Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Ot Rut

  18.04.2017
Še ena izpolnjena želja: “Ot Rut

petek, 21. april 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 614

AK Ravne na Koroškem - Marta Krejan Čokl: ... Še ena izpolnjena želja

»Ne vem, kako bo Bor ves teden zdržal brez mene … In kako boš ti sam z vsemi mulci in obveznostmi?! Pa v službi imam spet zaostanke. Joj, še za Planinski vestnik moram čim prej en intervju narediti … Mogoče je vseeno bolje, da ne grem …« sem med vrsticami (v koroškem narečju, al) namigovala Juretu, da mi mora en teden vsak dan pred odhodom na Haute Route (beri: Ot Rut) jasno in glasno povedati, da si zaslužim to krasno turo, da bo doma vse v redu in da ne bo nič narobe, če bom po vrnitvi imela kako naduro. Seveda ni pogruntal, da me najbolj muči to, kako bom zdržala brez mladiča (saj veste: sindrom mame, ki nikoli ne mine, le malce zbledi, ko otrok stopi v srednjo šolo); z možem si vsaj sms-e lahko izmenjavava …

Ravno na dan Juretove obletnice rojstva in na dan, ko je najstarejši sin prvič nastopil kot sodnik na nogometni tekmi (hja, tudi če mi je nogomet španska vas, je bil to pomemben dogodek), sem z novimi dilami (ripstick rules!) in z lahkim (takosemseprepričevala) nahrbtnikom sedla v kombi, ki smo ga najeli udeleženci turnosmučarske odprave po znameniti Haute Route. Kot da ni dovolj omenjen sindrom!

Naredili smo en šiht in že smo bili v Chamu. Očaral me je že lani, ko sem prvič zavrtala ledni vijak v julijski led, tako da sem se letos v meki alpinizma počutila kot ultra super veteranka …

Sredi noči sta nas v prijaznem hostlu skoraj vrgla iz postelj Jerry (Matjaž Jeran) in Tomaž, ki sta bogsigavedizaradikakihrazlogov prišla nekaj ur za nami, 2. aprila pa smo ob nečloveški 8. uri pod Tinčino komando že šibali proti Argentierju, kjer smo si oprtali robo za slab teden dni, si z gondolo skrajšali vzpon na do Aiguille du Chardonnet (Grands Montets), potem pa v megli in sneženju okoli 18. h prisopihali na kočo Trient (3171 m). Že Švica! In njihove cene!

Ker smo si zaslužili nenaporen dan, smo v ponedeljek od koče Trient smučali v Champex, v vas 1470 metrov nad morjem. Od tam nas je taksi (ej, po takem prvem dnevu smo si to ful zaslužili, al) peljal v Verbier (1500 m).
Ker ni bilo snega, smo na morali (!) z žičnico na hrib, katerega imena se ne spomnim, od tam pa peš na smučeh do koče Tortin. Sprehod. Žal pa se je sprehod za našo Andrejo končal z vožnjo z motornimi sanmi do prve žičnice v spremstvu reševalca. Andreja si je na spustu s koče Trient namreč poškodovala koleno, ki se kljub mantram in prošnjam vsem bogovom ni in ni hotelo ohladiti. Hoja je zanjo kmalu postala nemogoča, o smučanju pa sploh ni bilo govora, zato se je na koči Tortin poslovila od Haute Route. Hja, drugo leto bo koleno v redu, tura spet aktualna, Andreja »naspidirana …«

Koča Tortin, torej. Luštna koča z reajenenapišem kako sitno oskrbnico. Zasebna koča, ki je nikakor ne priporočamo! Ampak samo zaradi oskrbnikov in cene, hiška je namreč luštna! Na vseh bajtah smo imeli res odlično večerjo in obilen zajtrk z »marsh tea«, na tej pa za večerjo juho, kruh in kruh (pripravljen na dva različna načina), za zajtrk pa vsak odmerjeno skodelico čaja ali kave ali kakava in hladno vodo, če smo jo za 10 frankov kupili prejšnji dan. Seveda smo že v temi krenili od nebodigatreba oskrbnice, a ne zaradi nje, ampak zato, ker nas je čakala okoli dvajsetkilometrska tura čez tri sedla na preval Rosablanche (3336 m), spust na pobočja nad jezerom Dix in lažji dvourni vzpon do koče Dix. Start v temi seveda ni nobena kaprica, ampak je kar nujen če se želiš izogniti žgočem soncu ter morebitnim plazovom in si privoščiti primeren počitek in regeneracijo.

No, ta koča, Dix, je bila pa carska (ceniki so v tej vrednostni lestvici izvzeti, ker so zunaj vseh kategorij)! Prijazni oskrbniki, odlična hrana z repeteji, nobenega teženja …, a megleno popoldne, malce zasnežena noč in naslednje dopoldne precej slabo vreme. Vsaka medalja pa ima dve plati (za tole smo zaradi napovedi seveda vedeli, kaka bo druga). Od zgodnjega jutra do poldneva smo se vzpenjali na Pigne d’Arolla (3769 m), čeprav smo za to načrtovali le štiri ure, ampak sneženje, megla in precejšnja gneča pod zaledenelim skokom so vzpon podaljšali za slabi dve uri. Ampak za to, kaka je bila nagrada, sploh nimam besed! Veter na vrhu nas je res takoj pregnal nekaj metrov niže, ampak jasno nebo in sonce sta spust do ledenika pod kočo Vignette naredila za tako uživancijo, da bi nam še Turne riti zavidale. Kaj pa češ drugega pričakovati po dopoldnevu sneženja … Zaradi podaljšanega spusta na ledenik smo do koče Vignette porabili še kako uro in nekaj dodatnih kapljic znoja, ampak, kot že rečeno, še Turne riti bi nam zavidale …

Peti dan smo se v dveh urah povzpeli na sedlo L’Eveque, od koder smo se spustili na ledenik Arolla in spet po odličnem smučanju in nekaj zoprnega poganjanja sopihali proti zadnjemu orlovskemu gnezdu, koči Bertol. Dobre tri ure – časa, ki smo ga porabili za smučanje, itak nima smisla zapisovati – je trajalo, in že smo lahko prislonili smuči ob skale kakih petdeset metrov pod kočo, ki ždi na skali. Do koče lahko prideš samo po lestvah ali če si sposoben plezanja rete stopnje težavnosti … Koča Bertol je zaradi svoje lege in same postavitve tudi carska (pustimo malce nadute Švicarje ob strani): od nje lahko občuduješ tudi vrh in eno ramo Matterhorna, iz stranišča imaš krasen razgled, do njega pa greš po kovinski mreži, pod katero je kar nekaj metrov zraka, preden se začne ledenik. Skupna ležišča pa … Nisem ravno obilna, resda tudi drobčkena ne, ampak tako stlačeni smo bili, da se je neporočeni Aleš čutil prav ogroženega, ker je vso noč čutil po eno moško koleno na vsaki strani.

Slovenci razturamo – menda so po vseh kočah govorili o nas, o tem, od kod smo prišli, kako veliko prehodimo, kako smo vzdržljivi …, torej smo bili tudi na zadnjem zajtrku prvi! Kdo si pa želi čakati na stampedo ob šestih?! Jedilnica orlovega gnezda je namreč premajhna za vse goste, tako da smo že za večerjo bili naročeni vsaka skupina ob določeni uri, potem pa smo se še ob svetlem stlačili v postelje, saj smo morali odstopiti mizo naslednji skupini.

Spet smo že v temi zapustili kočo in se po dveh urah vzpona čez ledenik trepljali po ramenih na Tete Blanche (3700 m). O skoraj 25-kilometrskem spustu z vrha te gore do Zermatta, bi lahko napisala posebno poglavje, in to predvsem zaradi Matterhorna, ki vznemirja s svojo severno steno in mikavno podobo.

Vsa odvečna teža, torej dereze, cepini, čaj, srenači, po en kos rezervnega perila, energijske ploščice ipd., je seveda nujna, ampak to niti ni težava, precej težje je izprazniti denarnico, saj so prenočišča z zajtrkom in večerjo ovrednotena od 65 do blizu 90 frankov na osebo. Liter in pol vode stane do 10 frankov, pivo od 6 in pol naprej, kako je z drugimi priboljški, si pa lahko predstavljate. Ampak! Kot zmeraj, je tudi tukaj ampak – Haute Route je tura, ki je vredna vseh pomislekov, strahov in časa. Čudovite gore, nori razgledi, sneg, mraz, sonce … Če si ob tem pa še v ekipi, s katero se odlično razumeš, sodeluješ, zabavaš in člani katere podpirajo drug drugega, potem je šestdnevno potovanje od Chamonixa do Zermatta vredno šparanja.

Ekipa, hvala za vse!

Andreja Šverc – zgled vsem ženskam! Držimo pesti za uresničenje največje želje (in to ni Haute Route, al)!
Špela Pristavec – človek zboli, ampak to še ne pomeni, da obleži!
Aleš Dimnik – gore, morje, potovanja … ni da ni! Babe, še je samski!
Tomaž Skoberne – direkt z 0 na 3800! Beat that!
Andrej Pogačar – enciklopedija! Ni druge!
Grega Vida – neusahljiva energija! In hvala, ker si zrihtal kombi! To nam je precej olajšalo in pocenilo prevoz tja in nazaj.
Tina in Matjaž – privilegij je iti na tako turo s takima mojstroma!

P. s.: Matjaž in Tomaž nas v resnici nista vrgla iz postelj.
Marta Krejan ČoklGozdna  
Foto: Tina Di Batista, Matjaž Jeran, Grega Vida, Andrej Pogačar, Marta Krejan Čokl
Oznake: SMU, TUJ
eXTReMe Tracker