Bojan Ambrožič: ... ULTRA TRAIL 100 KM je 106 kilometrov dolg gorski ultramaraton s 5500 višinskimi metri vzponov in 5320 metri spustov
Po premaganih višinskih metrih to znese malce več kot tri vzpone z doline na vrh Triglava. Po razdalji pa to znese dobre tri kroge po PST-ju okoli Ljubljane. Že zaradi ekstremne dolžine in zahtevnosti ter ker še nikoli nisem pretekel 100 km (niti po ravnem, kaj šele po hribih) mi je bil ta tek že dalj časa izziv. Lani sem na teku odstopil zaradi poškodbe. Letos pa sem bil dalj časa bolan, zaradi česar prav nič ni kazalo da bom na teku lahko nastopil.
Tako sem se dokončno odločil za nastop na tekmi manj kot 24 ur pred začetkom štartom tekme. Hvala organizatorjem, ker so mi velikodušno omogočili ta privilegij. Poleg tega sem bil za povrh še zelo utrujen (neprespan) od potovanja na Kanarskih otokih. Nazaj grede iz Kanarcov sem zamudil letalo in sem zato domov prišel le en dan in pol pred začetkom tekme. Tudi zadnjo noč nisem skorajda nič spal, saj sem moral vstati iz postelje že ob 2.30, da sem prišel pravočasno na štart tekme, ki se je začela ob šestih zjhutraj v Ajdovščini.
Ne glede na vse, sem se na štartu počutil odlično. In slutil sem da je končno to moj dan. Ob spodbudni glasbi smo se tekači zapodili v mrzlo in vetrovno jutro. Na začetku je šlo kar prehitro. Trudil sem se, da se držim nazaj saj me čaka še zelo dolga pot. Na začetku smo tekli mimo izvira Hublja, ki je zaradi obilnih padavin izgledal povsem podivjan. Čestitke organizatorjem, ki so v nemogočih pogojih uspeli označiti celotno progo. Ne glede na ves dež v zadnjem tednu pa je bila vseeno proga večinoma suha.
Potem je po petih kilometrih sledil prvi strm vzpon na Podrto goro. Gre mi dobro. Nimam pa tako močnih nog kot lani. Bolje mi steče po ravnem, kjer tečemo po čudovitem robu Trnovskega gozda proti Predmeji. Lani sme že tu odstopil. Letos pa se ne bom dal tako zlahka. Na 25 km je sledil vzpon na Mali Golak, z višino 1495 metrov najvišji vrh proge. Tu sem pri spustu prvič imel rahlo krizo. Pri tem me ujame Miha Vidali. Z njim potem skupaj tečeva naslednjih 15 km. Zdi se mi da je bolje pripravljen od mene. Vendar mu vseeno sledim, da kilometri hitreje minevajo. Proga je na tem odseku precej ravninska. Zato jo pretečeva skorajda v celoti. Sledi spust prek Čavna do Koče na Mali gori. Tu se po 36 km prvič ustavim na okrepčevalnici. Poleg tega se je končno nekoliko otoplilo. Zato pospravim vetrovko v nahrbtnik ter oblečem kratke hlače. Okrepčam se tudi z nekaj zelo okusnimi palačinkami s čokolado.
Po postanku so noge kot nove. Zato se prebijem celo na peto mesto. Prek Kuclja (748 m) se začne 23 km dolg spust v Vipavsko dolino. Najprej je spust grd. Potem pa dalj časa poteka po lepih potkah, kjer je skorajda udobno teči. V Vitovljah prvič ostanem sam. Zato mi zelo pade tempo. Popolnoma sam tečem potem skorajda do cilja. V Batujah v Vipavski dolini je za mano skorajda polovica proge. Do sem sem prišel v dobrih šestih urah, kar je odlično. To je obetalo končni čas pod 14 ur. Poleg tega sem se z izjemo razbolelih nog, počutil dobro in zdelo se mi je že, da bom stotko pretekel brez večjega napora.
Vendar se je tu tekma šele začela. Do cilja je bilo še skorajda 60 km. Čas mi ni več mineval tako hitro kot prej. Kljub temu, da sem skorajda ves čas tekel, se mi je zdelo, da se ne premikam nikamor. Pot je naslednjih 30 km vodila po Vipavskih Brdih. Razdalje so tu ogromne. Na srečo pa teren tu ni tehnično zahteven kot na Čavnu in Trnovskem gozdu.
Progo sem na tem delu poznal, saj sem že pretekel 55 km dolgo različico ultramaratona. Na čase mi je bilo zato še težje, saj sem točno vdele kako daleč je še. Noge pa so se vse bolj upirale teku. Kmalu se je moj tek zaradi hudih bolečin v v nogah, spremenil v nekaj kar je na čase bolj spominjalo na hojo pijanca iz gostilne domov, kot pa na tek. Mišičnih, trebušnih krčev žuljev ali kakršnih koli drugih težav pa nisem imel. Zato sem sklenil da stisnem zobe. Tekel sem ravnine in spuste. V klance (tudi položne) pa sem hodil z močno oporo na palice. Tako sem stiskal palice, da sem prstih na rokah dobil mišične krče.
V Vrtovčah sem dosegel 63. kilometer. Tu je sledil zoprn vzpon in spust čez Ostri vrh – edini tehnično zahteven del proge v Vipavskih Brdih. Potem pa gori-doli do Goč na 73. kilometru, kjer me oskrbi kolegica Katja s kolegi. Hvala! Takoj za tem je sledil dolg spust v dolino ter 300 višinskih metrov dolg vzpon na Štjak. Kočno sem zagledal Nanos pred sabo kamor me vodi pot. Ker navzdol tečem tako počasi, me vsi prehitevajo po levi in po desni. Vendar me ne gane. Prišel bom do cilja. Pa če po kolenih. Sicer pa vsega od pasu navzdol ne čutim že zadnjih 20 km.
Sledi spust v vas Podnanos. Na okrepčevalnici se oskrbim ter se pripravim na 9 km dolg vzpon s kar 1080 m višinci na vrh Nanosa. V klanec sem še vedno precej močan. Zato z dobrim korakom napredujem. Vendar se mi vse skupaj že zelo vleče. Do tu sem na poti že 12 ur. In še vedno je do cilja še 22 km. Do lovske koče na polovici vzpona je zgolj štiri kilometre. Nisem mogel verjeti, da je 4 km lahko tako izjemno daleč. Pri lovsko koči se okrepčam, potem pa nadaljujem proti Vojkovi koči na vrhu Nanosa.
Čas mi krajšajo čudovite podobe Nanosa. Nasproti mi pride tudi Ana in me vzpodbuja. Le še 4,5 km do vrha! Na Nanos pridem popolnoma izmučen, tik pred nočjo, po približno 14 urah. Zaradi vsesplošnih bolečin, izčrpanosti ter mraza me zelo zazebe. Zato me na okrepčevalnici oblečejo (sam se ne zmorem). Spijem nekaj tople juhe. Potem pa me oskrbniki dobesedno porinejo proti cilju. Sedaj me čaka “le” še 14 km spusta do cilja.
Prvi koraki spusta so polni bolečin. Potem nekako premagam bolečino in mi za silo steče. Popolnoma se znoči. Vendar mi to ne povzroči težav, saj so organizatorji namestili na tisoče kresničk, ki se pod snopom naglavne svetilke vidijo že na daleč. Na Abramu je še zadnja okrepčevalnica pred ciljem. Še sedem kilometrov!
Začnem verjeti, da mi bo uspelo. Vendar me do cilja čaka še ena prepreka. Zelo zoprn skalnat spust do cilja. Proga je na tem delu tako težka, da je bilo treba paziti prav na vsak korak.
Po 16 urah in 11 minutah teka končno dosežem cilj. Zaradi vseh premaganih naporov me popolnoma prevzamejo čustva. Ne zmorem niti besede. Ne zmorem niti koraka več. Le to vem, da mi je uspelo premagati to zelo težko progo in prvič v življenju premagati več kot sto kilometrov.
Rezultati: sportotime.com
Hvala vsem, ker ste me vzpodbujali!
Bojan Ambrožič