Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Naravovarstveniki

Delo - Dragica Jaksetič: Martin Šolar ... nismo vrhunski športniki ali pop zvezde

Prvo letno poročilo WWF Adria je podpisal nekdanji direktor Triglavskega parka Martin Šolar, prvi direktor WWF Adria.

WWF Adria je v poldrugem letu obstoja izdal prvo letno poročilo. Podpisal ga je nekdanji direktor Triglavskega parka Martin Šolar, prvi direktor WWF Adria. Simbol WWF, Svetovne organizacije za varstvo narave, je panda, ki je bila v času ustanovitve WWF leta 1961 izumirajoča vrsta. WWF Adria bi ob ustanovitvi leta 2015 za svoj logo lahko izbral ogroženo divjino Balkana.

Januarja ste izdali prvo letno poročilo delovanja programskega urada WWF Adria. Kaj ste v tem času naredili, premaknili?
Na noge smo postavili nov programski urad WWF, ki deluje v osmih državah, nekdanjih jugoslovanskih republikah in na Kosovu ter v Albaniji. Dinarski svet v loku od Triglava do Đevđelije in v Albaniji je čudovit, za mnoge neznan svet, velik naravni potencial. Stebri našega delovanja so narodni in naravni parki, morje, sladkovodni ekosistemi in gozdovi. WWF Adria še ni delal na področju varstva velikih zveri in velikih ujed, je pa to moja ambicija. Nimamo pand ali goril, a imamo poleg Skandinavije največje populacije velikih evropskih zveri, rjavega medveda, volka in risa. Od Turčije do Alp pa poteka koridor za jastrebe, beloglavega in brkatega sera. Prve prijave za sofinanciranje projektov smo že oddali.

V slovensko javnost ste se prebili z ustanovitvijo zveze Parkov dinarskega loka, nazadnje s soudeležbo v kampanji proti graditvi hidroelektrarn.
Ustanovitev zveze Parki dinarskega loka v okviru parkovnega programa WWF, ki ga vodi naš sodelavec Leon Kebe in pri kateri nam je bil v podporo prejšnji evropski komisar za okolje Janez Potočnik, je bila za nas velik dosežek. Osem držav se je na ravni ministrov zavezalo k povezovanju in boljšemu upravljanju zavarovanih območij. V zvezo je trenutno včlanjenih 71 parkov iz teh držav.

Druga odmevna zgodba je bil Balkan Rivers Tour, kampanja proti novim hidroelektrarnam (HE), za ohranitev še zadnjih ohranjenih in prostotekočih evropskih rek, od Soče pod Triglavom do Vjose v Albaniji. Kampanjo je sprožil olimpijec, kajakaš in biolog Rok Rozman, mi pa smo se njihovi iniciativi pridružili. Na Hrvaškem smo v okviru iniciative za trajnostno hidroenergetiko v Dinarskem loku sodelovali v kampanji za preprečitev graditve 14 HE na Korani in malih HE na Mrežnici. Sodelovali smo pri nasprotovanju graditvi HE na reki Ombli, ponikalnici v zaledju Dubrovnika. V Črni gori so pod našim vplivom sprejeli pravilnik o ekološko sprejemljivih pretokih, federalno ministrstvo za okolje in turizem Bosne in Hercegovine je na pobudo WWF Adria akcijski načrt za revitalizacijo habitatov Hutovega blata vključilo kot del okoljevarstvenega dovoljenja za HE Čapljina. Elektrogospodarstvo bo moralo financirati obnovo mokrišča Hutovo blato v višini 250.000 evrov na leto. Na območju Nacionalnega parka Una načrtujemo razvoj zelenega poslovanja in razvoj blagovnih znamk za lokalne proizvode.

Analizirali smo stanje rek v skladu z evropsko direktivo o vodah. Podatki so lahko namenjeni državam pri upoštevanju direktive, nam pa kot argument za naša prizadevanja za ohranitev rek. Ustavili smo ambicije za zajezitev pritoka Soče Učja. Ukvarjamo se tudi s projektom zaščite tako imenovane evropske Amazonke, razglasitvijo območja Mure, Drave in Donave, ki se razteza v petih državah, za Unescov čezmejni biosferni rezervat. Hrvaška in Madžarska sta ga že ustanovili, Slovenija in Srbija sta lani vložili nominacijo za območji v lastnih državah, nato morajo to storiti še Avstrijci in sledila bo razglasitev prvega petdržavnega Unescovega biosfernega območja na svetu. Upamo, da bo Mura v Sloveniji ostala brez hidroelektrarne.

Tretja zgodba je Jadransko morje. Na pobudo WWF Adria se je zgodila velika koalicija SOS za Jadran proti raziskavam in črpanju nafte pred hrvaško, črnogorsko in albansko obalo, ki je politiko prepričala, da čisto morje lahko prinaša več koristi kot korporacije, ki bi zgolj pobrale denar in odšle. Ukvarjamo se tudi s parki na otokih, v sodelovanju z Mediteranskim programom WWF intenzivno promoviramo trajnostno ribištvo in odgovoren izbor rib, ki pridejo na naše krožnike.

In še ena zgodba: gozdovi v Bosni in Hercegovini. Spodbujamo odgovorno gospodarjenje z gozdovi, po domače povedano legalno sečnjo, prodajo le certificiranega lesa na evropskem trgu. Certificirali smo 56.000 hektarov gozdov Tuzelskega kantona, ukvarjamo pa se tudi z razvojem enotnega državnega FSC-standarda, certifikacijo gozdov Fojnice in Kreševa v Srednjebosanskem kantonu.

Kaj oziroma kdo so WWF?

Je nevladna svetovna organizacija za varstvo narave. Prvotno sklad World Wide Fund for Nature, danes jo uradno imenujemo Svetovna organizacija za naravo. WWF ima danes z več kot pet milijonov privržencev na vseh petih celinah pisarne v več kot sto državah in lahko trdimo, da je odigral ključno vlogo pri razvoju mednarodnega gibanja za ohranjanje narave. WWF je popolnoma neodvisen od vlad, obenem pa so tudi vlade tiste, s katerimi delamo. Od Greenpeacea na primer se razlikujemo po tem, da smo manj okoljski, drugačen pa je tudi naš način dela. Mi želimo vplivati na spremembo politik, zato delamo tudi s politiki.

Torej bi rekli nekako tako, da niste proti, ampak delujete za. A včasih je treba enostavno biti proti, kot so na primer staroselci v Severni Dakoti lani le s protesti lahko ustavili graditev naftovoda.

Se strinjam, da je to v skrajnih primerih nujen način, edini, vendar v vsakdanjih aktivnostih hočemo delovati proaktivno s prebivalstvom in politiki na lokalni, državni, evropski in svetovni ravni.

In imate že rezultate pri spremembi politik?

Omenil sem že, da smo aktivni pri trajnostnem umeščanju HE, ki so sicer priznane kot zelena oblika energije, a ni nujno, da to res so. Zato imamo politiko »no go zone«. Kjer rečemo: ne! Tukaj je reka tako ohranjena, da je vsakršen poseg nesprejemljiv, ne glede na zeleno energijo. Kjer pa je umeščanje HE sprejemljivo, se to počne trajnostno in ob sprejemu ustrezne, boljše zakonodaje.

Drugi primer: evropska komisija je pred skoraj dvema letoma želela spremeniti direktivi, na katerih temelji mreža Natura 2000. WWF je skupaj s še nekaterimi drugimi organizacijami sprožila kampanjo Krik za naravo, v kateri smo zbrali več kot pol milijona podpisov, hkrati pa smo se s strokovnim delom postavili v bran ptičji in habitatni direktivi in tako prepričali evropske politike, da ni razlogov za znižanje standardov varovanja narave.

Kdo je WWF ustanovil in čigav denar se steka vanj?

WWF je začel delovati aprila 1961, ko je majhna skupina navdušencev, predstavnikov Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) in Fundacije za varstvo narave (Conservation Foundation), podpisala izjavo s preprostim naslovom Moramo ohraniti divji živalski svet in vso naravo. Prvi predsednik WWF je postal nizozemski princ Bernhard, princ Filip, vojvoda edinburški, je istega leta postal predsednik britanskega WWF, prve nacionalne organizacije WWF, tej je takoj sledil še WWF ZDA. V prvem letu je upravni odbor odobril projekte za 33.500 dolarjev: za delo s plešastim orlom, havajsko morsko ptico, za gvatemalskega velikega ponirka, kanadsko gos in rdečega volka na jugu ZDA.

WWF od začetka temelji na finančni podpori posameznikov in fundacij. Šele v zadnjem času uradi WWF v Evropi kandidirajo za evropski denar. Upravni odbor WWF na svetovni ravni sestavljajo tisti, ki prispevajo največ denarja: WWF Nizozemske, Nemčije, ZDA, Velike Britanije. WWF Adria je le programski urad in ne nacionalna organizacija. V našem upravnem odboru sedijo namestnik direktorja WWF International in direktorja mediteranskega ter donavsko-karpatskega programa.

Poslanstvo WWF Adria je ohranjati naravo in pokazati, da obstajajo alternativni pristopi, ki ne uničujejo okolja in obenem vodijo iz siromaštva. Najbrž vas (še) ne financirajo bogati Balkanci.

WWF financirajo bogati ali manj bogati ljudje, ki del svojega imetja vlagajo v varovanje narave. Nekdo drug vlaga na primer v formulo ena, nogometni klub, karkoli. Korporacije, ki podpirajo WWF na svetovni in regionalni ravni, pa so na primer Ikea, Canon, Toyota, Michelin, H&M, Samsung, Interspar, KLM – Royal Dutch Airlines, Apple, Google, Bank of America. V tem trenutku pa podatka, da bi bil med njimi kak premožen Balkanec, nimam. Tudi v Sloveniji tega, da bi kdo svoje presežke vlagal v varstvo narave, skoraj ni, proti jugu še manj. Za WWF Adria je ta hip zlasti pomembna švicarska fundacija Mava, ki jo je ustanovil Luc Hoffmann, soustanovitelj WWF, nekdanji lastnik velike farmacevtske korporacije Rocher.

Na Balkanu imajo prednost pri sofinanciranju še vedno mednarodne razvojne agencije, ki delujejo na veliko področjih, od humanitarnih do naravovarstvenih. Na primer leta 2014 so se zgodile poplave v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem in denar, ki nam ga je za nadaljevanje projekta Parki dinarskega loka obljubila norveška vlada, so nato namenili odpravljanju posledic poplav. Kar je človeško povsem razumljiva zgodba. Po letu dni smo za dinarske parke pridobili švedsko razvojno agencijo Sida. V WWF Adria pa začenjamo delati tudi s korporacijami, ki so zavezane zelenemu, trajnostnemu. Pri certificiranju gozdov v Bosni sodelujemo denimo z Ikeo.

Menite, da podpora multinacionalk ni predvsem lajšanje slabe vesti zaradi izkoriščanja narave in ljudi?
Morda je tudi to res, vendarle pa je dejstvo, da dobičke vlagajo tudi v ohranjanje narave in spodbujanje lokalnega razvoja.

Koliko denarja obrne ves WWF na leto?
Letni proračun WWF International je 700 milijonov evrov. Naš urad WWF Adria ima letni proračun približno 2,5 milijona evrov. Ekipo sestavlja 20 ljudi na sedežu v Zagrebu, šest v Beogradu in sedem v Bosni, v nekaterih državah, na primer v Sloveniji, delujemo s sedeža v Zagrebu.

Vidite med Slovenci ali slovenskimi podjetji koga, ki bi vas lahko podprl?
V Triglavskem narodnem parku (TNP) smo bili zelo srečni, če smo v enem letu ujeli 10 ali 15 tisoč donatorskih evrov za programe. Slovenija v tem trenutku za to očitno še ni zrela. Naravovarstveniki nismo vrhunski športniki ali pop zvezde. Nekaj podjetij pa je že pokazalo pripravljenost, v TNP na primer Zavarovalnica Triglav, Aerodrom Ljubljana, zastopniki avtomobilske industrije, nekatera turistična podjetja, ampak podpora je bila, kakršno sem navedel. WWF je mogoče res priložnost za to, jasno pa mi je, da moramo javnosti najprej pokazati, kaj počnemo. Naj dodam, da tudi kot Slovenec in nekdanji direktor TNP lažje odpiram vrata na Balkanu. Želim si, da bi WWF zgradili v verodostojno organizacijo z zavezniki v politiki in med lokalnim prebivalstvom ter da bi v upravni odbor pripeljal eminentne ljudi, na primer Janeza Potočnika.

Več kot četrt stoletja se ukvarjate z varstvom narave, od tega ste bili 24 let v TNP. Ste tudi član mednarodnih organizacij za zavarovana območja, parke, tudi ustanovni član in prvi, nepoklicni generalni sekreter zveze parkov v Alpah Alparc.

Torej lahko rečem, da imam pregled nad parki. V projektu Parki dinarskega loka smo v okviru doslej največje raziskave o blaginji, ki jih parki prinašajo naravi in ljudem, izvedli 60 delavnic, zdaj jih začenjamo nov cikel. Z agencijo Sida želimo ugotoviti, kako ohranjene narave spraviti v življenje brez škode za naravo. Nisem pa tisti, ki bi trdil, da zavarovana območja lahko sama sebe preživijo. Tako hlastanje po zaslužkih bi v nekem trenutku lahko uničilo svojo podstat – naravo. Nekdanji direktor TNP Janez Bizjak je lepo povedal: varovanje narave in zavarovanih območij je neki zrel dogovor družbe, da bomo v njih delali drugače, in ta dogovor ima svojo ceno. Družba, ki se odloči ustanoviti park, se mora zavedati te cene in jo tudi plačati. Slovenija in Hrvaška tu še lovita sapo, južneje pa parki ne dobijo niti osnovnega in iščejo rešitve v samofinanciranju, ki pa je mnogokrat v nasprotju z varstvenimi cilji.

In še nekaj: mednarodno povezovanje parkov, s tem pa primerjava, prenos izkušenj in dobrih praks, so zelo pomembni. Pomenijo nastavljanje ogledala samim sebi, potrditev, učenje in jasnejšo vizijo za prihodnost.

Kaj menite o stanju v slovenskih parkih?
To, da kriza odhaja, se ne zrcali v ponovni rasti proračunov zavarovanih območij. Drugo, podpore morajo biti deležni tudi prebivalci parka, sicer se problemi kopičijo, varstvo pa postane vprašljivo. Parki so žive tvorbe in treba je delati z ljudmi in s politiki vseh barv. Kar pa je težko delo. Usmeritev predvsem v togo naravovarstvo in nadzor ni dobra. V TNP je bilo nekdaj več kot sto kršitev na leto, na primer črne gradnje, pa se kljub prijavam inšpektorjem ni zgodilo veliko. S svetovalnim in preventivnim delom je število prijav za nedovoljene gradbene posege upadlo na 20. V svetu imajo nadzorne službe slogan: From policing to helping and facilitating.

Še pred nekaj leti v času sprejetja zakona o TNP (2010) smo imeli tudi neposredno podporo predsednika vlade, ki je poznal problematiko in se osebno zavzemal za park, zdaj pa v Sloveniji nimamo »visokega oficirja« za varstvo narave. Nimamo človeka, ministra, sekretarja, podpredsednika vlade, ki bi bil ambasador, zagovornik varovanja narave. Pred 20 leti je bil glavni uradnik za varovanje narave član ožjega kolegija ministra, imel je status državnega podsekretarja. To je bil Mladen Berginc. Na kolegiju ministra Pavla Gantarja so sedeli trije državni sekretarji in Berginc. Nobenega ni bilo vmes. Danes ima vodja sektorja za varstvo narave nad sabo direktorja direktorata za okolje, ta ima nad sabo državnega sekretarja za okolje, ta pa ima nad sabo verjetno še generalnega sekretarja ministrstva in šefa kabineta, temu pa sledi minister oziroma ministrica. Varstvo narave nima ustreznega statusa, ni dovolj uveljavljeno in je premalo spoštovano v strukturi izvršne veje oblasti.

Čeprav pa danes ti uradniki imajo nekaj, kar prejšnji niso imeli: odgovornost do Nature 2000 oziroma evropskih direktiv za ptice in habitate.

To vsekakor. Pa tudi naš zakon o ohranjanju narave je dober. A naj končam: zakon o TNP je bil leta 2010 sprejet s konsenzom, kar si štejem za velik uspeh, seveda ne le oseben. Le da po sprejetju ni bilo tistega, kar so obljubljali: denarja in načrta upravljanja. Ta je bil lani sicer sprejet, a še zdaleč ne sledi ideji zakona.

Ali kot bi rekel Janez Bizjak: zrel dogovor družbe je premalo, če ni tudi denarja za ta dogovor.
Ni bilo mišljeno, da bo javni zavod TNP dobival milijone in milijone za svoje delovanje. En steber financiranja je bil mišljen za izboljšanje zmogljivosti zavoda za izvajanje nalog, toda drugi stebri so bili zamišljeni za izvajanje naravovarstvenih in razvojnih usmeritev, za odkupe in nadomestila, za kmetijstvo, zdravstvo, pa za učiteljico v šoli v vasi Soča je tudi treba najti denar … tega pa ni. S številkami, evri, tolikšnimi, kot so bile leta 2009, se modernega zakona ne da izvajati.

Naš edini nacionalni park je že nekaj let brez glave oziroma direktorja s polnimi pooblastili. Ni kandidatov ali niso prave barve?
Minila so tri leta od regularnega zaključka mojega mandata, odtlej pa imamo na vrhu TNP že peti začasni mandat z vršilcem dolžnosti. Menim, da se v zadnjem času dobri kandidati sploh več ne prijavljajo, ker vidijo, kako stvari stojijo. Sam sem bil na razpisih dvakrat v superfinalu …

Uprava parka, katerega koli, in direktor predstavljata živo vez med zavarovanim območjem, domačini in ustanoviteljem (državo). Ta naloga je izjemno težka in odgovorna ter zahteva poznavanje prostora, ljudi, razmer ter sposobnost dialoga. Biti direktor parka ni služba ali poklic, je poslanstvo.

Vam je v superfinalih škodila tista zadeva s sponzorskim terenskim vozilom?
Mislim, da ne. Sponzorsko vozilo nas ni stalo nič, vozni park TNP se je začasno povečal, izračunani prihranek pri stroških je bil 6000 evrov. Človek, ki dela veliko in dobro, dela tudi napake. Iz nekaterih sem se veliko naučil in jih gotovo ne bi več ponovil.

Ves čas ste na poti. Težko je z vami najti prosti termin za pogovor in fotografiranje. Pravkar ste se vrnili iz Črne gore.
Pred kratkim je bil ustanovljen nov naravni park Piva med Črno goro in Bosno in Hercegovino. Denar zagotavlja Global Environmental Fund, torej Svetovna banka, mi pa v sodelovanju z Programom ZN za razvoj pomagamo vzpostaviti strukturo in vsebino dela v parku. Donor, Svetovna banka, bo na primer poskrbel za delovna sredstva in opremo. V okviru našega programa Zavarovana območja za naravo in ljudi pa smo naslednji dan v nacionalnem parku Biogradska gora na novinarski konferenci predstavili nov turistični produkt, opazovanje rjavega medveda. Podpisali smo tudi sporazum o sodelovanju med WWF Adria, upravo parkov Črne gore, zvezo Parki dinarskega loka ter lokalnima turistično in lovsko organizacijo.

Majhna Črna gora ima pet nacionalnih parkov, štirje so še iz nekdanje Jugoslavije: Skadarsko jezero kot eno svetovno najbolj znanih mokrišč (Ramsarska lokaliteta) in habitatov za ptice, kamor donorje kar vleče, Durmitor s kanjonom reke Tare kot svetovna dediščina, Biogradska gora, manjši park zaradi ohranitve gozdov in jezera, Lovčen in najmlajši narodni park Prokletije iz leta 2009. Ta mi je posebej pri srcu. Pomagal sem pri njegovem razvoju, prevozil in prehodil sem ga, presedel ure v pogovorih s tamkajšnjimi izjemnimi ljudmi in res sem vesel, ko vidim napredek.

Če delaš v parku ali organizaciji, kot je WWF, ne smeš sedeti v pisarni. Sem na terenu, na mednarodnem ministrskem srečanju ali pri pastirju pod Magličem v divjih bosanskih hribih. Imamo veliko projektov na terenu, vsaj enkrat na leto obiščem vsako lokacijo, kar je tudi podpora našim zaposlenim.

Vidite vi drugi slovenski nacionalni park?
Vidim. Kočevsko-snežniškega. Če bi prišla pobuda od lokalnega prebivalstva, bi bila to ob podpori organizacij, kakršno vodim, izvedljiva zadeva. Slovenija ima strokovnjake in želimo pomagati. Vedno najprej doma.

  05.03.2017
Martin Šolar: Naravovarstveniki nismo vrhunski športniki ali pop zvezde

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti