Kaj me drži med nebom in zemljo, se sprašuje Engelbert Guggenberger v svoji novi knjigi V vertikali (In der Vertikale).
In v tej odlični knjigi - vsebinsko nekje na meji med filozofijo alpinizma, zazrtostjo v presežno in še kako realnimi oprimki srhljive lepote gora - avtor razmišlja o štirinajstih vidikih zahajanja v vertikalo. V svet navpičnice, kjer se neprestano srečujeta zemeljska težnost in človekovo hrepenenje po višavah, po modrem nebu, ki se pne nekje nad veličastnimi stenami Dolomitov in Karnijskih Alp. Engelbert Guggenberger, rojen v dolini Lesachtal (www.gore-ljudje.net/novosti/125206/), duhovnik in generalni vikar krške škofije (Gurk) na avstrijskem Koroškem, je odličen alpinist, ki tudi v zrelih letih posega po vzponih najvišje težavnosti. Obenem pa je mojster besede, odličnih primer, spretno pa v svoja razmišljanja vpleta tudi pomenljive navedke. Knjiga In der Vertikale ni bila načrtovana in je nastala, ko je po nesrečnem padcu pred dvema letoma avtor prisilno počival in okreval. In razmišljal ter se spominjal svojih nepozabnih vzponov.
Najbolje je, da knjigo predstavimo kar z naslovi poglavij, saj že ta povedo vse, s čimer se ljubitelji gora in vertikale srečujejo na svojih poteh med nebom in zemljo. In naslovi so tudi svojevrstna miselna popotnica v gore.
Vse se začne s hrepenenjem. Kako tudi ne! Vedno prisotna želja, neustavljiva sila, ki še v hladu noči iz toplih postelj zvabi gornike, da se podajo v grobo in nevarno skalovje. Pri tem avtor navaja, kar je zapisal Antoine de Saint Exupery: »Če želiš zgraditi ladjo, ne zberi mož in jim reci, naj poiščejo les, ne razdeli jim dela, pač pa jih najprej nauči hrepenenja po daljnem, neskončnem morju.« S temi mislimi z Engelbertom Guggenbergerjem preplezamo smer Constantini-Apollonio v stebru (Il Pilastro) Tofane di Rozes nad Cortino d`Ampezzo.
Stebri, ki kipijo v nebo. Negotovo vreme. Zaupanje v lastne moči. Vse to se postavi pred gornika, ki prispe pod steno.
Svet stebrov in vertikale v pogorju Tofan.
Kam torej gremo? Iskanje primernega cilja je naslednji korak, ko hrepenenje že dobiva konkretne obrise. Ko se že izrisuje naslednja pot, pot, ki je tudi svojevrstno romanje, tudi k samemu sebi. Pot, ki prinese veselje, uspehe, pa tudi težave. In tu, kot veren človek, avtor čuti tudi božje spremstvo. Postreže nam z zanimivim navedkom kanadske mladinske pisateljice Margaret Fishback Powers, ki opisuje pogovor starega moža z bogom. Ko se mož ozira na svoje prehojeno življenje, vidi dostikrat dve sledi (svojo in božjo), na tistih mestih, kjer mu je bilo najbolj hudo, pa le eno. In vpraša: »Bog, kje pa si bil tedaj?« In le-ta mu odgovori: »Takrat sem te nosil na svojih rokah.« Z avtorjem ob teh razmišljanjih plezamo smer Via delle Guide v gori Crozzon di Brenta v Brentskih Dolomitih.
Bodi, kdor si! Tam, v steni, ni prostora za pretvarjanje. V gorah smo najbolj pristni, tam so doživetja najbolj prvinska, naši odnosi najbolj iskreni. Skala v mogočnih stolpih, »turnih«, ki v Dolomitih kipijo več sto, tudi tisoč metrov v nebo, dobi svoje lastno poslanstvo. Stolpi, najbolj prvinska oblika vertikale, so pralik, ki je v kolektivni zavesti človeštva globoko zasidran v našo dušo. Ob razmišljanjih o tem, kako, preden gradimo svoj stolp (planinsko turo), preverimo, koliko imamo sredstev (lastnih moči in pripravljenosti), z Engelbertom Guggenbergerjem preplezamo smer Carlesso-Menti v Torre di Valgrande v Civetti.
Sreča podpira dobro pripravljenega duha. V gorah naletimo na najrazličnejše zadrege in v tem poglavju avtor razmišlja, ko z njim plezamo smer Mazzilis-Di Lenardo na gori Monte Avanza v Karnijskih Alpah, kako te zadrege ustvarjalno reševati. Dostikrat so težave na meji, ko tudi lastna ustvarjalnost in iznajdljivost nista dovolj, ko je potrebno tudi nekaj sreče. In prav širina duha, pripravljenost, sposobnost, izkušnje, ob strasti in želji dajo dovolj podlage, da lahko tudi sreča v gorah kam »podstavi svojo roko«. Odlično poglavje, ki vsakogar spodbudi k ustvarjalnosti.
Želi spremembo! Ko z avtorjem plezamo smer Messner-Frisch v »velikem zidu« gore Heiligkreuzkofel v Ampezzanskih Dolomitih, razmišljamo o zidovih, stenah, ki se v življenju postavijo pred nas. Ko poti naprej ni videti. Smrt, bolezen, velika težava. Zdi se, da več ni mogoče. Tedaj je potrebna sprememba. V razmišljanju, v obnašanju, v naravnanosti. Veliko vzporednic je tu s plezalnim vzponom, s hojo na goro. Avtor pravi, naj se v primeru kakršnihkoli težav ne sprašujemo »Zakaj?«, ker nas to drži v preteklosti, pač pa »Čemu?«, ker si s tem puščamo odprto pot naprej, navzgor. Ker si odpiramo nove perspektive.
Na svet navezani – proti nebu. V slogu podnaslova knjige se avtor vzpenja po nebeški lestvi, ki se pne med zemljo in nebom. Med gravitacijo in hrepenenjem. Idealna osemstometrska linija Cozzolinijeve zajede v Malem Mangartu (tu avtor omeni le italijansko stran - tudi naše - gore) ponuja dovolj časa za tak razmislek. Poglobi se v duhovnost, v presežno. Ko smo tu in zdaj, sredi stene, že čutimo zmagoslavje vrha. A ne le tistega kamnitega, nad našo smerjo, pač pa v lepoti slišimo tudi glasbo onostranstva.
Trije pogledi pripomorejo k tvoji sreči. Kako simbolično! Med plezanjem smeri Cassin v severni steni Zahodne Cine (Zinne), v eni od treh »sestra«, se Engelbert Guggenberger spomni ljudske modrosti: »Trije pogledi pripomorejo k tvoji sreči: naprej, navzgor in nazaj.« Vsakdo, ki hodi v gore, ve – naprej in navzgor (tudi miselno), a z modrostjo tudi nazaj, če ne gre ali je prenevarno. Tudi, če je potreben »abzajl« (spuščanje po vrvi).
Brez napetosti ni življenjske radosti. Že od otroških let človek hoče navzgor, pleza na stole, drevesa, gore. Dostikrat se podaja v nevarnosti, najmanj pa v negotovost. V gorah je skoraj vedno tako. Vedno znova. Kajti cilj je pot, zato vrh stene ali gore pomeni le začetek nove poti, novo željo – in napetost. Včasih prijetno, pogosteje ne. Poiskati moramo neko ravnotežje, primerno pot, na kateri smo v stanju t.i. »flowa« - ko smo kot otrok, ki se zamoti z igro. Srečni, pozorni, ko časa še opazimo ne. Gotovo je bilo tako avtorju knjige tudi v mogočni Civetti v smeri Philipp-Flamm, v kateri z bralcem razpreda te misli.
Čakati ali tvegati? Upati si. Biti predrzen – ali preudaren? Taka vprašanja se porajajo vsem, ki se odpravljajo v težke smeri, tako se je spraševal tudi avtor knjige, ko je odhajal v severno steno Velike Cine (Zinne) v smer Hasse-Brandler. Veliko negotovosti: da bo šlo počasneje, da se bo vreme skvarilo prej, da izstop ali povratek ne bo mogoč. Kje je meja med željo po neznanem, zvedavostjo, neučakanostjo - in preudarnostjo? In zakaj potem tvegamo? Je to želja, da bi tveganje spremenili v občutek, da zmoremo, v občutek varnosti, kot to počne otrok. Ko shodi in vedno znova pada in vstaja? Bolj ko smo v divjem svetu gora, bolj so ta vprašanja na mestu.
Tri Cine (Tre Cime / Drei Zinnen) so eden od simbolov Dolomitov. Ne le za zaradi presunljive lepote, pač pa tudi zaradi neusmiljene vertikale, v kateri se preizkušajo vsi, ki jih nekaj "drži med nebom in zemljo".
Le s srcem dobro vidimo. Naveza. Prijatelj. Ki mu zaupaš. S katerim deliš dobro in hudo. In s katerim deliš vso lepoto gora, veselje uspeha in srečne vrnitve. Prav o tem piše Engelbert Guggenberger v tem poglavju, o tisti srčni strani zahajanja v gore, ki je povezana s prijateljstvi, tudi z odgovornostjo. Predvsem pa s povezanostjo, ki presega goli razum. Kajti oči vidijo le površino, srce vidi globlje in dlje. Razmišljanje ob vzponu v smeri Mazzilis-Frezza gore Monte Avanza v Karnijskih Alpah je en sam poklon prijateljstvom – kajti: »Kar je za ptice moč zamahov kril, to je za človeka prijateljstvo; dvigne ga nad prah Zemlje.« (Zenta Maurina)
Upanje in strah ne spremenita vremena. To poglavje ne potrebuje komentarja – saj vsak gornik ve, da se mora z vremenom soočiti, ga predvideti, se mu prilagoditi, če se ne razvija tako, kot je pričakovano. Prav o tem razmišlja avtor v smeri Don Kihot v Marmoladi. Tudi vreme mu gre na roko, saj se bliža poslabšanje.
Življenju daj sanje. To je le pol misli. Kajti sanje same ne pomagajo, posebej, če stoji pred teboj smer Cassin v Torre Trieste v Civetti. Drugi del misli namreč pravi: »… in daj sanjam življenje!« Uresničevanje sanj zahteva odločitev stopiti na pot. Začeti. Vstati sredi noči, oprtati težak nahrbtnik, pristopiti čez naporno rušje do stene … In tako je pri mnogih odločitvah v življenju, pri naporih, kjer moramo najprej verjeti, sanjati, da bo – in ko imamo te sanje, jim vdihnemo življenje. In gremo navzgor.
Uspeh ni božjega imena. Zmaga in poraz. Iz obeh se učimo, za oba smo odgovorni sami. Naslov tega poglavja je stavek, ki ga je zapisal judovski filozof Martin Buber, in pove, da moramo, kot Kristus, križ vzeti na svoje rame. Včasih sta zmaga in poraz daleč vsaksebi, včasih pa nevarno blizu. Preblizu. V tem poglavju se prepletata razmišljanje o usodi in opis težkega plezanja smeri Messner-Führe v srednjem stebru Heiligkreuzkofla v Ampezzanskih Dolomitih. Kajti tam se, tik pred zaključkom izjemno težke smeri, avtorju zgodi nesreča - težka poškodba noge, hitro reševanje in dolgo okrevanje. Ravno dovolj, da je nastala ta knjiga.
Kar podeduješ od očetov. Najlepši zaključek, ki si ga lahko mislimo. Starši so nas nekaj naučili, v nas zasejali želje, usmeritve. In Engelbert Guggenberger je še kot otrok doživel najbolj pristen stik z gorami, saj je poletja preživljal v koči Hochweiβsteinhaus v Karnijskih Alpah, visoko nad rodno dolino Lesachtal. Starši so bili tam oskrbniki in ljubezen do gora in narave mu je bila tako dobesedno vcepljena v dušo – ne, da bi njegova mama sploh želela. Da, verjetno tudi tisti, ki radi zahajamo v gore, najdemo koga, ki nam je podaril svojo »zapuščino«. Misli vrejo, ko avtor pleza smer Solero-Malaguti v severni steni Monte Chiadenis v bližini koče. Zaključno poglavje je osebni premislek avtorja o življenju, ki so ga (poleg številnih stvari) zapolnile tudi gore. In pravi, da so gore, v skladu z njegovo versko usmeritvijo, tisto, kar ga srečno drži med nebom in zemljo.
Koča Hochweiβsteinhaus v zahodnem delu Karnijskih Alp nad dolino Lesachtal. Avtor knjige Engelbert Guggenberger je tu preživljal otroška leta, saj so starši oskrbovali kočo. Gore je tako imel dobesedno - pred domačim pragom.
Upajmo, da bo ta odlična knjiga prevedena tudi v slovenščino, saj poleg tenkočutnih opisov narave in drznega plezanja v mogočnih stenah Dolomitov ponuja duhovno poglobljen vpogled v smisel bivanja. Bivanja v vertikali med nebom in zemljo.
Marjan Bradeško