Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Okno

Silvo Baznik: Pogled skozi okno kaže prve znake prebujanja jutra, ko lunin zadnji krajec še sveti na zemljo in je čas za odhod na turo.

Na drugi strani mesta poberem prijatelja Rada in na avtocesti se pridružita še Tina in Peter. Skupina je zbrana in odbrzimo v Italijo v Jezersko dolino, kjer na prevalu v Reklansko dolino ustavimo na parkirišču smučišča. Tu je naše izhodišče današnje ture. Skočimo v smučarske čevlje, oprtamo nahrbtnike in s smučmi v roki stopimo do blagajne smučišča, kjer kupimo enosmerno karto do Gilbertija. Ob pol deveti že sedimo v gondoli in se peljemo do zgornje postaje gondole.

Ko stopimo na sneg in se ozremo na sedlo Bela peč zaradi pomanjkanje snega pod sedlom spremenimo prvotni načrt in zamenjamo smer vzpona. Nebo nad gorami okoli Špika nad Policami kaže visoko sivo oblačnost, za katero pa je pas jasnine, ki uliva upanje, da bo turnim smučarjem vreme naklonjeno. Od koče se spustimo v kotanjo pod njo in uberemo proti jugovzhodu. Sneg je pomrzjen in zato nemudoma na smuči nataknemo srenače in pričnemo malce izpostavljen prečni vzpon po sledeh predhodnikov, da dosežemo prostrana smučarska pobočja pod strmo skalnato pregrado, ki poteka od Prestreljnikovega Vršiča nad Prevalo preko Prestreljnika in Peči do Srednjega Vršiča. Na trdi in pomrzjeni podlagi je še nekaj ostankov zadnjega sneženja, ki ga je veter preoblikoval v klože, a ker le tega ni veliko, ne bo predstavljal bistveno zavoro pri smučanju. Valovito pobočje nas vodi proti zahodu. Stopamo drug za drugim, prehodimo nekaj strmih predelov in se povzpnemo preko zoprno pomrzjene strmine na položnejši svet, kjer zagledamo veliko skupino turnih smučarjev, ki so se povzpeli iz doline pod Belo pečjo.

Nadaljujemo vzpon in se pridružimo sedaj že pravi procesiji pri zadnjem vzponu do želenega cilja, sedla Vršič, priljubnega turnosmučarskega cilja na severni strani Kaninskega pogorja. Med Pečmi in Srednjim Vršičem poteka stranski greben proti severu, ki se izteče z občudovanja lepim vrhom Bela peč. Na sedlu zoprno vleče in hitro ga zapustimo. Dvignemo se do Rame nad sedlom, kjer prevladuje slovenska govorica, a nas vleče še dalje in višje. Povzpnemo se po zelo strmem pobočju do naše najvišje točke vzpona. Odpnemo smuči in stopimo v OKNO v grebenu, nekje na višini okoli 2330 m. Tudi tu vleče veter, a kot še nekateri, se nekoliko zadržimo v tem naravnem oknu, kjer pogled roma na zasnežena pobočja kaninskega ledenika pod triglavo stensko pregrado, ki jo tvorijo Srednji Vršič, Visoki Kanin in Krnica. Tu so raziskovalci podzemnega sveta na račun izginotja ledenika našli zanimiva brezna. Poleti so vidni ostanki kaninskega ledenika, ki je bil največji prav v predelu med Sedlom Vršič in desnim robom severne Kaninske stene. Današnji pogled skozi okno proti severu pa razkriva že pomanjkljivo zasneženost kotanjastega snega med Prevalom Perovo in Sedlom Bela peč. Veseli, da smo se tako visoko povzpeli, se po krajšem odmoru pripravimo na smučanje.

Pod oknom stopimo na smuči in odrinemo. Prvo strmino previdno odsmučamo in ko le ta nekoliko popusti, popusti tudi napetost in predamo se užitkom smučanja pod visokimi Pečmi, postopno izgubljamo višino, prečimo nekatere strmine in gremo proti dnu doline med Gilbetijem in Prevalo. Poiščemo prehode v dolino in na dnu doline prilepimo kože na smuči, naredimo sedaj odmor na pomladanskem soncu, ki prijetno greje in nato pričnemo vzpon ob robu smučarske proge. Prijatelji želijo iti do Škrbine pod Prestreljnikom, jaz pa sem zadovoljen z vzponom na Prevalo in zato se dogovorimo, da gremo z dvema hitrostima naprej. Prijatelji stopajo hitreje naprej, jaz pa v svojem ritmu z večkratnimi postanki na poti dosežem sedlo Prevala, kjer nad Krnico ob sedežnici uredim prostor za počitek in okrepčilo iz nahrbtnika. Od zadnjega smučanja v Krnico je pobralo kar nekaj snega, a vendar smučine kažejo, da so tu smučali tudi po zadnjem sneženju. Toplo sonce me greje, ko meglice in oblaki prekrivajo nasproti ležeče gore nad Bovcem. Kdor čaka, dočaka in dočakal sem prijatelje, ki so smučali s sedla med Škrbino in Prestreljenikom. Še skupinsko fotografiranje in čas je za odhod. Smučamo po progi, ki ima še dovolj snega za brezskrbno vijuganje medtem, ko so pobočja na obeh straneh že polna kamenja, ki gleda nad snežnim pregrinjalom. Smuka je odlična in hitro smo globoko v konti, kjer smuči romajo na nahrbtnike, mi pa peške naredimo pot navzgor do Gilbertija.

Še zadnjič se ozremo na pobočja od Lope do Bele peči in pričnemo smuko v dolino. Smučišče v dolino je uradno zaprto, a začudo še zelo dobro za smuko. Tokrat smučamo po levem kraku smučišča in z nekaj odrsavanja in kratkega prestopa pridemo skoraj do dna, do mesta, kjer gre desno kopna pot do parkirišča. Tu ponovno namestimo smuči na nahrbtnike in peške stopimo do avtomobiov. Tura je zaključena in prijetno utrujeni se pogreznemo v sedeže avtomobilov in odpeljemo. Na poti v Dovje se ustavimo za fotografiranje Mangarta in ob obali Rabeljskega jezera, kjer stopimo po produ do jezera in kjer v spremljavi vetra in sonca na nebu užijemo lepoto mrzle vode in gora okoli njega. Lepo so vidne Rabeljske špice, Grintavec in Jerebica in na drugi strani nam neznani vrhovi. Z obale jezera se povzpnemo nazaj na cesto in nadaljujemo vožnjo.

Že tradicionalno se ustavimo v Hramu pri Aljažu, kjer po grlih steče grenkoosvežujoča pijača in ob grižljajih slanih prest rečemo nekaj besed o današnji turi, nato pa slovo do naslednje ture.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti