Večer, Slovenija - Franja Žist: … potrebujejo zagovornika. Planinska, ribiška, lovska, turistična, čebelarska, kinološka zveza in zveza tabornikov predlagajo, da bi Slovenija imela varuha narave. Večer, 8. in 13.4.2017

Predlog varuhu narave je nastal na pobudo Planinske zveze Slovenije.
Po varuhu človekovih pravic bomo morda dobili še varuha narave. Tak predlog so pripravili v Skupini za trajnostni razvoj, ki jo sestavljajo planinska, ribiška, lovska, turistična, čebelarska, kinološka zveza in zveza tabornikov. Organizacije, ki združujejo okoli 200 tisoč članov, so si edine, da se za varnost narave pri nas stori premalo. Zakonodaja je sicer dobro zastavljena, zatakne pa se pri nadzoru in izvedbi, so opozorili ob današnji predstavitvi pobude.

Štirikolesniki podnevi in ponoči
Predlog o varuhu narave je nastal na pobudo Planinske zveze Slovenije, kjer so se spraševali, kako bi lahko poskrbeli za naravo, jo zaščitili, ob tem pa ne bi omejili dostopa do naravnega okolja. S tem povezanih vprašanj je ogromno. "Postaviti moramo red, pravila. Velik problem so denimo lastniki štirikolesnikov, ki divjajo po naravi. Če nimajo časa čez dan, se po gozdu vozijo ponoči. Narava trpi, denimo divje živali," predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač razlaga, kakšne težave imajo nevladne organizacije v mislih, ko razmišljajo, da bi potrebovali glasnejšega zagovornika narave.
Na ministrstvo za okolje in prostor so naslovili pobudo, da bi zahtevo po varuhu vneslo v zakon o ohranjanju narave. Sicer je skrb za naravo tudi v pristojnosti varuhinje za človekove pravice, a njeno gledišče je običajno skozi oči uporabnika, torej človeka, njegove pravice do lepega in zdravega okolja, pitne vode. Zaščititi pa je treba vse druge, ki živijo v naravnem okolju, a nimajo svojega glasu.

Kaj dela zavod?
Poseben institut varuha narave že imajo v Avstriji, kjer tirolski varuh okolja zastopa interese narave in okolja kot stranka v postopkih, konec leta 2007 pa so Madžari izvolili prvega okoljskega ombudsmana, pravijo mu parlamentarni komisar za bodoče generacije. Rezultati so že vidni in model bi se dal prenesti tudi k nam. V nevladnih organizacijah, v katerih se trenutno borijo za naravo prostovoljno, so prepričani, da bi nekdo, ki bi se s temi nalogami spopadel poklicno, bil bolj slišan, imel bi lažji dostop do političnih odločevalcev pa tudi do medijev.
Ohranjanje narave - biotske raznovrstnosti in naravnega ravnovesja - je sicer v domeni Zavoda RS za varstvo narave. Mar je pobuda za varuha nezaupnica delu zavoda? "Ob naših problemih se zavod pogosto ni odzval, tako da smo do njegovega dela kritični," nakaže Bradač. Generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko doda, da je več institucij v državi pristojnih za varovanje narave, a se še vedno "redno srečujemo z nerešenimi problematikami". "Ne skozi kritiko, čeprav smo kritični," pa se do delovanja Zavoda za varstvo narave, s katerim organizacije dobro sodelujejo, opredeli še predsednik Ribiške zveze Slovenije Miroslav Žaberl. Prepričan je, da se zakonodaja ne izvaja ustrezno. Na Zavodu za varstvo narave sicer ne vedo, kakšne pristojnosti naj bi imel predlagani varuh narave, zato predloga Skupine za trajnostni razvoj še niso mogli komentirati.

Kormoran, ribe in čebele
In katera bi bila področja, ki bi jih lahko naslavljal varuh narave? "Aktivno se vključujemo na področju ohranjanja okolja, trudimo se, da čim manj trajno vplivamo na spremembe v gorskem okolju, v zadnjem času smo denimo urejali kolesarjenje v naravnem okolju. Na različne pristojne inštitucije pogosto naslavljamo pobude in predloge, a ti pogosto niso niti slišani, kaj šele upoštevani," razloži Planko. Predlog za ustreznejšo ureditev glob - danes je kazen za vožnjo v naravi s kolesom višja kot za motorna vozila - so dali že marca lani. Ribiči imajo težave z velikim kormoranom, zaščiteno ptico, ki se prehranjuje izključno z ribami. Ker nima naravnega sovražnika, se je zelo namnožila in povzroča ogromno škodo, opozarja Žaberl, zato si prizadevajo, da bi bilo možno kormorana plašiti na določenih vodotokih ali ga odvzeti iz narave. "Naše reke so že prazne." Težave imajo tudi z dvojno obdavčitvijo svoje dejavnosti, poleg plačevanja koncesije za upravljanje voda jim država nalaga tudi plačilo vodnega povračila, zaradi česar nekaterim ribiškim družinam grozi stečaj. Celjska ribiška družina tako plača 5200 evrov koncesije za Šmartinsko jezero in različne reke, ob tem pa še 16 tisoč evrov vodnega povračila.
"Čebele so prvi indikator čistosti okolja. Če je karkoli narobe, so prvi pokazatelj. Prizadevamo si za sajenje medovitih dreves, ogromno pa je takih dreves, ki že rastejo, pa zaradi onesnaženosti ne morejo tako, kot bi lahko," je poudaril predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč in napovedal, da bodo v prihodnjih dneh šolam in vrtcem podarili sadiko lipe in sončnična semena, da bi mlade opozorili na pomen sajenja avtohtonih vrst. Problem čebelarjev so tudi medvedi, ki vse pogosteje zahajajo med njihove panje.
Zaradi slogana Slovenije "zelena, zdrava, aktivna" in ker je turizem pomembna gospodarska panoga, se pobudi za varuha priključuje tudi Turistična zveza Slovenije. Da se je od žledoloma senzibilnost za ohranjanje narave povečala, pa optimistično zre naprej Matic Stergar iz Zveze tabornikov Slovenije, ki je prepričan, da bi lahko v širši koaliciji zvez prišli do sistema in pravil prostega, a urejenega pristopa k naravi. "Pri nas nimamo težav z vrednotami o naravi, z razmislekom in jasno pobudo pa lahko storimo še velik korak naprej."

Imena varuha še ni
O tem, kdo bi bil novi ombudsman narave, se še niso pogovarjali. Najprej so oblikovali model in najbolj verjetno se jim je zdelo zahtevo zapisati v zakonu. Tudi o tem, kdo bi delo varuha financiral, rešitve še nimajo. "Bo pa država nekaj namenila za varuha, saj je njena dolžnost, da kaj naredi za naravo," je zaključil Bradač.

Franja Žist

Zakonodaja je dobro zastavljena, zatakne pa se pri nadzoru in izvedbi.

Poseben institut varuha narave že imajo v Avstriji, Madžari so izvolili prvega okoljskega ombudsmana.

O kadrovskih rešitvah predlagatelji varuha narave še niso razpravljali.

Čebelarji bodo šolam in vrtcem podarili sadiko lipe in sončnična semena.

Ali potrebujemo varuha?

Večer, 08.04.17 - Slovenija, Pogledi - TRIBUNA: Aljoša Slameršak in Tomaž Petrovič. Ali potrebujemo varuha pravic narave?

Aljoša Slameršak
V Sloveniji pogosto pozabimo, da smo od prednikov podedovali državo, ki sodi med naravno najbogatejša območja na svetu. Zaradi velike biotske raznovrstnosti kar 35 odstotkov Slovenije sodi pod zaščitena območja Nature 2000. Ko rutinsko vstopamo v naravno okolje, le redko pomislimo, da med naravnimi območji in človeškimi posegi obstaja krhko ravnovesje. Nedavni poziv naravovarstvenikov k vzpostavitvi institucije varuha narave tako razumem v luči presoje, da dojemanje naravne dediščine kot nečesa samoumevnega vodi v brezbrižne in celo uničujoče družbene prakse.

Gospodarski minister Počivalšek je nasprotovanje projektu Magne Steyr v okolici Maribora pospremil z besedami o ekoteroristih, ki da po zakonu lahko ustavljajo gradnje tovarn, ker ne podajo soglasja. Morda bi prednostno obravnavo gospodarstva pred okoljem gospodarskemu ministru nekateri še (pogojno) oprostili, težje pa bi razumeli izjave okoljske ministrice Majcnove, ki težave pri projektu hidroelektrarne Mokrice pripisuje zapletom zaradi okoljske sprejemljivosti, a obenem zatrjuje, da bo okoljsko dovoljenje kmalu izdano. Izjavi sta očitna signala, da je varovanje narave tudi v najvišjih krogih predstavnikov ljudstva pogosto videno kot ovira gospodarskemu razvoju. Pri tem velja poudariti, da je okolje že strukturno v odnosu do gospodarstva v podrejenem položaju, saj se okoljevarstveniki s prostovoljnim delom težko zoperstavijo sredstvom in interesom kapitala. Ravno zato je naloga državnih institucij, da zmanjšajo nesorazmerno zastopanje interesov pri varovanju narave, toliko pomembnejša. Žal politični predstavniki pri presoji vplivov na okolje pogosto prevzamejo kar vloge predstavnikov kapitala. Grožnja okolju pa niso zgolj odtujeni politični predstavniki, ki so svet gorskih razgledov zamenjali za pozorno spremljanje indeksov gospodarske rasti. Problem so tudi "običajni državljani", ki svoje motoristične užitke prenesejo v naravne habitate, brez pomisleka o vplivih na njihove avtohtone prebivalce. Da ne govorimo o nenasitnosti nekaterih nabiralcev gozdnih dobrot.
Kaj lahko naredi varuhinja narave? Varuhinja seveda ne more neposredno preprečevati uničevanja narave, saj to ni v njenih pristojnostih. Namen varuhinje je, da v javnosti zastopa obči interes po ohranjanju naravne dediščine in opozarja, kadar pristojni opustijo svoje dolžnosti, povezane z varovanjem narave. Glas varuhinje je glas prihodnjih generacij, glas tistih, ki nimajo možnosti, da bi spregovorili, čeprav odločitve sedanjih organizacij zaznamujejo družbeno in naravno okolje, v katerem bodo živeli.

Aljoša Slameršak, magister klimatologije

Tomaž Petrovič
Pobude tako imenovane Skupine za trajnostni razvoj sicer ne poznam podrobneje, vendar iz predstavitve kaže, da je tudi sami ne prav dobro. Vsaj glede na to, kar je bilo javno objavljeno.
Strinjati se je mogoče, da so v Sloveniji na področju varstva narave ponekod hude težave, ki zvečine izvirajo iz nerazumevanja pojma sonaravnega razvoja, izhajajo pa tudi iz finančnih interesov investitorjev, nekritično uslužnih ministrstev ter pomanjkanja kakršnekoli dolgoročne strategije na vseh povezanih področjih v Sloveniji. (Vendar pri tem jasno nismo izjema ne v Evropi ne drugje.) Zmeraj pač na račun narave oziroma okolja. Okolje navsezadnje kaže, da lahko imajo tudi organizacije, ki imajo sicer po mojem vedenju praktično vse status društev, ki delujejo v javnem interesu, zelo parcialne interese, ki z varovanjem narave dostikrat nimajo prav veliko skupnega, včasih (lahko tudi po naključju) pač.
S statusom društev, ki delujejo v javnem interesu na področju narave in/ali okolja, bi lahko bile te organizacije neprimerno bolj učinkovite in aktivne, ne da bi nadomestile vlogo Zavoda RS za varstvo narave, saj je ta določena z zakonom. Sama struktura varstva narave iz zakona o ohranjanju narave je tako ustrezna in bi dodaten institut varuha v tem kontekstu lahko pomenil samo zamegljevanje sistema. Še manj si lahko predstavljam njegova pooblastila ali vlogo, ki jo bo ob takšni pobudi lahko prevzel. V nobenem primeru ne bi reševal problema nedelovanja inšpekcijskih služb, ambivalentne vloge Zavoda RS za varstvo narave in pomanjkanja jasne strategije razvoja, morda bi le odpiral kakšna vrata na ministrstvih, kar pa ne more utemeljevati njegovega obstoja. Živali in rastline potrebujejo zagovornika (narave), vendar je treba to učinkovito izvajati v konkretnih primerih, znotraj obstoječih sistemov in konceptov, ki se uveljavljajo skozi prakso slovenskih in evropskih sodišč, ob sodelovanju nevladnih organizacij ter ob poštenem vodenju postopkov s strani odgovornih organov (ki pač velikokrat mislijo, da je njihova vloga biti orodje v rokah dovolj vplivnega investitorja) v skladu z zakonodajo in odgovornostjo vseh.
Če se tak varuh narave ustanovi zunaj sistema (ker njegova vloga v sistemu očitno ni jasna in potrebna nikomur), pa bi bilo verjetno bolj smotrno razmišljati o okrepitvi vloge varuha človekovih pravic na tem področju (tudi vključene organizacije varujejo človeka prej kot naravo). Pod črto pa bi bilo kakršnakoli finančna sredstva bolje nameniti nevladnim organizacijam, ki prostovoljno in zavzeto delujejo na področju varovanja narave in okolja, ne nazadnje tudi nekaterim, ki so dale pobudo za ta novi institut, seveda pod pogojem, da (po)stanejo res aktivne varuhinje pravic narave.

Tomaž Petrovič, odvetnik

Živali in rastline potrebujejo zagovornika (2)

Večer, 13.04.17 - Pisma bralcev 

V članku z gornjim naslovom, ki je bil objavljen v Večeru, 6. aprila, je bilo navedeno, da planinska, ribiška, lovska, turistična, čebelarska in kinološka zveza ter zveza tabornikov predlagajo, da bi Slovenija imela varuha narave. Ta bi varoval naravo, ne bi pa omejil dostopa do naravnega okolja.
Mogoče bi bilo dobro, da bi obstajal varuh narave, kajti tisti, ki bi moral poskrbeti za njeno varstvo, to pa je država (s svojim Zavodom RS za varstvo narave in drugimi institucijami), svoje naloge, za katero sicer dobi sredstva od davkoplačevalcev, ni izpolnil. Skrb za ohranjanje naravnega bogastva, ki je po ustavi (5. člen) naloga države, je zamenjala njena skrb za tiste, ki naravo uničujejo in pri tem vlečejo velike dobičke. Narava je zato vedno bolj uničena, pobije se veliko nedolžnih živali ... Kaj je interes narave? Da živi, in to po svojih zakonitostih. Torej, da v naravnem okolju ni ubijanja in uničevanja s strani ljudi, kajti uničevanje delov narave ni življenje, temveč smrt. Življenje je vrednota tako ljudi kot narave in njenih delov, npr. živali! Smrt je vrednota tistih, ki so proti naravi. In tudi proti ljudem. Takšnih pa je na žalost zelo veliko. Sistem lahko obstaja samo, če je vrednota življenje in ne smrt. Seveda je tu mišljena nenaravna smrt.
Zato je absurdno, da se pri predlogu za ustanovitev varuha narave pojavljata dve organizaciji, ki sta v principu proti naravi in življenju, in sicer lovska in ribiška zveza. Lovci v Sloveniji s svojo lovsko dejavnostjo sejejo v naravi strah in trepet med živalmi, letno pa pobijejo več kot 100 tisoč v naravi živečih nedolžnih živih bitij. Zaradi lova tečejo v naravi potoki krvi. Kako se lahko nekdo zavzema za varovanje narave, če jo sam na veliko uničuje? Podobno je pri ribičih. Tudi oni s svojo ribiško dejavnostjo sejejo strah in trepet med vodnimi organizmi, saj letno pobijejo tisoče in tisoče rib. Tudi zaradi njih tečejo potoki krvi. Dokazano je, da ima narava v sebi vse mehanizme, da lahko sama ureja naravno ravnovesje in posegi človeka niso potrebni. Ne samo, da niso potrebni, so zelo škodljivi, kar dokazuje tudi sedanje stanje vedno bolj uničene narave. Tisti, ki uničuje dele narave in s tem celotno naravo, z varovanjem narave ne more imeti nič. Če bi postal varuh narave celo kakšen lovec ali ribič, bi to bil nož v srce narave.

Vlado Began, Šmarje pri Jelšah