slovenskih planincev v Ljubljani, Dvorakova 9 - Franci Ekar
Leta 1961, pred dobrega pol stoletja, je Planinska zveza Slovenije prvič dobila v last in upravljanje stavbo, lastne prostore na današnji lokaciji, v Dvorakovi ulici 9 v Ljubljani. Stavbo so poimenovali Dom slovenskih planincev in leta 1966 dopolnili v Dom slovenskih planincev »Zlatorog« v Ljubljani.
Stavba je po drugi svetovni vojni postala lastnina države, t. i. »Tönniesova vila«, za katero je bilo v letu 1948 predlagano, da bi bila zavetišče za otroke, otroški vrtec z vso oskrbo za do deset otrok. Vendar se to ni uresničilo in so objekt namenili za uradu »za notranje zadeve« in sodniku za prekrške.
Na tej parceli se je ob Kersnikovi ulici začel graditi stanovanjski blok in je prišlo do razparceliranja zemljišča, tako da je »Tönniesova vila« prešla iz Kersnikove ulice 11 v Dvorakovo 9.
V tem obdobju je bil alpinist in gorski reševalec dr. Miha Potočnik tudi že aktiven in vpliven ter spreten politik kot tajnik LS LRS in poslanec. Potočnik je bil tudi pri izvoru vseh pomembnih informacij. In tako je bil tudi priča, ko je Ivan Maček - Matija za Lovsko zvezo Slovenije »izposloval« od države reprezentančno stavbo v Župančičevi ulici. Zato je Potočnik oddal vlogo na Ljudsko skupščino za dodelitev stavbe tudi za slovenske planince. Dr. Miha Potočnik je še osebno seznanil predsednika LS Miha Marinka, ki pobudi in namenu ni nasprotoval, vendar pa odobritve s svojim podpisom ni hotel potrditi. Miha, ki je bil ne samo prekaljen alpinist, ampak tudi enako dober pravnik, je od predsednika LS Marinka odnesel vlogo z enako obrazložitvijo k podpredsedniku LS Heliju Modicu, ki je ne podpisani dokument za dodelitev stavbe slovenskim planincem v takrat še Kersnikovi ulici brez kakršnih koli zadržkov podpisal.
Na osnovi tega so že v letu 1961 uredili prepis in zemljiškoknjižni vpis v last in upravljanje Planinski zvezi Slovenije.
Tönniesovo vilo je zgradil Rudolf Tönnies in je bila vseljena leta 1921. Tu je živel s soprogo Pavlo, hčerko Friggo - vsi iz Ljubljane - in kuharico Pavlino Jagodic s Trstenika ter sobarico Angelo Osolin iz Kamnika.
Rudolf Tönnies (1869-1929) je bil arhitekt in stavbni svetnik Dravske banovine.
Gustav Johann Ludvik Tönnies, oče Rudolfa Tönniesa, se je rodil leta 1814 švedskemu ladjarju. Leta 1845 je prišel v Ljubljano, kjer se je poročil s hčerjo mestnega gostilničarja Amalijo Malovrh. V zakonu je imel pet sinov in štiri hčere. Družina Tonnies je postala ena najuglednejših in najvidnejših arhitektov, graditeljev Ljubljane od srede 19. do 20. stoletja.
Čeprav, kot se je v samostojni Sloveniji zapisovalo, naj bi bila dediščina Tönniesov skoraj pozabljena, so v arhivih še vedno shranjeni dokumenti, ki pričajo o neizbrisnih stvaritvah in graditvah Tönniesov: operno gledališče, notrajnost ljubljanske glavne pošte, sodišče, poslopje Ljubljanske kreditne banke, Ljubljanski dvor, sedež Železniškega podjetja Ljubljana, Katoliška tiskarna, Mladika in še mnogo reprezentativnih poslopij tedanjega časa. Rudolf Tönnies se je poleg projektiranja in graditeljstva v Ljubljani izkazal tudi v Zagrebu, Sarajevu, Mostarju …
Ko se ponovno pričenjajo procesi odprodaje Potočnikovega in slovenskega državnega darila slovenskim planincem, zgodovinskega objekta sedeža PZS in obenem tudi slovenske kulturne dediščine, se pričakuje, da bodo bodoči lastniki, ne glede na to, da smo tudi vse bolj vpeti v take ali drugačne »tajkunizacije«, še naprej ohranjali in varovali to nekdaj Tönniesovo last in vrednoto, ki je bila zgrajena tudi kot obogatitev slovenskega in ljubljanskega prostora. Za slovensko planinstvo pa je »stavba« na Dvorakovi 9 v več kot pol stoletja postala spominski planinsko-zgodovinski simbol, v katerem so se snovale in uresničevale največje vrednote slovenskega planinstva.
Viri: ZKDS Ljubljana
Slovenski planinski muzej
Po pripovedi dr. Mihe Potočnika maja 2017 zapisal Franci Ekar