Silvo Baznik: Sončni žarki so šele ob pol deseti uri pregnali meglo
v Ljubljanski kotlini.
Pri pripravi na turo največ dileme povzroča izbira primernih čevljev za kolo in hojo. Odločim se za visoki Binom in potem gre vse hitro naprej. V nahrbtnik spravim nekaj ploščic, banani, žemljo, vodo in pohodni palici. Zaklenem vhodna vrata, poveznem čelado na glavo in stopim na pedala.
Kolesarim z vzhoda Ljubljane v Domžale in preko Kamnika v Stahovico, kjer odvijem levo v Kregarjevo in z nekaj vzpona pridem v Klemenčevo, od koder po strmi in sedaj asfaltirani cesti se povzpnem v zaselek Slevo. Še nekaj sto metrov po kamnitem kolovozu do pruha, kjer priklenem kolo ob manjšo smreko in se pripravim na hojo. Stopam po kolovozu, ki se vzpenja skozi gozd in me povede do dveh lesenih bajt. Le še nekaj korakov in sem iz gozda, na prostranem in strmem pobočju Kamniškega vrha. Stezica me popelje proti zahodu in ko se pridruži zgornji poti zavijem ostro desno in še enkrat prečim celotno pobočje, da dosežem greben, po katerem se vzpenjam proti vrhu.
Kljub vetru mi je toplo, saj strmina ne popušča in potrebno je kar nekaj truda, da dosežem vrh. Hitro se toplo oblečem, ker piha mrzel veter. Naredim odmor in čas je za okrepčilo iz nahrbtnika.
Na vrhu ne ostanem dolgo, pogledam v polno vpisno knjigo, ki bi jo bilo potrebno zamenjati. Ko se vpisujem, me pozdravi mlado dekle. Komaj ji odzdravim, že odhiti. Grem z vrha in se spuščam v sedlo, ko srečam zadihanega gorskega tekača. Pozdrav in spust do sedla, kjer pogledam proti drugi Planjavi, ki jo zakriva oblak. Grem dalje, se vzpenjam in še enkrat pokukam na sever, kjer je vidno Kamniško sedlo, delno Planjava in Ojstrica, Veža in Rzenik. Na vzhodu za Kamniškim vrhom se razteza Velika planina, na jugu pa pogled seže na okolico Kamnika. Še nekaj korakov navzgor in sem na Planjavi, kjer srečam pohodnika, ki gre na Krvavec. Dolga je še njegova pot, mene pa vleče na planino Osredek in zato se hitro poslovim, se spustim po grebenu, nekajkrat malce navzgor in navzdol in sem pri odcepu poti za planino. Zavijem levo navzdol in kmalu zagledam idilično malo planino s štirimi bajtami in dvema pohodnikoma. Na klopci naredim odmor in kmalu beseda da besedo in tako izvem, da je možak v dolini Kamniške Bele uredil okolico partizanske bolnišnice. Priporoča obisk te znamenitosti in ob priliki, ko pojdem na slap Orglice, me bo pot ponesla tudi tja.
S planine grem po markirani poti proti Slevu. Na dveh mestih so vremenske razmere dodobra uničile pot in potrebna je vsa pazljivost pri prečenju grape in hoji po kamenem drobirju. Ob poti me razveselijo cvetovi Clusijeve svišča, pa žanjevca in dišečega volčina, Čudovito in srce kar zaigra, ko te cvetove ujamem v objektiv fotoaparata. Nadaljujem prečenje in spust in že sem na Ravnih senožetih, kjer me razveselijo številni cvetovi svišča in grebenuše. Prečim travnike in ograje, grem mimo bajte s cvetočo jablano na planini ter se počasi spuščam in bližam izhodišču pohodnega dela današnje ture.
V nekaj minutah dosežem pruh, odklenem kolo, pripravim vse potrebno za nadaljevanje ture in odkolesarim v Slevo, se spustim v dolino Bistričice in s polno hitrostjo grem po cesti navzdol v Stahovico. Od tu dalje pa v zmernem, a še vedno hitrem tempu v Godič, Kamnik, Domžale, Šentjakob, Sneberje, Polje in končno v Zgornji Kašelj, kjer se kolesarski števec ustavi pri dvainšestdesetih kilometrih.