LukaZoja - Edo Krnič: je eden redkih kolesarskih vzponov v bližini, na katerem še nisem bil.
V bistvu sem sedaj bil, drugače ne bi tega pisal, ampak samo po spletu resnično čudnih okoliščin. Prvič v zadnjih letih sem se stoprocentno odločil, da na morje ne vzamem kolesa. Hotel sem vsaj malce razbremeniti Petro, da bi imela vsaj tisti čas, ko sem bil običajno na kolesu, čas zase. Pa sem potem vseeno šel s kolesom. Moj cilj je bil Opatija. In zopet ne bi bilo Učke, če bi malce bolje pogledal na zemljevid. Prepričan sem bil, da se Učke ne morem ogniti brez da naredim veliko daljši obvoz. Kakšna zmota, potem ko sem naslednji dan pogledal na zemljevid. Do danes sem imel kolesarskega svetovalca. Za katerega sem bil prepričan, da pozna vse poti. Popolnoma sem mu zaupal. Že med potjo sem študiral razne pravne zanke, kako se ga na čimbolj eleganten način rešiti. Pa sem potem med daljšo krizo obupal nad sabo, nad državo in mu poslal msg:” Odpuščen si!” Ostalo bova reševala na sodišču.
Dan pred odhodom v Opatijo peljem Luka k Lojzetu na učenje kitare. Morala bi ga Petra, pa sva nekaj zašuštrala in sem ga pač jaz. Kolesa ni bilo v avtu za jutrišnji odhod. Niti kolesarske opreme, ki bi me mogoče zmamila na Ivov kolo. Vse je bilo pod kontrolo. Dokler Lojze površno ne omeni, da gre jutri s kolesom na morje. Ne morem si pomagati, tak pač sem, mogoče me ima ravno zaradi tega Petra tako rada. Takoj se možgani zavrtijo v narobno smer, vse telesne funkcije utripajo rdeče. Samo majčken glasek se sliši v daljavi: ”Pa saj si rekel, da boš kolo pustil doma.” Ja, rekel, rekel. ”Kaj vse si že ti rekel.” Doma nimam časa pleteničiti, takoj startam na prvo žogo. Petra se strinja, Ivo se strinja (le kje se je sedaj on pojavil) in v nekaj minutah potrdim Lojzetu. Trenutno se nama priključi še tisti osebek, ki sem ga kasneje odpustil. Na začetku je kot vedno zelo za, potem malo manj, na koncu pa kot vedno dobim sporočilo (ko sem že na 50 km) da ne gre. In najbolj pomembno: ”Dobro kolesarita.” Vmes zboli še Lojze. Sam definitivno ne grem na pot. Računam na Lojzeta kot lokomotivo. Torej spet nekaj kolobocij v smislu če grem s koelsom gremo tako, če ne grem gremo drugače. Še samega sebe težko prenašam, kako me šele drugi. Lojze čudežno ozdravi. Ker je podoben pacient kot jaz to pomeni nekaj vročine, razbolena glava, kašelj, utrujenost, slabost, drugače pa super počutje.
Startava ob 6 uri. Zgodaj, mraz. Nikoli še nisem bil tako oblečen. Pa sem premalo. Nisem prepričan, ampak zdi se mi, da imava minus še v Postojni. Lojzeta sem skušal prepričati, da greva čez Ljubljano. Danes bom imel že tako preveč višincev in tistih dodatnih 200 čez Žiri mi ne hodi prav. Pa se Lojze ne da. Lahko, da se malenkost motim, pa ne veliko. S kolesom je šel na morje recimo 30 krat. In to vsakič po isti poti. Ko ga enkrat spravimo stran od njegove Poljanske doline (vsaj upam, da se ji tako reče), bo šele videl da je lepše čez Horjul. Čeprav obstaja majhna verjetnost, da do tega pride, ampak vseeno.
Njegovo zdravstveno stanje ne obeta dobre lokomotive. Grozno, sam moram biti spredaj. Prevod: nikamor ne bova prišla. In res se vlečeva kot da bi naredila že 200 km. Meni nikakor ne steče. Sigurno vpliva tudi hladen zrak, pa vseeno. Prvi daljši vzpon je iz Žirov pa proti Logatcu. Položen, dolg, predvsem pa mrzel. V Logatcu ga prepričam, da greva čez Rakek. Pot mogoče celo ni krajša, je pa bolj mirna. Potem naju čaka vzpon čez Ride in prva kava v Postojni. Lojzeta poberejo njegovi nekje med potjo. Pravi, da gre do Kozine in jih tam počaka. Teli kilometri so še najlepši. Veter v hrbet, Lojze se premakne naprej, malenkost se otopli. Potem pa se že ločiva. V Petrinjah, kak km pred Črnim Kalom. Takoj ugotovim, da grem v narobno smer. Glede vetra. Še na spustu nikamor ne gre. Pričakujem, da se bo veter umaknil. Al pa pot. Pa se samo jaz. Hitro padem v krizo. Ki kar traja. In traja. Sedaj vem, da vedno mine. Če si dovolj vztrajen. Ko pa si v njej, pa to ni tako očitno. Od Postojne nisem dobil kave. Tudi, ko sem že čez mejo, je ni. Ne vem pa, da je še dolgo ne bo. Tukaj sem prvič. Velikokrat pogledam na zemljevid, da se ne bi zgubil. Kakšen dodaten kilometer bi me še bolj zabil. Če je to možno. Vse me moti, pokrajina, vreme, kolo. Vse. Vozim od vasice do vasice. V vsaki pričakujem gostilno. Če sem običajno zbirčen glede kave, danes ni tako. Tudi, če je v svinjaku. Pa kaj ko ni. Vasice Jelovice, Vodice, Trstenik si sledijo ena za drugo. Nikjer žive duše. Vse zapuščeno. V avtu bi bilo vse to lepo videti, v tem trenutku pa je še bolj depresivno. Skoraj tako kot jaz. Pa Račja vas, Lanišče, Semič. Nič. Nič. Nič. Tam nekje grem prvič s kolesa. Na en travnik. Ker ni drugega se smilim samemu sebi. Vsedem na kolo, naredim sto metrov in pridem do vode. Aleluja. Zopet pavza, kaj čem drugega. Vse je naenkrat lepše. Klancev ni več, vetra tudi ne. Do Lupoglava imam še 10 km. Tam pa ni vrag, da ne prodajajo kave. Seveda jo. V lokalu se pozanimam za nadaljno pot. Prvič sem tukaj, zato kakšen dober nasvet ne škoduje. Čaka me štiri kilometre vzpona, potem pa samo še spust do Opatije. To bom pa že. Že v prvem strmejšem delu zopet padem v krizo. Veter piha v prsa, klanec pa … Sigurno pretiravam, ampak takrat se mi je po dolgem času zdelo, da ne manjka veliko da stopim dol. Večkrat razmišljam o tem. Pa kaj bi naredil? Klical ne bom, peš tudi ne bom hodil. Počasi se valim proti vrhu. Seveda je več kot štiri kilometre. Meni resnično eden težjih vzponov. Še v ovinku se ne da počivati. Kolnem čez prestavno razmerje, pa čez sebe. Še ves nakriziran se povaljam do prelaza. Če bi bil nato spust, bi samo zapeljal čez. Pa je nekaj narobe. Na koncu ravnine se mi zdi, da se zopet malce dvigne. Tako, zopet po naključju, padem na tla ravno ob tabli z zemljevidom. S kančkom očesa vidim, da gre cesta proti Vojaku. Spomnim se, da je Uroš govoril, da je tam vrh. Pogledam višinske metre. Samo sto jih je. To bom pa že še. Če sem že tukaj. In grem počasi. Cesta se kmalu konča. Naprej gre gozdna pot. Kaj čem? Nazaj in dol. Po enem kilometru cesta zopet zavije v desno. Takrat pa čudežno oživim. Krize je konec. Stanje je tako, da čutiš, da bi lahko vozil še sto let. Seveda grem gor. Saj ne more biti daleč. Sploh po 1 km. Pa po drugem. tretjem. In tako dalje. Na koncu po dobrih pet kilometrih stojim pri ... Pri nič. Nek stolp. To je to. Z menoj imava nek čuden običaj, da si čestitava (v bistvu samemu sebi) ko sva na kaj še posebej ponosna v športnem smislu. Danes nisem ponosen na kak športni dosežek. Ampak na borbo. In stegnem roko, ter rečem čestitam. Dobro, da me kdo ne gleda. Sedaj pa res sledi samo še spust do Opatije.
Tehnikalije:
Breg ob Savi-Škofja Loka-Žiri-Logatec-Postojna-Kozina-Petrinje-Podgorje-Vodice-Lanišče-Lupoglav-Vela Učka-Vojak-Vela Učka-Opatija 217km; 3026 višincev, 9 ur