Delo - Blaž Močnik: ... zakoni pa še naprej neživljenjski
Država ne more zgolj promovirati gorskega kolesarstva,
... usklajevanja interesov, da bo vse skupaj sploh legalno, pa prepuščati drugim.
Slovenija je v ožjem izboru za najboljšo gorskokolesarsko skupnost leta po izboru Mednarodne gorskokolesarske zveze (IMBA) Evrope. Z nedavno akcijo Skrbi za svoje poti so udeleženci potrdili povezanost in državo vnovič opozorili, naj jim s spremembo zakonodaje pride nasproti.
Prvi konec tedna v aprilu je pri nas prvič potekala akcija za urejanje gorskokolesarskih poti, ki jo IMBA izvaja drugič. Če je bilo lani dovolj 18 skupin in 154 prostovoljcev za prvi naziv najboljše kolesarske skupnosti, ki je odšel na Škotsko, so tokrat slovenski ljubitelji gorskega kolesarstva v koordinaciji konzorcija odprimopoti.si nalogo vzeli še veliko bolj resno.
Kar 35 delovnih akcij se je zvrstilo, v katerih je približno 500 prostovoljcev opravilo 3000 delovnih ur in uredilo več kot 100 kilometrov poti. Še posebej je bila odmevna akcija ureditve gorskokolesarske poti na Brjah v Vipavski dolini, kjer podobno kakor drugje po Sloveniji opažajo povečan obisk gorskih kolesarjev. Opuščeno poljsko pot so preuredili, da bo primerna za turistično kolesarjenje, skupini sta se z lopato pridružila še predsednik Borut Pahor in slovenski gorski kolesar ter aktualni svetovni prvak v štirikrosu Mitja Ergaver.
Obiskujejo nas, a nas še niso odkrili
»Glede na izkoriščenost potencialov smo, kjer smo, v dolini med Kraškim robom in alpskim svetom pa kolesarska sezona že zdaj traja vse leto. Tudi pozimi se ob koncih tedna tukaj zbere vsaj 60 kolesarjev, pa čeprav nas z izjemo Slovencev in nekaj Italijanov sploh še niso odkrili,« je pojasnil predstavnik KK Črn trn Aljaž Kodrič. V zgornjevipavski dolini je zdaj na voljo približno sto kilometrov gorskokolesarskih poti: »Pri iskanju najustreznejše lokacije je ključno, da pot kar najbolje promovira Vipavsko dolino in ima od nje korist vsa lokalna skupnost. Zakonodajo je treba urediti tako, da bo omogočen nadaljnji razvoj tega športa in z njim povezanih gospodarskih panog.«
Vseslovenska akcija se je uveljavila na pobudo gorskih kolesarjev iz Tržiča. »Akcija dokazuje, da se gorski kolesarji zavedamo svoje odgovornosti in znamo kaj narediti za svoje dobro,« je bil zadovoljen koordinator Andrej Remškar, vodja odseka za turno kolesarstvo PD Tržič, kjer so akcijo izpeljali s tamkajšnjimi markacisti. »To so dogodki, s katerimi tudi lahko pokažemo, da nas ni malo, hkrati pa tudi, da imamo določene težave, ki pa jih počasi rešujemo,« je dodal.
Tujina nima strahu pred sobivanjem
Seveda je namignil na polžje prilagajanje državne zakonodaje realnosti na terenu, kjer je gorsko kolesarjenje v veliki meri v nasprotju s številnimi zakoni. »Nekoč si bil frajer, če si državo prinašal okoli, potem pa se je vendarle zgodil premik v glavah. Tako smo spoznali, da imamo lahko velike težave s premalo legaliziranimi potmi in da so vsi postopki preveč zapleteni. Za nas se nihče ne bo boril, po vzoru tujine pa pogrešam tudi podporo turističnih delavcev, trgovcev in tudi žičničarjev, ki lahko od gorskega kolesarstva dobijo veliko,« je dejal Remškar.
V isti sapi je dodal, da je na tem področju tudi v tujini še vedno precej nerešenih težav in nejasnosti, glavna razlika pa je v tem, da ni strahu pred mirnim sobivanjem med planinci in gorskimi kolesarji. »Smo planinci na kolesih in ne tekmovalci. Po brezpotjih pa s kolesi tako ali tako ne moremo,« je opozoril.
Predstavnik konzorcija odprimopoti.si Peter Dakskobler je kljub vsemu prepričan, da je gorskokolesarska skupnost na pravi poti: »Zdaj imamo pregled nad zakonodajo, vemo, kdaj bodo stekli postopki spreminjanja zakonov in kako moramo ravnati. Vendar to ni vse, saj se moramo začeti sočasno pogovarjati o upravljavskem modelu in se dogovarjati z lastniki zemljišč.«
Osnovno načelo in nesmisli
Z razbremenitvijo odgovornosti lastnikov zemljišč proti tretji osebi je korak naprej storjen, je prepričan, toda še vedno ostaja nerešeno vprašanje osnovnega načela gorskega kolesarstva pri nas. Na podlagi zakonov o kmetijskih zemljiščih in gozdovih kolesarji zakonodajalce prepričujejo z dopolnitvijo, da se lahko gorskokolesari po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti: »Še vedno je treba natančno pojasniti, kaj sploh je utrjena pot.«
Precejšen zalogaj bo sprememba zakona o Triglavskem narodnem parku, čeravno vsebuje najbolj nelogična določila. V načrt upravljanja parka se je vneslo gorskokolesarske trase na prvih dveh varstvenih območjih – na gozdnih in kmetijskih cestah, planinskih in drugih poteh ter nekategoriziranih gozdnih prometnicah, kot določa omenjeni načrt –, vožnja pa je prepovedana na tretjem, najmanj problematičnem in razvojno naravnanem varstvenem območju. »Trase torej lahko obstajajo, a do njih ni mogoče kolesom. To je tehnična napaka in z vidika varstvenih režimov vsebinski nesmisel. Moram pa poudariti, da nam TNP vedno prisluhne, toda krovnega zakona sam ne more spremeniti,« je opozoril Dakskobler. Naslednji nesmisel je zapisan tudi v zakonu o ohranjanju narave, ki predvideva višje kazni za kolesarje kakor za motorna vozila: »To je za kolesarje žalitev že z vidika izpustov!«
Dvonamenske poti
Gorski kolesarji bodo očitno odprli tudi zakon o planinskih poteh, kjer je treba odpraviti pikolovsko evidenco planinskih poti, ki ovira uvajanje dvonamenskih poti. »Želja gorskih kolesarjev je, da iščemo svoje poti. Toda do takrat potrebujemo vsaj neko prehodno obdobje, na nekaterih alpskih območjih pa težav ne bo mogoče rešiti drugače kakor s sobivanjem,« je napovedal.
Dakskobler še meni, da lahko kolesarski dejavnosti država pomaga z zakonom o spodbujanju rasti slovenskega turizma, kjer pa zgolj denar za promocijo kolesarskega produkta ni dovolj. »Država ne more samo promovirati dejavnosti, medtem ko moramo drugi usklajevati interese, da bo vse skupaj sploh legalno. Sistemski razvojni denar iz povišanja turistične takse je lahko rešitev, prav tako profesionalizacija in specializacija v smeri produktne organiziranosti na državni ravni,« je prepričan.