Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Reinhold Messner:

Rezultat iskanja slik za reinhold messnerVečer, V soboto - Zvezdana Bercko: ... Vse, kar počnem, počnem strastno

Pogled Reinholda Messnerja na 72 let njegovega samosvojega življenja, v katerem še naprej išče vedno nove smeri.
Doživeti. Preživeti. Živeti. Tako bi lahko prevedli besedno igro v nemščini iz naslova predavanja Reinholda Messnerja. Pred njegovim nedavnim nastopom v Gradcu, ko si je vzel nekaj časa posebej za Večer, sem hotela najprej preveriti, ali sem naslov razumela pravilno. Bo govoril o vsem naštetem?
"Da. Predvsem pa o življenju. O življenju s perspektive, s katere ljudje običajno ne gledajo nanj."

Rezultat iskanja slik za reinhold messnerReinhold Messner, verjetno največji pustolovec našega časa, tudi na svoje življenje gleda na samosvoj način. Tako kot ga je in ga še živi samosvoje. Seveda bi lahko zgolj o svojih dosežkih, s katerimi je vsakič premikal meje mogočega, govoril ure in ure. A ti dajejo zgolj okvir njegovim poglobljenim razmišljanjem o pogumu in strahu, strasti in egoizmu, instinktu in odgovornosti, radovednosti in sramu, nočnih morah in novih začetkih, soočenju s smrtjo in preživetju ...

Alpinizem je nevaren, tako je

Če bi posneli film o svojem življenju, bi ga naslovili Leta nevarnega življenja? Ste živeli nevarno?
"Da, vsaj delno. Sem pa skušal omejevati tveganje na najmanjšo možno mero."

Kaj je za vas sploh nevarno?
"Na splošno je nevarno iti v situacije, v okolje, ker ni nobene infrastrukture, zdravnikov, kjer pada kamenje, se prožijo plazovi, sekajo strele, se odpirajo ledeniške razpoke. Celotnega sistema varnosti, kot ga imamo v mestih, tam ni, torej je situacija nevarna."

Vi celo pravite, da alpinizem mora biti nevaren.
"Ne pravim, da mora biti nevaren, alpinizem je nevaren. Tako je."

Ste še vedno živi, medtem ko mnogi vaši kolegi, plezalci, pustolovci niso ...
"Res, mnogi niso."

Kaj je bilo ključno za vaše preživetje? So bili to znanje, izkušnje, osredotočenost ali zgolj sreča?
"Tudi sreča. Bilo je nekaj situacij, ko bi lahko umrl, pa sem imel srečo, da nisem. Ampak mislim, da je najbolj pomemben instinkt, ki ga pridobivaš počasi, z izkušnjami. Pa tudi zelo previden sem. Nasploh. Zelo previden človek sem, bojim se, če nekaj ni popolno."

Nekoč ste izjavili, da niste bili velikokrat v resnični nevarnosti. Mogoče le kakih stokrat, ste rekli.
"Ni bilo tolikokrat. Nekajkrat pa. Druge situacije sem obvladal, jih razumel. Res pa sem se učil počasi, začel sem že kot otrok in se učil preživeti. Zdaj pa se tako ali tako ne lotevam več nevarnih podvigov, prestar sem za to. Ne bi bilo pametno."

Pravite, da človek mora iti do meja možnosti preživetja, da dobi izkušnjo. In vi ste šli velikokrat do samega roba.
"To je bil moj pristop. Ne samo moj, mnogo ljudi to počne, gredo do roba možnosti. To je del te aktivnosti, ker to ni šport, to je pustolovščina."

Pogum za strah

Odkrito govori o strahu. "Strah sodi k alpinizmu. Ne poznam nobenega alpinista, ki ga ne bi bilo strah," je pripovedoval občinstvu. "Že v vsakdanjem življenju imamo vsak svoje skrbi in strahove, kadar pa gremo v neznano, saj vsaka pustolovščina je nekaj neznanega, je strah še bolj razumljiv. Bolje kot sem pripravljen, manj je strahu, a vseeno je potrebno nekaj poguma, da se odpravim, da začnem. Takrat navadno strahovi izginejo. Če pa oklevam, če ne začnem takoj z akcijo, pa po navadi naraščajo."

Verjetno večina ljudi misli, da je svoje najtežje vzpone opravil v Himalaji. Pa to ne drži. Najtežji vzpon je, tako je povedal, opravil že pred skoraj 50 leti, leta 1968, ko sta z bratom Güntherjem v domačih Dolomitih plezala na Heiligkreuzkofel, 2907 metrov visok vrh v skupini Fanes. "To je 600 metrov visoka stena, sestavljena iz navpičnih gladkih plošč. Drugega dne plezanja sem, že v zgornjem delu stene, naletel na pasažo, ko nisem mogel ne naprej, ne nazaj, ne levo, ne desno. Brat je bil kakih 35 metrov pod menoj, jaz pa brez vsake ideje. S skrajnimi močmi sem se držal na ozki polički in v zadnjem trenutku, ko sem že izgubljal moči, sem vse postavil na eno karto, pozabil vse na tem svetu in z nadčloveško močjo, ki je v normalnih razmerah ne bi imel, nekako preplezal to pasažo, ki je potem več kot desetletje ni nihče več ponovil."

Takrat, pri 22 letih, je napisal svojo filozofijo plezanja, esej Umor nemogočega, kjer je predstavil svoj pogled na alpinizem. Zagovarjal je stališče, da naj plezalec skuša preplezati steno s pomočjo njenih naravnih razčlemb, ne da si pri tem pomaga s klini, ki jih zavrta v gladko steno. S svedrovci je mogoče preplezati vsako steno po katerikoli liniji, a s tem "umoriš nemogoče", gore degradiraš na raven telovadnega poligona.

Mogoče in nemogoče

Plezali ste na najvišje vrhove sveta, da bi prišli bližje sebi, pišete v svojih knjigah. Kaj ste ugotovili tam?
"O tem govorim na svojih predavanjih. O življenju. O tem, kako smo narejeni, kako je narejena narava. Naravo imamo v sebi, a v civilizaciji tega ne potrebujemo, ker imamo veliko pravil in varnostnih zagotovil. Če pa gremo v divjino, je popolnoma drugače, tam živimo, kot so živela človeška bitja pred sto tisoč leti."

Verjetno ne moremo reči, da je tako bolje. Je pa bolj prvinsko, bolj pristno?
"Ni bistveno, ali je bolj prvinsko ali ne, ali je boljše ali slabše. Drugače je."

Vi tako ali tako nikoli ne delite stvari na boljše in slabše, pravilne in nepravilne, temveč zgolj na mogoče in nemogoče.
"Drži."

Poskusili ste veliko stvari, ki so veljale za nemogoče.
"V civilizaciji živimo tako, da sledimo pravilom, ki zapovedujejo, kaj je prav in kaj narobe. Toda če grem v pustolovščino, je bistveno le to, ali je mogoče ali ni. Lahko to naredim ali ne. Ne gre za prav ali narobe. Kdo lahko reče, kaj je prav in kaj narobe?"

Ste že kot otrok imeli vizijo, kakšno bo vaše življenje, ali ste hoteli le iskati svobodo?
"Plezati sem začel, ker je to bila možnost, da pridem iz ozke doline, v kateri sem odraščal. Pri dvajsetih sem spoznal, da je po svetu, ali vsaj po Evropi, veliko alpinistov, da sem le eden od njih. Pri 25-ih sem se moral odločiti, ali bom poklicni alpinist, svobodni pustolovec ali arhitekt. Lahko bi postal tudi arhitekt. Saj zdaj delno tudi sem."

Seveda, naredili ste vse te muzeje ...
"V življenju sem počel veliko popolnoma različnih stvari."

Usodni Nanga Parbat

In vse, kar je počel v življenju, je počel s strastjo, je poudaril na predavanju. "Vedno sem vse počel s strastjo, že ko sem kot majhen fant plezal na dolomitske vrhove, in tudi zadnjih 15 let, ko se posvečam predvsem svojim muzejem." V življenju je šel skozi faze, ko se na nekem področju ni mogel več razvijati naprej, se je lotil drugega.

Odrasel je v ozki dolini sredi Dolomitov, v kateri pozimi tri mesece ne vidijo sonca. "Dolina ni ozka smo geografsko, ozka je bila tudi miselno, župan in učitelj sta zapovedovala in kontrolirala, kako živimo." Pri Messnerjevih na hribovski kmetiji je bilo devet otrok, štirje fantje, vmes eno dekle in potem še štirje fantje. Za konec tedna so šli v hribe, na vrhove, s katerih so lahko videli iz ozke doline. "Od takrat sem popotnik, ki išče horizonte. Še vedno skušam ugotoviti, kaj je za zadnjim horizontom."
Od mladih nog sta bila v navezi z bratom Güntherjem. Najprej sta plezala v Dolomitih, ki so za Reinholda Messnerja še vedno najlepše gorovje na Zemlji. Potem ju je pot vodila vedno višje, v Alpe in slednjič v Himalajo. Na Nanga Parbat. Na goro, ki mu je spremenila ne le alpinistično kariero, ampak tudi življenje. Mnogi prisegajo, da se mu izraz na obrazu spremeni, ko govori o Nanga Parbatu. V veliki dvorani tega ne morem razločiti, a v njegovem glasu ni slišati razlike, ko v podrobnosti razčlenjuje tragedijo, ki se je zgodila leta 1970. Reinhold in Günther Messner sta bila takrat člana velike mednarodne odprave v Rupalsko steno Nanga Parbata, ki je trikrat tako visoka kot severna stena Eigerja. Potem ko se je odprava tedne dolgo brez uspeha borila s steno in se je čas iztekal, sta brata Messner izkoristila zadnjo priložnost za vzpon proti vrhu. Pravzaprav je Reinhold hotel na vrh sam, a Günther mu je vztrajno sledil. Vrh sta dosegla, ampak ... "Opazil sem, da je moj brat vse slabotnejši, izčrpan, pojavili so se prvi znaki višinske bolezni in bilo bi neodgovorno, da bi se z njim spuščal po smeri vzpona, saj nisva imela niti vrvi, ker sem mislil, da bom plezal sam. Bivakirala sva malo pod vrhom, nisva imela ne šotora, ne spalnih vreč, ne kuhalnika. Bilo je 35, 40 stopinj pod ničlo. To je bila najstrašnejša noč mojega življenja. Kot po čudežu sva preživela, se zjutraj postavila na noge in se začela spuščati na drugo, neznano stran gore. Ko se spuščaš, je težje, ker ne vidiš stene pod sabo, vse je samo kaos, negotovost. Hodil sem naprej, iskal pot in vedno znova čakal na brata. Še enkrat sva prenočila, povsem izčrpana. Ko sem naslednji dan ob vznožju ledenika iskal pot naprej, sem brata čakal zaman. Nisem ga mogel priklicati... Šel sem nazaj in ugotovil, da se je medtem na ledeniku sprožil ledeni plaz. Preživel sem še eno noč tam, ves čas iskal brata, čeprav mi je razum govoril, da je mrtev," je pripovedoval. Sam je nato nadaljeval sestop in končno naletel na domačine, ki so ga prepeljali v dolino. Člani odprave so se medtem, misleč, da sta oba brata umrla na gori, že vračali proti domu.
Tokrat sicer ni govoril o tem, a znano je, da so ga leta in leta obtoževali, da je kriv za bratovo smrt, nekateri so mu očitali, da ga je nemočnega pustil umreti ali celo pahnil v smrt, samo da bi dosegel svoj cilj. Njegovi zgodbi, da sta skupaj z bratom prečila goro in se prebila prav do vznožja zahodne stene, ni verjel skoraj nihče. Očitki, spori in prepiri so se nadaljevali 35 let. Vse do leta 2005, ko so v nenavadno toplem poletju domačini na ledeniški moreni pod Nanga Parbatom našli človeške ostanke. "Ko so me poklicali tja, sem takoj prepoznal bratova oblačila, predvsem pa čevlje, saj sva na tisti odpravi imela čevlje, posebej izdelane za naju. Forenzične preiskave so potem dokončno potrdile, da je to Günther. Po posvetu z brati in sestro sem se odločil, da ostane pod Nanga Parbatom, njegove ostanke smo tam zažgali. Kasneje sem na ta kraj povabil brate in sestro, skupaj z njihovimi otroki, 27 nas je bilo. Končno sem jim lahko pokazal, kje se je zgodilo. In predstavil sem jim človeka, ki me je takrat, pred 35 leti, našel in rešil." Ljudem v tej odročni pakistanski dolini, kjer nikoli niso imeli šole, je v znak hvaležnosti zgradil šolo. "Svet starcev, ki ima v teh krajih vso oblast, je sklenil, da lahko v šolo hodijo samo fantje. Dolgo sem se moral pogajati z njimi, preden so dovolili, da se lahko šolajo tudi deklice."

Sreča je uresničiti sanje

Pravite, da sreča ni v doseganju ciljev, sreča je slediti sanjam.
"Res. Ampak ne le sanjati, sanjati je lahko, sreča je uresničiti sanje. V aktivnosti, v realizaciji sanj je sreča. Takrat se ne sprašuješ več, ali si srečen ali ne. Srečen si. Pika."

Nekaj podobnega - da kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi -, je rekel slovenski alpinist Nejc Zaplotnik ...
"Spomnim se ga. Umrl je mlad, v 80-ih ..."

1983.
"Na Gašerbrumu ..."

Pod Manaslujem.
"Manaslu, točno, v južni steni. Prvi sem jo preplezal."

Že vrsto let ste tesno povezani s slovenskim alpinizmom in alpinisti. Kako ste prišli v stik z njimi?
"Slovenski alpinizem je zelo pomemben. Slovenija je majhna dežela, a je dala veliko dobrih alpinistov. V 80. letih se je začel vzpon slovenskega alpinizma, v 90. je Slovenija postala vodilna na svetu, zlasti pri vzponih na najvišje vrhove, kjer je odvzela primat Poljakom. Ker beležim tudi zgodovino himalajizma, me je zanimalo, kaj počnejo Slovenci, spoznal sem Tomaža Humarja in še veliko drugih plezalcev."

Kaj je po vaši oceni najboljše, kar so naredili slovenski alpinisti?
"Everest, direktna smer po zahodnem grebenu, Humarjev solovzpon v južni steni Daulagirija, pa še mnogo drugih vzponov, denimo južna stena Makaluja, sam sem poskušal, pa mi ni uspelo, njim pa je leta 1975."

To je bil prvi osemtisočak za Slovenijo.
"Čudovita smer."

Še vedno spremljate slovenski alpinizem, tudi mlajše generacije?

"Še vedno so med najboljšimi. Toda v zadnjih desetletjih je alpinizem postal globalen, ni več omejen samo na alpske države. Plezajo denimo Belgijci, Nizozemci, Južnoafričani ..."

Vi pa z žalostjo ugotavljate, da je alpinizem danes bolj šport kot pustolovščina.
"Alpinizem je danes razdeljen na veliko različnih disciplin. Njegov športni del, na primer plezanje v dvoranah, se hitro razvija, postaja vse bolj priljubljeno. Tako imenovanega tradicionalnega alpinizma je manj, z njim se ukvarja manj ljudi, a tisti, ki se, so veliko boljši, kot smo bili pred 20 ali 30 leti, imajo več znanja, boljšo opremo, med njimi vlada velika tekmovalnost."

Zakaj je tradicionalnega, pustolovskega alpinizma manj? Je prenevaren?
"Ker je težko o tem pripovedovati, iz tega narediti zgodbo. V 50. letih prejšnjega stoletja, ko so ljudje splezali na prve osemtisočake, je bilo lahko. Še vedno je bilo mogoče tudi v mojem času, ko smo delali prve solo vzpone na osemtisočake ali prvi vzpon brez uporabe dodatnega kisika na Everest. Danes pa je večina težkih smeri na visoke vrhove že preplezana. Mladi plezalci sicer plezajo zelo težke smeri, stene na šest- in sedemtisočake, a nihče ne ve za to. Pridejo domov in povedo, preplezal sem novo smer na drugi vrh Kunyang Kisha, toda navadni ljudje nimajo pojma, kje in kaj to je. Zaradi tega pomanjkanja zanimanja se je fokus s tradicionalnega alpinizma prenesel na tekmovalno plezanje, na prihodnjih olimpijskih igrah bo tovrstno plezanje postalo olimpijski šport. Toda to je šport, to je plezanje v dvoranah, to ni klasični alpinizem. V severni steni Eigerja ne morete imeti olimpijade. Menim, da je najboljša možnost, da se v gorah kaj naučimo o sebi, klasični alpinizem. To je kulturna aktivnost, manj športna, v alpinizmu imate opraviti s kulturo, zgodovino, literaturo, umetnostjo ... Ker lepa smer je umetniško delo."

Kje vidite prihodnost klasičnega, tradicionalnega alpinizma?
"Menim, da se bo razvijal naprej, a zdi se, da bo na koncu vendarle prevladal športni del. Poseben muzej, namenjen klasičnemu alpinizmu, sem naredil prav zato, da ne bi bil pozabljen. Ampak ne pravim, da je s športnim plezanjem kaj prav ali narobe, vse je mogoče, vsakemu je dovoljeno, da počne, kar hoče. Toda bila bi škoda, če naslednje generacije in generacije za njimi ne bi več vedele, kaj je mogoče v klasičnem alpinizmu."

Ne umreti je umetnost

Ko plezaš na visoke gore, ni več prisotno samo vprašanje strahu, ampak tudi preživetja. Ko stopiš iz varnosti urbanega sveta, ko greš tja, kjer ni nobenih pravil več, moraš prevzeti vso odgovornost nase. Kaj pa odgovornost do bližnjih? Kar sam občinstvu postavi vprašanje, ki mu ga postavljajo mnogi. In napove, da se bo odgovor marsikomu zdel povsem shizofren. "Gremo tja, kjer bi lahko umrli, zato, da ne bi umrli. In samo zato, ker bi lahko umrli, je ne umreti umetnost. Če v alpinizmu ne bi bila prisotna nevarnost, smrtna nevarnost, bi bil le igra, ampak tradicionalni alpinizem ni igra, je resno življenje, saj gre za življenje. In nasprotno bi lahko rekli, da potem, ko kljub strašnim nevarnostim in naporom ne umremo, doživimo nekakšen občutek ponovnega rojstva. To je ta igra mogočega in nemogočega."
Ta igra se ponavlja vedno znova. "Ko sem bil mlad plezalec, v 60. letih prejšnjega stoletja, je za največji dosežek veljal preplezan trojček treh problemov Alp: severnih sten Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorasses." In danes? "V severnem pobočju Gašerbruma je stena, ki jo imajo mladi plezalci za naslednji cilj. Ta stena je podobno kot Eigerjeva previsna, podobno vremensko negotova, saj s severa prihajajo mokri oblaki, tam začne snežiti prej kot na drugih vrhovih, povrhu vsega pa je stena dvakrat tako visoka kot Eigerjeva. Ampak ko bodo to preplezali, se bo nekje na Zemlji pojavil nov simbol nemogočega. In plezalci bodo spet tako dolgo poskušali, dokler ga ne bodo preplezali. In potem naslednjega in naslednjega.
Zase pa brez sprenevedanja priznava, da v njegovi starosti postajajo gore zanj vse višje in strmejše. A za 70. rojstni dan je s sinom preplezal verigo Geislergruppe, masiv špičastih vrhov nad njegovo domačo dolino v Dolomitih, tam, kjer se je naučil plezati. "Nisva se povzpela na nobenega od vrhov, ampak sva po diagonali prečila ves skalni masiv. Tega ne bi mogel preplezati sam, tudi v navezi s šibkejšim soplezalcem ne, a s sinom, ki mu popolnoma zaupam, je bilo to čudovito skupno doživetje. In menim, da je to pot za razvoj tradicionalnega alpinizma v prihodnje, cilj od težavnosti, od direktnih vzponov na vrhove prenesti na tovrstne ‘ovinkaste‘ poti, kjer se izpostavljaš tej čudoviti naravi in s tem dobiš izkušnjo o samem sebi."

Prisiljeni smo se povezati

Kaj pa nevarnosti v vsakdanjem življenju? Dandanes se zdi se, da tudi vsakdan postaja vse bolj nevaren, grožnje prihajajo od vsepovsod.
"Postajamo vse bolj individualisti in naš klasični demokratični politični sistem je na preizkušnji. Zdi se, da se bodo v prihodnjih desetletjih pojavili drugačni politični sistemi, denimo kar zdaj Američani poskušajo, to je vertikalna demokracija, ne več horizontalna. V Rusiji je podobno, pa v Turčiji. Demokratični sistemi so bili bolj ali manj izumljeni v Evropi, in če jih ne bomo uspeli zaščitili, ker bo Evropa razpadla, ne vem, kaj se bo zgodilo."

Morda bi se morali vrniti v politiko?
"Ne, prestar sem za to. Pet let sem bil v politiki, zame je bilo zanimivo, da sem videl, kako politika deluje, kaj je v ozadju. To je bil del mojega življenja, a nikoli ni bil moj namen postati politik."

Bili ste poslanec evropskega parlamenta. Vedno pravite, da niste ne Avstrijec, ne Italijan, ste Južnotirolec in Evropejec.
"Sem Južnotirolec, Evropejec in državljan tega sveta."

Kako se danes počutite v Evropi, kjer so ograje na mejah, kjer se vse države zapirajo vase ...
"Ne vse, nikakor ne vse. Nemčija je še vedno pripravljena sprejeti migrante, Avstrija tudi nekaj, v Italiji smo jih prisiljeni sprejemati, saj jih ne moremo pustiti umreti. Če bodo Evropejci skupaj spoznali, da če povabimo te ljudi v primernem številu - največ verjetno Nemčija, ki je po številkah največja in najmočnejša država, Slovenija, ker je majhna država, jih pač ne more toliko -, bi to funkcioniralo. Zelo pa me čudi, da države, ki so v zadnjih 30 letih po zlomu sovjetskega sistema dobile veliko pomoči od Evrope, ravnajo najbolj egoistično. Nočejo deliti svoje blaginje. Poljska, denimo, kjer voditelji gradijo podoben sistem, kot so ga imeli prej pod Sovjeti."

Kako vidite prihodnost Evrope, ste še optimist?
"Sem še vedno optimist. Menim, da bodo ljudje spoznali pomen naše klasične demokracije, še posebej zdaj, ko vidijo, kaj se dogaja v ZDA, kjer Trump vsakodnevno skuša zmanjševati svobodo. Saj ljudje niso neumni, volili bodo tako, da bosta naša svoboda in demokratični sistem preživela. Menim, da smo se zdaj v Evropi prisiljeni še tesneje povezati."

Moj jezik je več kot znanje jezikov

Da bi se morali tesneje povezati, pravi človek, ki velja za samotarja. "Vem za te oznake, ampak v resnici nisem tak. Sem družaben človek, tudi na poti sem raje s partnerjem ali partnerko kot sam. Na obrazu drugega lahko prepoznam, kaj čuti. In če si dva delita strah, ga je le še pol. Ampak vedno sem delal tudi solo vzpone in odprave, v vsakem obdobju svojega življenja, da bi ugotovil, ali imam še moč sam priti do dna temu arhaičnemu svetu. Kajti če se ne znamo vsaj tu in tam poglobiti vase, tudi drugemu ne moremo narediti kaj dobrega." Veliko dobrega je naredil za ljudi v deželah, ki jih je obiskal. Gradil je šole, bolnišnice, mostove. Pa o tem govori bolj mimogrede. Če bi seštel vse dni, ki jih je preživel z domačini na vseh koncih sveta, bi se jih nabralo za najmanj deset let. "Pogosto me sprašujejo, kako sem se pogovarjal s temi ljudmi. Moj jezik je več kot znanje jezikov. Govoril sem z rokami in nogami, z izrazom na obrazu. Ljudje se lahko dobro razumemo, če smo z očmi na isti višini. Takrat smo si enaki, nihče ni vzvišen nad drugim in nihče ni podrejen. Vedno sem se z vsemi najbolje razumel, ko smo komunicirali v višini oči."

Še eno vrsto povezovanja je omenil. Povezovanje naravne in kulturne krajine. V zadnjih 30 letih je sicer o tem vprašanju manj govoril, a več naredil. Juval, grad in zapuščeno posestvo na Južnem Tirolskem, ki ga je kupil pred več kot 30 leti in ga rešil pred propadom, danes ni le njegov dom in sedež enega od njegovih šestih muzejev, je tudi samooskrbna kmetija. Taka kot so bile nekoč v Alpah. Na njej pridelujejo vse, kar je potrebno za življenje - les za kurjavo, zelenjavo, žita, sadje ... "Skupaj s sodelavci sem potreboval več let, da sem zapuščeno posestvo kolikor toliko kultiviral. A zdaj bi, če bi nastopila velika kriza, tu lahko preživela ne samo moja družina, tudi družine mojih bratov in sestre bi se lahko zatekle sem, tu imajo vse, kar potrebujejo. In za vsak primer, če bi kriza res dolgo trajala, sem zasadil tudi vinograd. Preskrbljen sem. Veliko bolje je imeti v rezervi tako samooskrbno kmetijo kot pa kakšne papirje na banki." •

Zvezdana Bercko


Rojen 17. septembra 1944 na Južnem Tirolskem, državljan Italije z nemščino kot maternim jezikom. Alpinist in vsestranski pustolovec. Kot prvi na svetu je preplezal vseh 14 osemtisočakov, kot prvi se je na Everest povzpel brez uporabe dodatnega kisika, opravil je prvi solo prvenstveni vzpon na osemtisočak. Velja za svetovno alpinistično avtoriteto številka ena. Potem je alpinizem zamenjal za drugačne pustolovščine, peš je prečkal Grenlandijo, Antarktiko, puščavi Gobi in Takla Makan, iskal je jetija. Pet let je bil poslanec v Evropskem parlamentu. Avtor več kot 40 knjig, več deset dokumentarnih filmov, predava po vsem svetu. Oče štirih otrok. Ustanovitelj verige gorniških muzejev Messner Mountain Museum z zelo posebnimi muzeji že na šestih lokacijah.


 

Vecer.si 29.04.2017
Reinhold Messner: Vse, kar počnem, počnem strastno

  • Sem popotnik, ki išče horizonte. Še vedno skušam ugotoviti, kaj je za zadnjim horizontom.
  • Ljudje se najbolje razumemo, ko komuniciramo z očmi na isti višini. Takrat smo si enaki, nihče ni vzvišen nad drugim in nihče ni podrejen.
  • V civilizaciji živimo tako, da sledimo pravilom, kaj je prav in kaj narobe. Toda če grem v pustolovščino, je bistveno zgolj to, ali je mogoče ali ni.

 

Kategorije:
Novosti Tuje ALP TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti