AK Ravne: ... plezarija - Na Martino povabilo, da nas
... nadebudne tečajnike pelje raziskovat smeri v Klemenčo peč, sva se odzvali Polona in jaz. Ja itak, kdo drug kot punce. In tako smo tri mušketirke napadle Volka. Najina prva resnejša večraztezajna smer! Ocena, hmmm, se niti ne spomnim, ampak ravno pravšnja in smer ravno prav dolga, da sva še čutili prste na rokah in nogah. Na koncu, že tako vzhičeni, sva se preizkusili še v abzajlu. Lahko rečem samo norooo! In v čast nama je, da sva lahko plezali z Marto, ki nama je nesebično podajala svoje znanje.
Petra
Končno konec dežja in malo sončka, ko dobimo Martino super vabilo za potipat Klemenčo peč. Ovire, zadržki zbledijo in hitro otroke v varstvo pa gremo. Zbrale smo se samo ženske, no, saj prav, več nas je, močnejše smo … malo heca …
Že na začetku – ob veselju vseh drugih plezalcev, da so našo inštruktorico Marto končno v živo spoznali -, sva se tudi s Petro zavedali, da nama je res v čast in bilo je prisotne kar malo treme, a je izginila ob prvem dotiku s steno. Marta nama brez težav potegne vrvi, pripravi štante, nama daje napotke in seveda bodri, saj, če gledaš njeno gibanje, zgleda čisto enostavno, a midve sva potrebovalimalo spodbude. Šlo je do vrha in priznam, da sva s Petro kar ponosni nase.
Na vrhu malo ponovimo, da utrdimo znanje, seveda pa še malo poklepetamo - če se pč v vsakdanu kar preveč vsega dogaja. Za konec pripravimo vse potrebno in gremo … spust nazaj, kar je tudi nova in super izkušnja, da bi kar še … Pa saj še bomo! Bil je čudovito izkoriščen dan. S Petro sva kar malo domišljavi, ker sva v Martini družbi pridobivali nove izkušnje in znanje, zaradi katerih najino veselje potrjeno. Hvala, Marta za potrpežljivost in dobro voljo … in se še priporočamo.
Polona
Kot je napisala Petra … Rekla sem vsem. Kot vedno. Javile so se samo punce. Kot vedno. Kaja je sicer pojasnila, da nima časa (a vendar), Polona in Petra pa sta želeli vedeti, kdaj se dobimo in kje. Za plezarijo, o kateri smo se pogovarjali med učnimi uricami na Selah enkrat pred prazniki, namreč.
Zadnji aprilski dan je bil ravno prav topel in suh za priljubljeno Klemenčo peč, v kateri smo ravno (oz. zagotovo) zaradi praznikov srečale le dva lokalca in videle dve navezi v Frikotu. Izbira stene in smeri pa je bila ravno prava za dve gajstni tečajnici, ki sta se od vsega najbolj bali kač, saj sem jima med dostopom ves čas pripovedovala samo o tem, koliko gadov sem že srečala in na kakih (ne)mogočih mestih. No, potem pa je še Volk, ki smo mu pred nosom speljale Sivega volka (kakšno naključje!), ki ga je hotel preplezati s poznavalcem in opremljevalcem priljubljene stene, Supinom, začel govoriti nekaj o tem, da je pametno dobro zapreti nahrbtnik, če ga pustiš pod steno, da domov ne prineseš kake “vrvi” preveč … Motivacija pa taka, al!
Dekleti sta smer preplezali z užitkom in brez težav, čeprav je bila to njuna prva smer v taki skali, tako da jima kmalu “grozi” Friko (le da tega še ne vesta, med spustom po vrvi pa sta celo začeli govoriti nekaj o tem, da bi bilo fajn, če bi trajal malo dlje (kot da niso štirje dovolj).
Da se je dan bolj zavlekel, kot smo načrtovale, najbrž ni treba omeniti, je pa res, da smo to kljub nenačrtovanju pričakovale, saj smo preventivno poskrbele za varstvo otrok. Tudi zato, ker postanek pri Zadružniku spada k plezariji v tistih koncih. Megines (Opa bato, IPA), s katerim smo nazdravile pod steno, pa sta si dekleti zaslužili že med dostopom (saj veste: kače tu in tam in povsod …).
Petra in Polona, v veselje mi je bilo plezati z vama! In hvala za zaupanje! Razturata!
Zdaj pa trenirat za Frikota!
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Foto: Petra Pečovnik, Marta Krejan Čokl