Dnevnik/Alpinizem - Gorazd Suhadolnik: ... slovenski alpinisti v indijski Kašmir - Arjuna, naslednji cilj Marka Prezlja, Urbana Novaka in Aleša Česna
Marko Prezelj, edini alpinist na svetu s štirimi zlatimi cepini, najvrednejšim alpinističnim priznanjem, gre konec maja na novo odpravo v indijski Kašmir.
Zadnji cepin je Prezelj »pridelal« prav v tem delu Himalaje, na šesttisočaku Cero Kištvar, ki ga je preplezal s kamniškim soplezalcem Urbanom Novakom, Manujem Pellissierjem in Haydnom Kennedyjem. Lansko jesen je bil Prezelj z Novakom spet v Kašmirju. Skupaj s Kennedyjem so bili dogovorjeni za odpravo, a jo je Američan odpovedal, ker sta se prav takrat v severni steni pakistanskega vrha Ogre 2 smrtno ponesrečila alpinista Scott Adamson in Kyle Dempster, Kennedyjev tesen prijatelj.
»Z Urbanom sva vseeno odpotovala, a le v izvidnico. Zame je bilo to zelo navdihujoče, prvič sem šel v Himalajo brez plezalskega cilja, le v iskanje idej,« je povedal Marko Prezelj. V Kištvarju sta si ogledala dve dolini in našla tudi naslednji plezalski cilj. »Pravzaprav vsaj za tri odprave,« je dodal kamniški alpinist. Prvo je napovedal že za konec maja, ko gredo z Novakom in Alešem Česnom v steno Arjune, šesttisočaka s široko, tehnično zahtevno steno, menda zelo podobno znamenitim Grandes Jorasses v francoskih Alpah. »Le pogledal sem jo in oko je že začelo plezati,« je dejal Marko, ki se veseli odprave »kot otrok, ki čaka, da bo šel na morje«.
Zdaj ko je starejši, je dodal, ga najbolj oblegani vrhovi ne zanimajo več, ciljev si ne izbira po njihovi plezalski »trofejnosti«, zanimiva mora biti dolina, njena samotnost, možnost, da se lahko bolj povežeš z naravo. »Na zadnjih dveh odpravah, na Hagšu in Cero Kištvar, sem bil naravno sproščen, brez pohlepa po plezalskem presežku in prav zato so nam uspeli lepi vzponi,« je pojasnil Prezelj. Verjame, da je to edini način, da alpinist preživi, saj ga lahko prevelika pričakovanja ubijejo, tudi dobesedno.
Premikanje človeških mej
Po 35 letih resnega ukvarjanja z alpinizmom doživlja Prezelj hribe veliko bolj skozi ljudi. »Včasih sem želel premikati svoje fizične meje, zdaj vem, da jih ne bom več veliko premaknil, človeške pa še lahko.«
Konec marca se je med sestopom z Blazzenspitze v Bavarskih Alpah smrtno ponesrečil Domen Petrovčič, član mladinske alpinistične reprezentance. Prezelj je kot mentor reprezentance Domna dobro spoznal. »Zelo čustven in iskren je bil, hitro je povedal svoje mnenje, v tem sva se ujela. Kot alpinist je bil eden boljših v svoji generaciji, imel je dobre ideje in jih je želel uresničevati,« je odgovoril Prezelj in dodal, da je že veliko kolegov ostalo v hribih, a namesto da bi otopel, se ga to čedalje močneje dotika. »Le redko najdem očiten razlog za nesrečo plezalca, edino razlago najdem v neki usodi. Neštetokrat sem se znašel v okoliščinah, v katerih bi se mi lahko zgodilo nekaj usodnega, pa se mi ni. Kako naj najdem razlago, zakaj se mi ni? Mladeniču, polnemu energije, pozitivcu v vseh pogledih, se je to zgodilo in pri tem mi razumska razlaga odpove.«
Po drugi strani pa, je še dejal Prezelj, si ne predstavlja, da človek, kot je bil Domen, tega ne bi počel. »Nekdo, ki najraje sedi za računalnikom, bo težko razumel, da lahko človeka žene še kaj več.«
Gorazd Suhadolnik