Večer - V soboto, fluid - Zvezdana Bercko: … in promotor pohodništva. - »Naredil boš križ čez Nepal?!«
"Naredil boš križ čez Nepal!?"
Dragi Viki,
živo se še spominjam, kako sem na zadnji dan svojega prvega potovanja v Nepal s katmandujskega letališča zrla v daljavo, kjer je bilo za pokrovom dima in smoga v daljavi še mogoče slutiti zasnežene vrhove himalajskih osemtisočakov. "Jaz ne bi šla domov," sem zamrmrala, bolj sama sebi kot komu drugemu. Pa si me slišal. "Vrnila se boš. Zagotovo. Si že zastrupljena."
Ja, res sem. V Nepal sem se vrnila in se še vračam. Bi pa potrebovala kakšnih sedem življenj, da bi to deželo obiskala tolikokrat, kot si jo ti. Sploh šteješ obiske? Gotovo si bolj kot jaz pristojen za odgovor na vprašanje, ki ga tudi meni vedno znova postavljajo. Kaj, hudiča, te vleče tja? Saj si že bila tam, zakaj greš še enkrat? Kako razložiti to "zastrupitev", ki zahteva, kot praviš, redno obnavljanje ¨"doze cepiva"?
V Nepalu si doživel najlepše, pa tudi najbolj grenke trenutke, največje zmage in najhujše tragedije - svoje osebne in slovenskega alpinizma. Videl si Nepal v njegovih boljših in slabših časih, tudi v najhujši katastrofi. Pravkar sta minili dve leti od potresa, ki je dobršen del dežele porušil do tal. Takrat si bil tam, skoraj v epicentru potresa, kjer se je zemlja dobesedno odprla. S skupino sopotnikov si se več dni prebijal skozi najhuje prizadete vasi pod Manaslujem.
"Videl sem pekel na zemlji. A videl sem tudi, da je ljudem, ki so ostali brez vsega, naša prisotnost pomenila več kot denar. Za hrano, ki so nam jo ponujali, sploh niso hoteli sprejeti plačila, zanje je bilo več vredno to, da smo prišli, da so vedeli, da niso od vseh pozabljeni," si povedal takrat.
Pred dnevi si se spet vrnil iz Nepala. Kako je zdaj tam? Je obnova končno stekla? Imajo ljudje vsaj streho nad glavo? Že pred dvema letoma si v Sloveniji med svojimi himalajskimi soplezalci, sopotniki in sploh ljubitelji dežele pod najvišjimi vrhovi sveta sprožil akcijo zbiranja pomoči. Zbrani denar še zdaj deliš po nepalskih vaseh, naravnost v roke tistim, ki ga najbolj potrebujejo.
In zdaj boš naredil križ čez Nepal?! Mnogi niso mogli verjeti, ko so to slišali. Ampak včasih je le treba pustiti simboliko ob strani in stvari razumeti čisto dobesedno. Prekrižaril ga boš, od severa proti jugu in od vzhoda proti zahodu. Velik del si ga že prehodil, na številnih odpravah in trekingih, zdaj ti ostajajo predeli, ki so zahodnemu svetu povsem neznani. Kakšen je Nepal zunaj odpravarskih, trekinških in sploh turističnih poti? Nepal, kot ga tuji obiskovalci, ki tej deželi prinašamo blagoslov in prekletstvo hkrati, sploh ne poznamo?
Vmes boš prekrižaril še Slovenijo. Kakšen je namen akcije 70 kilometrov po Sloveniji? Navdušiti ljudi za pohodništvo, jim pokazati, da ni treba vedno le na Triglav in nekaj najbolj obleganih dvatisočakov? Da je še toliko lepih hribov in poti? Da je, kot je zapisal tvoj prezgodaj preminuli prijatelj Nejc Zaplotnik, v resnici pot cilj? Pohodništvo je pri nas vse bolj priljubljeno, tudi na poteh, kjer včasih ni bilo žive duše, srečujem vse več ljudi. A zdi se, da jih večina le nekam hiti, s pogledom, uprtim v pametne ure in GPS-sledi, v lovljenju časovnih rekordov in objav na družabnih omrežjih. Ampak ljudi, ki se množično udeležujejo pohodov pod tvojim vodstvom, gotovo učiš hoditi drugače. Tako kot si kot športni pedagog dolga leta učil svoje učence, tako kot si vedno opozarjal sopotnike na svojih potovanjih - hoditi z odprtimi očmi, si vzeti čas za videti in razumeti vse drobne trenutke ob poti pa tudi - ali predvsem - sočloveka.
Naj bo varen tvoj korak!
Zvezdana Bercko
Foto: Robert Balen
Še vedno se čudim in predvsem učim
Draga Zvezdana,
hvala za prijazno pismo, kar se Nepala tiče, mirno lahko zapišem, sorodne duše.
Svoje obiske te dežele v osrčju Himalaje sem res preštel, tudi zaradi podobnih vprašanj, ki mi jih občasno zastavijo. Več kot petdeset se jih je nabralo do letos. Pri tem pa sploh nimam občutka, da hodim samo tja, saj sem obiskal in intenzivno doživel številne dežele na vseh celinah našega planeta in še severni tečaj zraven. A Nepal je zame preprosto najlepša dežela na svetu, takoj za Slovenijo, da ne bo pomote. Ob vseh razlogih, ki jih naštela že ti, je to še eden, več kot zadosten za nove obiske.
Pred nekaj dnevi sem se vrnil s svojega četrtega "popotresnega" obiska Nepala. Stvari se sicer počasi, a vendarle obračajo na bolje. Še zlasti, če jih primerjam s stanjem takoj po potresu ali po prvem obisku nekaj mesecev kasneje, ko je monsunsko deževje dokončalo razdiralno delo, ki ga je potres začel. Življenje se vrača v ustaljene tire tudi ali predvsem zato, ker je velika večina Nepalcev od rojstva do smrti vpeta v nenehen boj za preživetje. Spomnim se pogovorov z domačini po tej naravni katastrofi, ko sem jim skušal izraziti sočutje, pa so mi odgovarjali: "Veste, gospod, pri nas je bilo življenje zelo težko tudi že pred potresom." Kot da je to pač še ena nadloga več, ki jih je zadela. Prav ta njihova, kljub hudim preizkušnjam optimistična vera v življenje me vedno znova navdušuje in uči zavedanja, kako dragocen dar je življenje. In kako pomembno je tudi, v katerem delu sveta si rojen. Kar se tega tiče, se Slovenci, v našem okolju in z našimi danostmi, res nimamo kaj pritoževati.
Ob nepalskem potresu sem ponovno spoznal, kako nesebično smo Slovenci pripravljeni pomagati, ko je nekdo v stiski. V Sloveniji zbrana sredstva, ki sem jih do sedaj lahko neposredno predal v roke prizadetim, so presegla moja najbolj drzna pričakovanja. In še vedno pritekajo. Verjamem tudi, da bo tako ves čas mojega "križa" čez Nepal. Tokratna hoja in stiki z domačini v, kot praviš, neturističnih predelih Nepala so nova, svojevrstna in zelo dragocena izkušnja. Le tako si lahko ustvarjam še bolj resnično sliko te izjemne dežele. Kljub mojim številnim obiskom Nepala še vedno spoznavam kaj novega, se čudim in predvsem učim. Glede na to, da je turizem edina gospodarska panoga, ki v Nepalu kolikor toliko deluje, sem prepričan, da so tuji obiskovalci veliko bolj blagoslov kot prekletstvo. Še posebno v teh popotresnih časih. S tem so se strinjali tudi vsi moji nepalski sogovorniki, ki nas vedno znova prijazno vabijo, naj obiščemo njihovo deželo. Dejstvo je, da tujci s seboj prinašamo tudi marsikaj, kar ni v sozvočju z nepalskim doživljanjem sveta, njihovo tradicijo in kulturo. A verjamem, da bodo negativne vplive s svojo značajsko odprtostjo, prijaznostjo, radovednostjo in smislom za prilagajanje znali prepoznati in jih kar najbolj omiliti. A saj sama veš, da tudi mi nismo imuni za zunanje vplive, ki nikoli niso samo pozitivni. Na nas je, da skušamo poiskati pravo ravnovesje. Pri tem nam je kaj negativnega kdaj lahko celo v pomoč pri presoji. Ali kot poje Balašević v eni od svojih lucidnih pesmi: "… bez crne bela ne bi vredela …"
Namene akcije 70 kilometrov po Sloveniji si v veliki meri že sama ugotovila in zapisala večino ciljev. Sam pa sem dodatno vesel, da žirovska Alpina 70-letnico delovanja želi med drugim tudi delovno proslaviti. Od otroških let se čutim skoraj kot sestavni del te tovarne. Občutek imam, kot da sem se že rodil z njenimi gojzarji na nogah. Od začetka svoje gorniške kariere sem v njih hodil, plezal, pozimi pa tudi smučal. Spremljali so me na številnih odpravah v tuja gorstva na vseh celinah sveta, tudi mojega križa čez Nepal si v prihodnje skoraj ne morem predstavljati brez Alpinine obutve. Kot nekakšno alternativo mojemu križu čez Nepal so si zamislili sedem pohodniških izletov s 70 udeleženci v sedmih predelih Slovenije. Dolgi so po deset kilometrov in zahtevajo kake štiri ure zmerne hoje. Prav zato, ker ne gre za časovne rekorde, gledanje na pametne ure in GPS-napravice ter imajo za povrh zagotovljeno še odlično vodenje z lokalnimi vodniki, se jih tudi sam z veseljem udeležujem. Tako kot najvišji predeli našega planeta me živo zanimajo tudi očarljive miniature moje lepe domovine.
Nekaterih predvidenih izletov oziroma poti še ne poznam. Tistih, na katerih sem že bil, pa se enako veselim, v upanju, da me ne bo nihče spraševal: "Kaj, hudiča, te vleče tja? Saj si že bil tam, zakaj greš še enkrat?" Velika prednost tistih, ki imamo radi gore in naravo nasploh, je tudi v tem, da lahko stokrat ponoviš isto pot, pa nikoli ne bo enaka. Zaradi vremena, doživetij, družbe in številnih drobnih detajlov, za katere pri prejšnjem obisku ni bilo časa ali pa si jih preprosto spregledal.
Ko si že omenila Nejca Zaplotnika, naj ti povem, da sva se v tistih lepih časih, ko se nam je zdelo, da je ves svet naš in nebo edina meja, v šali večkrat "prepirala" zaradi te njegove misli. Sam menim, da je tako kot pot pomemben tudi cilj. Ničkolikokrat sem namreč doživel, da sta se pot in cilj prepletala med seboj, se plemenitila in me na koncu dvojno osrečila.
Tile naši pohodi po Sloveniji, ki jih bomo končali 3. junija, so res sproščujoči, zabavni in poučni. Predvsem pa nas vedno znova navajajo na hojo, najstarejši, najbolj preprost in prav zato tako edinstven način gibanja, ki nam ponuja in daje veliko več, kot se zdi na prvi pogled. V zdravstvenem, emocionalnem, estetskem, izobraževalnem in še kakšnem smislu. Če utegneš, se nam kdaj pridruži.
Vse dobro ti želim,
Viki Grošelj
"Kako dragocen dar je življenje! In kako pomembno je tudi, v katerem delu sveta si rojen."