Silvo Baznik: Misel zopet videti vijoličasto preprogo cvetja na
planini naju je popeljala na pot.
Rakove ravni so najino izhodišče ture. Parkirava ob cesti, kajti lastnik nekdanjega parkirišča je izkopal jarek in tako prisilil obiskovalce, da svoja vozila parkiramo vsepovsod. Res škoda, da ni urejenega parkirnega prostora.
Sprva stopava po cesti, ki jo pod Sončna griča zapustiva in stopiva mimo prvih bajt. Na pobočju cvetijo žafrani in močvirske čebulice ter sem ter tja tudi nekaj telohov razkazuje svoje cvetove. Pogled se za trenutek ustavi na obrisih Rogatca in Lepenatke v meglici, kar pomeni, da danes ne moreva pričakovati jasnih pogledov na gore. Narediva še nekaj korakov in že hodiva po gozdu, se vzpneva na zgornjo pot in po njej prideva na pobočje Gojške planine.
Na pobočju pod planino cveti črni teloh, ki pa bo kmalu odcvetel. Višje pa se prično preproge vijoličaste barve. Številni cvetovi žafranov naju očarajo in kar ne morava se nagledati te lepote narave. To je tisto, za kar velja obiskati planinski biser. Previdno stopava med cvetjem po planini, v blagem vzponu greva proti vzhodu in nato po pobočju Bukovca na njegov vrh. Ko zapiha je takoj hladno, ko ni vetra je hitro toplo in na trenutke že vroče. Na nebu pa kraljuje nekaj časa sonce in nato oblaki tako, da ni enoličnosti. Vse do vrha Bukovca se bohotijo žafrani. Na drugi strani pobočja pa prevladuje suha trava. Morda bodo tudi tu v naslednjih dneh iz zemlje vzklili žafrani, kdo ve?
Narediva premor in nato stopiva proti severozahodu po pobočju navzdol. Ne spustiva se popolnoma v dno griča, temveč se posluživa poti, ki gre iz Ušivca na Veliki stan. Ko prečiva kratko snežišče, se pričneva ponovno vzpenjati in tu že zaslediva nekaj manjših preprog žafranov. Povzpneva se na Veliki stan, stopiva do kapelice Marije Snežne, nadaljujeva mimo številnih bajt Velikega stanu na rob planine in po njem na najvišji plato planine.
Sva na Gradišču, kjer nad Zelenim robom imava drugi odmor. Čeprav veter odganja oblake, so visoke gore v meglicah in skrite jasnim pogledom. Mravlje tekajo po mravljišču. Ko jim dam nekaj drobtinic, imajo v hipu ogromno dela. Opazujeva njihov trud in nato oprtava nahrbtnika in greva preko ravnice na pobočje, polno žafranov. Veter malce pritisne in midva jadrno odhitiva na rob planine nad Velikim stanom, ki več ne sameva. Okoli kapelice in po poteh hodijo številni obiskovalci in kar nekaj jih gre tudi po grebenu, po katerem se midva spuščava. Sledi vzpon na Poljanski rob nad Malo planino, kjer so južna pobočja polna vijoličastih in belih žafranov.
Počasi zaključujeva krog, ko hodiva po cvetočem južnem robu planine proti vzhodu. Med cvetjem se spustiva ob srečevanju številnih obiskovalcev planine na Gojško planino. Krog je sklenjen in vračava se po jutranji poti skozi gozd na najino izhodišče.
Prehodila sva nekaj več kot osem kilometrov, užila lepoto planine in občudovala cvetoče žafrane. Na nebu sedaj prevladujejo oblaki, a nama za njih ni kaj dosti mar. Sedeva v avtomobil in se odpeljeva proti domu.