Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... čez Nepal / Prečenje ene bolj prepoznavnih držav na svetu v smereh jug–sever in vzhod–zahod.

Zaradi kar osmih vrhov, ki v tem predelu Himalaje segajo več kot 8000 metrov visoko, med njimi je tudi najvišji – Everest, je Nepal ena bolj prepoznavnih držav na svetu. Po velikosti in legi na prvi pogled nekoliko spominja na precej »shujšano« nekdanjo Jugoslavijo. V smeri vzhod–zahod meri približno 900 kilometrov zračne črte, v smeri jug–sever pa v povprečju 200 kilometrov. Leži na istem vzporedniku kot zgornji deli Afrike, a nekaj tisoč kilometrov bolj proti vzhodu.

Leta 1975 mi je prvič uspelo priti v to čudežno deželo. Danes, po več kot petdesetih potovanjih tja, zame ostaja enako čudežna. Tu sem doživel največje uspehe svoje gorniške kariere pa tudi največje tragedije. To me še dodatno močno povezuje z Nepalom, njegovo izjemno naravo in ljudmi. Leta 2012 sem si zamislil, da bi vse svoje odprave in potovanja, vse svoje poti po Nepalu, povezal v smiselno celoto. Tako je nastal načrt prehoditi in preplezati to himalajsko deželo od juga do severa in od vzhoda do zahoda.

Najbolj severno točko prečenja sem dosegel 10. oktobra 1975 na vrhu 8481 metrov visokega Makaluja, ki meji na Tibet oziroma Kitajsko. Najbolj vzhodno točko pa 1. maja 1991 na vrhu 8586 metrov visoke Kangčendzenge, ki meji na Indijo. Med potjo od vzhoda proti zahodu se mi je uspelo povzpeti na osemtisočake Lotse, Everest, Čo Oju, Manaslu in še na nekaj lepih nižjih vrhov. Na nadaljnjih poteh proti zahodu in jugu mi tako ostajajo manj zahtevni, a zato nič manj zanimivi deli poti, ki pa ne bo več presegla višine 6000 metrov. Zato verjamem, da bom to zamisel v nekaj naslednjih letih izpeljal do konca.

Križ in »križ« čez Nepal

Vzporedno s tem poteka tudi moja akcija pomoči nepalskim prebivalcem po katastrofalnem potresu aprila 2015. Doživel in preživel sem ga na najhuje prizadetem območju – Langtang, ko sem začenjal eno od etap prečenja. Več dni sem se takrat s prijatelji reševal s prizadetega območja in dodobra spoznal razsežnosti, grozo in obup te tragedije. Ko smo se srečno izvlekli, sem si obljubil, da bom tem ljudem poskušal pomagati po najboljših močeh. Po potresu sem se že štirikrat vrnil na prizadeta območja in v Sloveniji zbrana sredstva izročil neposredno v roke tistim, ki potrebujejo pomoč.

Ko sem ženi prvič omenil, da bom naredil križ čez Nepal, sem spoznal, da jo še lahko presenetim. Na njenem obrazu sem zaznal celo paleto čustev. Najprej presenečenje in osuplost, hip zatem veselje, da bom sedaj več doma, na koncu pa že skoraj žalost, zakaj se naenkrat odpovedujem Nepalu, ki ga imam tako rad. V teh letih se je tudi ona navezala na to očarljivo deželo pod Himalajo in na njene prebivalce. Hitel sem ji pojasnjevati, za kakšne vrste križ gre, in paleto občutij na njenem obrazu je zamenjala resignirana sprijaznjenost, da se moj odnos do Nepala ni nič spremenil. V prihodnje bo morala zaradi tega križa računati na še kakšno mojo odsotnost več.

Zaradi povezovanja še neprehojenih poti tudi v nižinskem delu Nepala sem se letos odločil, da grem na pot že marca, še v času nepalske zime. Vedel sem, da bo v višinskih predelih bolj mrzlo, zato pa se bom v nižinah na ta račun izognil hudi vročini in komarjem.

Hoja po zobeh orjaške žage

Osmega marca sem pristal v Katmanduju. Vsem potnicam so pri izstopu iz letala podarili majhen šopek rož. Drobna, a zgovorna pozornost Nepalcev ob mednarodnem dnevu žena. Že naslednji dan sva z nosačem Tekom iz plemena Tamangov poletela proti visokogorskemu letališču Lukla na višini 2800 metrov. Tekovo ime sicer ni imelo nobene povezave s hitrostjo najinega potovanja, a vedel sem, da bova morala biti kar hitra. Za pot od Lukle do Tumlingtarja na vzhodu je običajno potrebnih deset dni hoje, a računal sem, da jo lahko opraviva v sedmih.

Takoj po pristanku sva začela. Šeststo višinskih metrov navzdol, ki sva jih do poznega popoldneva pridelala nazaj. V teh nekaj urah skupne poti mi je postalo jasno, da je Tek dober in zanesljiv nosač. Povedal mi je, kako vesel je, da je dobil delo, saj bo zato laže poskrbel za svojo mlado družino. V Čutoku na 2800 metrih sva našla udoben lodž, verjetno zadnji na načrtovani poti. Dolgo v noč nisem zaspal od vznemirjenja. Prvič sem hodil tukaj. Po tej poti je leta 1951 pod Everest pristopila angleška raziskovalna odprava pod Shiptonovim vodstvom. Njen član je bil tudi kasnejši zmagovalec Everesta Edmund Hillary. Gre torej za nekakšno »prapot« pod Everest, zato bo hoja po njej še toliko bolj zanimiva.

Drugi dan je šlo ves čas gor in dol. Najprej na 3145 metrov visoko sedlo Kari La, nazaj na 2400 metrov in spet na 3286 metrov visoki Pangam La ter spust do zaselka Sebuče. Kot bi hodila po zobeh orjaške žage. Tik pred močnim popoldanskim nalivom sva se zatekla pod streho uborne kočice na izpostavljenem grebenu. Tako ostrem, da se moraš skoraj privezati, ko stopiš na dvorišče. Ostarela Pema in Tensing sta nama postregla z vsem, kar premoreta. Dež je besno bil po pločevinasti strehi, mi pa smo se vsi štirje stiskali k ilovnatemu ognjišču in srkali topel čang.

Omamna pijača je še dodatno razvezala jezike. Vse življenje sta preživela na tem strmem grebenu. Njun sin Gyalzen je bil znan šerpa, a je pred leti umrl na odpravi na Daulagiri. Tensing je vsake toliko iz kurišča zbrskal nekaj žerjavice in jo potisnil proti meni, da me kot gosta ne bi zeblo. Le kako naj človek teh ljudi ne bi imel rad!?

Neverjetne razsežnosti Himalaje

Tretji dan navzdol na 2000 metrov, spet nazaj na 3130 metrov visoki Surkje La in navzdol do Kirauleja. »Žaga« niti naslednji dan ni popuščala, ampak se je še povečevala. Spust na 1400 metrov in še en dvig do zaselka Sanam na 2900 metrov. Edina prebivalka, šerpani Paši, ne zna angleško, skuhala pa je odlično juho iz leče in riža. Naravnost osupnilo pa me je, ko sva v njenem staroveškem bivališču našla solarni polnilec, da sva lahko napolnila telefon in kamero.

Peti dan sva pošteno gazila globok sneg do najvišje točke najine poti, 3358 metrov visoko sedlo Salpa La. Na južni strani, nekje na višini 2800 metrov, je snega zmanjkalo. Preobula sva se v superge, potem pa padala, padala, padala, 2500 metrov niže do zaselka Dobane, kjer so na vrtu skromnega lodža že rasle banane.

Tudi naslednji dan je šlo še malo navzdol ob reki Mrkhuwa Kola, potem pa spet nekaj sto metrov navzgor do naselja Baluwabesi, od koder sva prvič zagledala dolino reke Arun, ki naju bo pripeljala do Tumlingtarja. Dan kasneje sva ga dosegla.

Peščena ravnina nad Arunom premore nekaj hotelov in letališče. Leta 1975, ko smo iz Dharana začeli pristopni pohod pod Makalu, prvi osemtisočak, ki smo ga osvojili Slovenci, smo do sem hodili že pet dni, a še vedno bili manj kot petsto metrov nad morjem. Himalajske razsežnosti so res neverjetne.

Najbolj slikovito jih je znal predstaviti legendarni Stane Belak - Šrauf. Še pred odhodom na odpravo nam jih je tistim, ki tam še nismo bili, takole nazorno opisoval: »Hja, mucki, himalajske dimenzije so pa take, da se v njih počutiš res majhen, tako majhen kot ... pokojnina!« Takrat mi ta primerjava še ni bila povsem jasna, od lanskega julija pa jo tudi sam natančno in zelo dobro razumem. Nasploh nam je bilo njegovo slikovito, eruptivno in duhovito izražanje velikokrat v nepozabno zabavo.

S Tekom iz Hilleja sva opravila še 25 kilometrov manjkajoče pešpoti do Basantapurja, od koder smo leta 1991 začeli pristopni pohod pod Kangčendzengo. Naslednji dan sva se odpeljala do Dharana. Mesto leži že na robu indijske ravnine. Do sem se nam je že leta 1975 od obmejnega mesta Jogbani uspelo pripeljati z avtobusom.

Ravno teh 53 kilometrov sem želel zdaj prehoditi in s tem doseči najbolj južno točko mojega prečenja. Na zgornjem robu mesta sem poskušal najti vojaški bungalov, kjer smo takrat bivali nekaj dni in pripravljali tovore za pristopni pohod. A mesto se je od takrat povečalo vsaj za desetkrat in je povsem spremenjeno.

Najbolj južna točka Nepala

Ob prvem svitu naslednjega dne sva že hodila. Po mestu kako uro celo rahlo navzdol, potem pa 50 kilometrov ravnine do indijske meje. Po treh urah sva si v Itahariju privoščila obilen zajtrk in se dogovorila, da bom naprej hodil sam. Tek si bo omislil prevoz. Res nima smisla, da po nepotrebnem troši svoje moči. Če hodim sam, pa sem lahko še hitrejši.

V naslednji treh urah hoje do Duhabija vročina niti ni bila prehuda. Bolj je bil problem prah, ki ga dvigajo mimo vozeči avtomobili, traktorji, tovornjaki, rikše, motoristi in kolesarji. Vsi ob tem še vneto trobijo, tako je kaos popoln. Obraz sem si povsem zakril z ovratno ruto in očali ter uporno hodil. Okolico mi je uspelo nekako izklopiti. Očitno je bližina najbolj južne točke Nepala dodatna vzpodbuda.

Ure hoje so se nizale. Ko sem začenjal dvanajsto, mi je prijazen policaj ob cesti povedal, da sem že mimo Biratnagarja in da imam do meje le še tri kilometre! To pa je prijetno presenečenje. Po dobrih dvanajstih urah sem pred seboj zagledal mejno rampo. Triinpetdeset kilometrov asfalta, prahu, trobljenja, vročine in še česa je bilo za menoj. Zame kar malo slovesen trenutek.

Dokončal sem prečenje Nepala v smeri sever–jug. Mejo na jugu sem peš dosegel prvič. Na severu se mi je to zgodilo na več mestih. Na vrhu Makaluja, Lotseja, Everesta, Čo Oja, na prelazih Nangpa La in Layung La. Ko bom na zemljevidu od juga proti severu vlekel črte prehojenih in preplezanih kilometrov, bo nastalo mogočno razvejano drevo. Nekakšen orjaški pipal, ki je tudi simbol Nepala. Pred davnimi stoletji je kralj Ašoka ukazal, naj na pešpoteh po deželi na počivališčih zasadijo mogočne pipale, da bodo nosači lahko počivali v njihovi senci.

Tri slovenske zastave

S Tekom sva opravila še formalni pristop do indijske meje in naredila nekaj fotografij. S slovensko zastavo seveda.

Malo mi gre na smeh, ko se spomnim, da sem se na treh dosedanjih skrajnih točkah Nepala, severni, vzhodni in sedaj južni, vselej slikal s slovensko zastavo, a vsakič je bila drugačna. Desetega oktobra 1975 na vrhu Makaluja je imela še zvezdo. Prvega maja leta 1991 na vrhu Kangčendzenge pa sem bil kar malo v zadregi. Bili smo tik pred osamosvojitvijo, a do odhoda odprave iz domovine se v parlamentu še niso dogovorili, kakšni simboli bodo na njej. Vedelo se je le, da bo brez zvezde, in takšne smo vzeli s seboj. S Stipetom Božićem sva takrat skupaj dosegla vrh. Stipe je na njem že ponosno mahal s svojo novo »šahovnico« in me vprašal: »A di je tebi zastava?« Iz nahrbtnika sem sramežljivo potegnil nekaj, kar se je kasneje izkazalo za – rusko nacionalno zastavo.

Po vrnitvi v Katmandu sva s Tekom opravila še enega od manjkajočih delov poti. Od Sundarijala do Lomosanga, kjer smo leta 1979 začeli pristopni pohod pod Everest. Tako sedaj prehojena in preplezana pot mojega prečenja v smeri vzhod–zahod sega od vrha Kangčendzenge do 600 kilometrov zračne črte oddaljenega naselja Paligaon na zahodni strani Daulagirija. Od tam me do najbolj zahodne točke te izjemne dežele čaka še kakih 300 kilometrov nezahtevnih, a lepih poti. V naslednjih treh, morda štirih obiskih jih bom brez večjih težav zmogel. In prav nič se mi ne bo mudilo.

Ali pač? Da mi ne bi medtem še četrtič zamenjali slovenske zastave …