za razvoj plezanja pri nas, pravi Matjaž Jeran, alpinist, trener športnega plezanja, predvsem pa vedno nasmejani prijaznež, ki mu je poslovno igrišče določila ljubezen do plezanja. »Moj prvi posel je bila preprodaja rabljenih plezalk, tako sem spoznal tudi svojo partnerico,« pojasni oče dveh otrok. Nadaljeval je s poučevanjem plezanja in s plezalskimi tabori, ki jih še vedno prireja v okviru telovadnice za športno plezanje v Štepanjskem naselju, svojega najpomembnejšega poslovnega otroka.

V veliki dvorani centra je 150 smeri, v katerih se pleza z uporabo vrvi, vsak teden postavijo šest novih, zelo skrbijo za čistočo, le za napravo za filtriranje magnezijevega prahu, ki ga uporabljajo plezalci, so odšteli 10.000 evrov. Majhna dvorana je namenjena za skupine, tečaje in vadbe, za konec tedna pogosto gostijo rojstnodnevne in družinske zabave, tudi kakšno dekliščino. Manjša dvorana v prvem nadstropju za balvansko plezanje, pri katerem ni potrebno varovanje, ponuja celoten razpon težavnosti, v ogrevalni dvorani pa se ukvarjajo z najmlajšimi plezalci. »Dvakrat na teden odpremo že ob 6.30, da si lahko ob osmih že srečno navit in oprhan v službi ali pa v šoli,« pove Jeran.

Čas za tabore

Center je zrasel z uporabniki plezalnih programov, šol in tečajev. Na začetku so bile smeri pretežke, zdaj raje postavljajo lažje, za plezanje kot zabavo. »Zelo pomembno nam je vzdušje, in čeprav delamo komercialno, se trudimo, da ima vse skupaj neko dušo,« pojasni Jeran.

Za prvi tako velik namenski objekt v Sloveniji je bilo treba plačati tudi ceno pionirstva, priznava direktor centra, in v alpinističnem žargonu doda, da kljub vmesnemu snežnemu metežu in malo pomrznjenim prstom vztrajajo pri poslovni smeri. Moti ga le nelojalna konkurenca. Kot davčni zavezanci so lani državi odšteli več kot 45.000 evrov, praktično celotni konkurenci, manjšim klubskim pokritim plezališčem, pa si glede tega ni treba beliti glave.

Za treninge reprezentantov v športnem plezanju je težkih smeri v telovadnici premalo, stene so premalo previsne. »Na balvanski steni pa se imajo super, všeč so jim tvorbe in 'kište', po katerih se čedalje bolj dogajajo tudi elitna tekmovanja,« pove Jeran, za katerega so prenosi tekem (brezplačni na ifsc-climbing.org) bolj razburljivi kot formula 1 in moto GP. »Pravi šov, napol cirkus.«

Že pred gradnjo centra jim je podžupan Koželj zrisal opcijo za širitev, zdaj bi jo že potrebovali, pravi Jeran, vendar jim mesto še noče prodati zemljišča. Zgradili bi nov objekt z dvakrat večjimi zmogljivostmi in gromozansko steno za balvansko plezanje. »Razmišljamo tudi o zunanjih plezalnih stenah kot širitvi ponudbe na sončne dni,« pojasni Jeran in obenem priznava, da nobena »plastika« ne more zamenjati narave. Poleti je čas za plezalske tabore v Trenti in Bohinju ter za dvotedenski »megatabor«, ko se s tremi, štirimi kombiji otrok odpelje v tuja plezališča, vsako leto drugam. Letos gredo v Zillertal na Tirolskem. »Plezanje v naravi je še vedno nekaj najboljšega, vsakič, ko vidim, da otrok, ki ga je strah, zborba steno do vrha, sem res srečen,« sklene Matjaž Jeran.

 

Oznake: USP
eXTReMe Tracker