Gorenjski glas - Jelena Justin: Ojstrc/Hochobir (2139 m)
Kot da bi bil skregan s preostalo karavanško verigo, saj stoji na drugi strani meje. Znamenje na vrhu vzbudi nacionalno bolečino.
Ko se potepamo po Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, nam obe verigi postrežeta s čudovitim razgledom na južno in severno stran. Pogled v Avstrijo se ustavi na masivu Obir, ki ga krasi najvišji vrh Ojstrc oz. Hochobir. Obir je pomaknjen rahlo na sever, ločen od ostalih Karavank, zato je čudovit razglednik, pa še s svojimi več kot 2000 metri dela družbo ostali druščini karavanških dvatisočakov. Leži visoko nad Rožem in Podjuno, kjer diha slovenski živelj. Celoten masiv se sestoji iz več vrhov; poleg najvišjega Ojstrca ga tvorijo še Kravji vrh (Kühberg, 2024 m) v jugovzhodnem grebenu, Mali Obir (Kleine Obir, 1947 m) na severu ter Menihovec (Minichoutz, 1624 m) in Stara gora (Altberg, 1562 m) na severovzhodu.
Naše izhodišče bo sedlo Šajda/Schaidasattel. Katera pot do tja je najbližja? Takole predlagam: tja gremo čez Ljubelj, nazaj pa čez Jezersko, da bomo »zašpilili klobaso«. Preko Ljubelja se zapeljemo do Borovelj/Ferlacha, kjer nadaljujemo proti vasi Sele – Pfarre / Sele – Cerkev. Peljemo se po cesti, ki pelje proti odcepu za Kočo pod Košuto. Skozi vas Sele nadaljujemo do sedla Šajda, kjer stoji ličen paviljon, za katerim je začetek našega vzpona. Nekaj časa hodimo po makadamski cesti, nato pa pot zavije v gozd in v naslednjih cca 400 višinskih metrih kar nekajkrat preči makadamsko cesto. Ko dosežemo lesene stopnice, po katerih se vzpnemo, dokončno zapustimo cesto. Ko dosežemo konec gozda, smo pri Kacmunovem križu, 1680 m. S travnika je odcep za Kravji vrh, mi pa nadaljujemo desno. Vzpenjamo se skozi gozd, ki se začne redčiti. Dosežemo razgledno pobočje, ki je trenutno še sneženo. Pot se nadaljuje po dolinici proti Obirskemu sedlu, tik pred njim naša pot zavije desno. Levo se odcepi grebenska, nemarkirana pot na Kravji vrh. Zmeren vzpon po vršnem pobočju Obirja nam ponudi lep razgled na naš končni cilj in divji, skalnati svet v njegovi bližini. Kmalu zagledamo ostanke nekdanjega rudarskega poslopja pod samim vrhom Ojstrca. Tukaj so nekoč bila bogata nahajališča svinca. Omenjeno poslopje je bilo 1877 preurejeno v planinsko zavetišče Rainerjeva koča, ki so jo uporabljali tudi botaniki in meteorologi. Rainerjeva koča je bila leta 1944 požgana.
Od nekdanje koče se je treba povzpeti do vrha sedla, kjer pot zavije desno, proti vzhodu. Vrh ponudi čudovit razgled: veriga Kamniško-Savinjskih Alp se razprostre pred nami: Ojstrica, Planjava, Turska gora, Skuta, Dolgi hrbet, Grintovec, Kočna. Severni pogled na greben Košute je veličasten; divje prepaden, grozeče krušljiv in prvinsko privlačen. Kljub čudovitemu razgledu pa vrh navda z nacionalno bolečino. Tako kot na mnogih koroških vrhovih je tudi na Obirju križ, kjer piše, v nemščini seveda, Koroška, enotna, nerazdeljena. Politični objekt na tako lepem vrhu danes, v združeni Evropi, le kazi edinstvenost gorskega sveta.
Z vrha sestopimo do ruševin nekdanje koče in nadaljujemo po poti mimo v smeri Kapelška koča/Eisenkappler Hütte. Ja, zašpilili bomo tudi ta pohod. Ko dosežemo kočo, se usmerimo proti jugu, na pot št. 603. Na Obirski planini gremo mimo izjemno visoke lovske opazovalnice. Kmalu se približamo skalam, kjer je za varnost celo jeklenica, saj hodimo po ozki polički. Sledimo stezi in kolovozom, ki nas pripeljejo nazaj na sedlo Šajda. Lepo smo zašpilili današnji dan. Tura bi v kopnih razmerah trajala približno šest ur, v snegu pa računajmo na več.
Nadmorska višina: 2139 m
Višinska razlika: 1070 m
Trajanje: 7 ur
Zahtevnost: 2 / 5