PK Idrija - Boris Sedej: “Nisi še lezla Nosoroga? To morava pa popravit, se spodobi!”
In sva šla, seveda v Paklo. Pa je rekla, da se je treba za Nosoroga prej ogret, za kar sva si izbrala smer z strašno dolgočasnim imenom: Tinin raz. K sreči so jo bolj moderno preimenovali v BWSC.
Ogrela sva se tolk, da se je bilo treba vmes 1x za klin potegnit in za tisti dan nama je pol zmanjkalo motivacije za Nosoroga.
Drug dan pa: ja, ne gre, da se ne bi izplezala. Pa je padla kocka na Show must go on. Fantastično, le v zadnjih, že “šodrastih” radiatorjih sm mal igral aviončka.
Sva se dobro izplezala. Ampak odprava vseeno ni bila uspešna, bo treba še enkrat it, probat Nosoroga.
Čez 14 dni, za letošnje velikonočne praznike, sva se z Romano (Tomšič, AO Novo mesto) zopet odpravila proti Paklenici, uradno poglihat stare dolgove. Neuradno pa seveda kaj lepega splezati. Ker sva oba že nekoliko v letih, nama izkušnje narekujejo gledati lepše vremenske napovedi, pa se nisva dala prestrašiti s kao slabimi obeti.
V soboto že okoli poldneva za las prehitiva na vstopu štiri jodlarje, ki so ravno tako namenjeni v Klin. Postaviva jih v vrsto za nama in štartava.
Ampak glej ga vraga, navihana savinjčana sta višje čakala za vogalom in ko prideva do tretjega cuga, hop pred nama direkt v prečnico! Mal se mi režita, Roma se dere da čakala pa že ne bova, prehitevat se tam ne da … pa potegnem v Nos… (haha, ne, ni Nosorog, ampak) ...talgijo.
Je bil pa to račun brez krčmarja, na veliki polici nova zaseda. Tokrat madžarska bejba, ki me sicer prav prijazno pozdravi, ampak zaradi tega pa nič hitreje ne plezata. Po dveh cugih se naju usmilita in spustita naprej, pa se tako v dobrih štirih urah le začneva sončit na že skoraj razbeljenem vrhu.
Nedelja je v znamenju jutranjega dežja in otečenega prsta na roki, ki si ga je Romana na sestopu prav veselo olupila. Počakava, da napad dežja mine in se odpraviva nekaj »v izico«, da jo ne bo preveč prst bolel. Ker je bilo zjutraj še oblačno, izbereva Debeli kuk, »Johnny Dg« (kombinacija, spodaj Johnny, zgoraj Diagonalka), kjer naju pa kmalu začne pražit sonce. Ravno prav, da se je začutilo prihajajoče poletje.
Ponedeljek se zgodba ponovi, zjutraj dež in otečen prst. Nato se zvedri in pravi, da morava spet it nekaj v »izico«. Nameniva se v Water song, pa bližje ko sva, bolj naju vseeno vleče v tapravo steno. Pač, dva čudaka, ki za sabo nosita še miselne kvihte iz alpinističnega prejšnjega tisočletja. Tako podaljšava dostop in se znajdeva pod Kačo. Vrhovi Velebita so na frišno pobeljeni, prsti od mraza rahlo trdi, na sebi ena jopca premalo, pa nič ne de, smer je lepa, plezarija uživaška in gneče nobene. Na vrhu spet stisk rok in - počil je lonec in velikonočne pravljice je konec.